Zakaj smo šele lani prvič slišali za slovenski pop art? Kaj imata skupnega Podravkina in Campbell juha (razen tega, da sta obe juhi)? Odgovore ob razstavi Slovenija in neuvrščeni pop išče Jure Kirbiš, kustos v Umetnostni galeriji Maribor.

Prva stvar, ki jo morate vedeti o razstavi slovenskega pop arta, je dejstvo, da na njej ne boste videli slovenskega pop arta. Tega namreč nikoli ni bilo. Vsaj ne v smislu, da bi bili umetniki, ki so na razstavi predstavljeni, kdaj prej označeni z imenom pop art. Pa vendar ne gre zanikati podobnosti – stilnih in vsebinskih – med deli zbranimi na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop in tem, kar poznamo pod imenom pop art. Za kaj torej gre?

Plakat razstave Slovenija in neuvrščeni pop. Razstavo si lahko v Umetnostni galeriji Maribor ogledate do 26. marca 2017.

Dela na razstavi so si podobna med seboj in hkrati so podobna tistemu pravemu, britanskemu, in še bolj pravemu, ameriškemu, pop artu. Uporaba intenzivnih, čistih barv, velikokrat v izrazitem kontrastu. Figure in predmeti, pogosto zarobljeni z močno konturo. Posnemanje podob iz revij, oglasnih plakatov, stripov. Uporaba novih akrilnih barv in sodobnih tehnik sitotiska, »airbrush«-a in plastičnih mas.

Predvsem pa zanimanje za vse nove pojave, ki jih je s seboj prinesla hitra gospodarska rast v Jugoslaviji v 60-ih in 70-ih letih, podobno kot se je v ZDA zgodilo v desetletjih po drugi svetovni vojni. To obdobje je zaznamovala množična proizvodnja vsakdanjih dobrin, dostopnost vseh možnih zvrsti razvedrila, vzpon zvezdniške kulture in senzacionalističnih medijev. Pa tudi politični aktivizem v odgovor vojnam – hladni in vietnamski -, onesnaževanju okolja in pomanjkanju državljanskih pravic.

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc

 

Okoliščine Slovenije v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije so sicer svojevrstne, pa vendar postaja ta okvir skozi 60-ta in 70-ta vse bolj porozen in dovzeten za mednarodne fenomene. Preboja potrošništva in popularne kulture tudi v Sloveniji ne gre zanikati in umetniki, ki bijejo skladno z utripom družbenih sprememb, so se na to odzvali.

A njihovi odzivi so v večini naleteli na zaprta vrata vodilnih umetnostnih institucij v državi. Povedni sta dve kritiki Branka Rudolfa, prvega ravnatelja Umetnostne galerije Maribor, ki je ob razstavah ameriške grafike leta 1968 in 1971 o pop art pristopih zapisal:

»Na razstavi sta dve deli, ki sodita v […] ‘pop-art’, ki mu je ‘umetnina’ vsako popotno znamenje, ali pa po smislu nežne, v obliki brutalne črke plakata (Mary Corita [Kent]).

Umetnost te vrste verjetno nima prihodnosti, saj se odmika od človeka, iz katerega intimnih vzgibov izhaja vsak pomen umetnin.«

― Program izpovedi / Razstava ameriške grafike v Umetnostni galeriji Maribor (Branko Rudolf, Večer, 10.12.1968)

Kamen spotike. Jasper Johns, The Critic Sees, 1967

»Jasper Johns, znan in priznan, sloveč grafik, je to pot z dokaj rafinirano tehniko upodobil kritikova očala, v katerih je napisano ‘usta’ (mi bi mirno lahko rekli po domače: ‘gobec’). Objektivno je to bolj jedko humoristična ‘deklaracija z umetniškimi sredstvi’ kakor umetnina, bolj domislek, spremenjen v lik, ne pravzaprav umetnina, temveč negacija umetnine, vsekakor zanimiva.«
― Ameriška grafika: nove smeri  (Branko Rudolf, Večer, 20.8.1971)

Iz zapisov je razvidna zadržanost do neposrednosti, ki jo poseduje pop art. Pop art je mogoče enostavno »brati«. Pop art je prometni znak, so črke na plakatu, je ilustriran komentar. Je nedvoumen, enoznačen, plehek. Pa je res? Drži, da je motive pop art del moč hitro prepoznati, a »brati« jih – to je povsem druga stvar.
Uveljavljen in dominanten izraz v slovenski umetnosti 60-ih in 70-ih let je visoki modernizem. Pogosto so motivi abstraktni ali pa vsaj abstrahirani. Skozi raziskovanje materiala, barve, oblike, kompozicije so umetniki raziskovali svoj notranji svet. Take vrste umetnost je v največji meri apolitična. Lahko je sicer interpretirana – in bila je interpretirana – v smislu upora zoper ustroj in tesnobo vsakdana, a zaradi neoprijemljivosti in subtilnosti izraza je kritični potencial take vrste umetnosti bolj medel. Kar pa ne pomeni, da visoki modernizem nima drugih kvalitet – gotovo je lahko lep in kontemplativen.

