Zala Velkavrh sodeluje pri novi številki Outsiderja kot gostujoča urednica pri poglavju, tematsko posvečenem javnemu prostoru – skupaj z Alenko Korenjak in skupino Prostorož.

Prostorožu se je pred desetletjem pridružila po naključju, v okviru študentskega dela, potem pa je kmalu prevzela vodenje večjega projekta, predvsem pa so jo iskreno zanimale debate, ki neprestano potekajo v biroju: o politiki, estetiki in etiki javnega prostora. Izmenjava znanj različnih strok je pri oblikovanju skupnega prostora zelo pomembna.

Z Zalo smo se pogovarjali o njenih pogledih na temo aktualne številke Outsiderja – javni prostor, o pomenu sodelovanja ter še nerešenih problematikah prostora.

Kako te tema javnega prostora spremlja na tvoji poklicni poti?

Imam redek privilegij, da se lahko skoraj vsak dan ukvarjam z javnim prostorom in silnicami, ki delujejo nanj. Odkar sem se pred desetimi leti pridružila Prostorožu kot vodja projektov in vodja komunikacij, je bilo med več kot tridesetimi projekti, ki smo jih izvedli v tem času, manj kot pet takih, ki se ne tičejo javnega prostora. Se pa nivo obravnave razlikuje od projekta do projekta: včasih gre za intervencijo, drugič za strategijo, tretjič za raziskavo. 

Kaj je zate najpomembnejši javni prostor? 

Trenutno se mi zdijo najpomembnejši javni prostori tisti, ki z zgledom kažejo, da je prostor možno urediti tako, da se v njem vsak počuti dobrodošlo – ne glede na to, koliko zasluži ali od kod prihaja.

Lahko navedeš kak konkreten primer doma in v tujini?

Med redkimi takšnimi prostori je na primer Plečnikova plaža ob Ljubljanici, takšna je bila tudi ljubljanska Špica, preden je (pre)velik del prostora zasedel lokal. Na žalost ne živimo v mestu, kjer bi imel vsak pod blokom svojo plažo. Bi pa morali razmišljati o tem, kako povsod zagotoviti dostopne in zanimive javne prostore, ki zahtevajo zgolj robustno vzdrževanje. V tujini me najbolj fascinirajo anonimni majhni trgi in dinamični, dobro izkoriščeni ulični vogali, kakršnih je na primer polno v soseski St. Gilles v Bruslju, kjer mesto poleg tega še dodatno krade prostor avtomobilom in ga spreminja v zanimive zaplate javnega.

Se ti zdi, da se prostorski načrtovalci dovolj ukvarjamo tudi z manjšimi kraji? Kakšne priložnosti so skrite v spodbujanju povezav med kraji? Kako konkretno se takšne »decentralizacije« lotevate v Prostorožu? 

Problem niso prostorski načrtovalci, ampak neenakomeren razvoj slovenskih mest. Kraji, kot je Litija, sploh ne izgubljajo prebivalcev, so se pa že konkretno razvili v monofunkcionalna spalna naselja z nekaj velikimi, na hitro postavljenimi trgovskimi centri in mrtvimi središči. Nekatera mesta svojo priložnost iščejo v turizmu, druga v obrtništvu in drugih industrijah, vsem pa je skupno, da v njih dominirajo avtomobili, da so odvisna od zaposlitev v večjih mestih in posledično od cestne infrastrukture. S Prostorožem sodelujemo s tistimi mesti, ki so prepoznala pomen kakovostnega javnega prostora in ki iščejo način, da ga vzpostavijo in uredijo, pa čeprav z minimalnimi sredstvi.

Koga želite z vsebino poglavja v novi številki Outsiderja še prav posebej nagovoriti? Če poskušaš strniti eno glavno misel, kako bi se glasila?

Pri izboru vsebin smo se osredotočili na pomembne perspektive o javnem prostoru, za katere v konvencionalnem arhitekturnem diskurzu včasih zmanjka časa. Ko govorimo o javnem prostoru, govorimo o resničnih ljudeh. Hkrati govorimo o ritmih in banalnostih vsakdana in o velikih spremembah, ki vplivajo na mesta, od podnebja do politike.

Prostorožu, kjer večinoma ustvarjajo arhitekti, si se pridružila z ozadjem na osnovi družboslovja. Kaj lahko takšna interdisciplinarnost k ekipi prispeva? Kaj bi se arhitekti lahko naučili od sociologov? In obratno?

Edina faza načrtovalskega procesa, v katero se ne vključujem, je del, ko se načrt oziroma ureditev dejansko riše. Sicer pa trije družboslovci v Prostoroževi ekipi sodelujemo pri vseh ostalih fazah načrtovanja: pri raziskavi in analizah, ideaciji, pripravi shem in diagramov, vodenju delavnic z deležniki, komunikaciji z javnostjo in ustrezni predstavitvi načrtov. Interdisciplinarna obravnava prostorskih problemov nam omogoča, da spreminjamo ustaljene procese dela in prihajamo do drugačnih rezultatov kot drugi biroji. Družboslovci nismo edini, ki se vključujejo v Prostorožev proces dela: pri nekaterih projektih tesno sodelujemo z biologi in vodarji, pri drugih pa z umetniki