Nasprotno pa je pop art neposreden, grob, zadane. Je bleščeč, rdeč STOP znak sredi razprostrte pustinje. Je političen? In če – kako? Prav ta značilnost pop arta – dvoumnost sporočila kljub konkretnosti forme – je tisto, kar je zaviralo prodor pop arta v Socialistični republiki Sloveniji. Ali če povem preprosteje: je v pop artu avtor do motiva kritičen ali ga poveličuje? Je Berkov Lip gloss predmet posmeha ali predmet poželenja? Je Mesaričeva Loterija nezaznamovani urbani prizor ali pa nastavlja družbi ogledalo? In kaj je pravzaprav sporočilo Podravkinih juh Metke Krašovec? Natanko o tem vprašanju je leta 1974 pisala Meta Gabršek Prosenc, takrat kustosinja, kasneje direktorica Umetnostne galerije Maribor:

Berko, Lip gloss, 1974, akril na platnu, 100 x 100 cm, last Loški muzej Škofja Loka, foto Damjan Švarc

Franc Mesarič, Loterija, 1974, akril na platno, 139 x 134 cm, last Aleksander Bassin, foto Damjan Švarc

Franc Novinc, Na našem travniku, 1974, olje na platnu, zasebna last, foto Damjan Švarc

»Vsakdanje okolje vse bolj urbaniziranega sveta daje umetniku neizčrpne možnosti za ustvarjanje novih motivnih krogov. Reklama, svet filmskih malikov, stripi so vplivali na oblikovanje likovne govorice, ki s produkti množične kulture izredno ostro, včasih tudi brutalno, pripoveduje o življenju sodobnika.

Serigrafije Lojzeta Logarja brez dvoma po ikonografski izbiri motivov in po izredno jasnem, poudarjeno preprostem likovnem izrazu, koreninijo v umetnosti ameriškega pop-arta. Vendar je razlika očitna.

Dela Toma Wesselmanna, Andya Warhola in drugih so pripoved o ameriški civilizaciji, in to objektivne pripovedi brez komentarja. Pri Logarju, ki je kljub napredku sodobnih komunikacij kot Jugoslovan in Slovenec vendarle še precej oddaljen od resnične asfaltne džungle, pa čutimo kot posledico čustvenega in razumskega odnosa do upodobljenega, koncepcijsko delitev na frazo in njeno parafrazo.

Ta delitev na glavni motiv in komentar motiva se kaže tudi v likovni zasnovi, ki je skoraj dosledno dvojna. Oblikuje se dialog med figuro (hippy, črnka, filmska zvezda), jasno označeno z vsemi prepoznavnimi znaki, in umetnikovim komentarjem o tej figuri. Dialog je razmišljujoč, prizadet ali angažiran in daje novo vsebino pop-artistični formi.«

― Mariborska likovna kronika April―december 1973  (Meta Gabršek Prosenc, Sinteza, št. 30-32, 1974/75)

Metka Krašovec, Sporočilo, 1968, akril na platnu, 174 x 140 cm, last umetnice, foto Damjan Švarc

Lojze Logar, Figura, Coca I, 1973, barvna serigrafija na papirju, 88 x 71 cm, last Umetnostna galerija Maribor, foto Damjan Švarc

Lojze Logar, Iz okvirja I, 1973, barvna serigrafija na papirju, last Umetnostna galerija Maribor, foto Damjan Švarc

Z razstavo Slovenija in neuvrščeni pop želimo zapostavljeno, skrito, odrinjeno umetnost 60-ih in 70-ih let, ki se je odzivala na vzpon potrošništva in popularne kulture, zasluženo umestiti v kanon slovenske umetnosti. A kako naj jo imenujemo? Naj uporabim priljubljeno Žižkovo metodo: če hodi kot pop art in če govori kot pop art, naj vas ne zavede – verjemite mu, ko reče, da je pop art. Zato do 26. marca 2017 obiščite Umetnostno galerijo Maribor in si oglejte razstavo slovenskega pop arta.

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc 

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc 

Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, foto Damjan Švarc 

 

Jure Kirbiš

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja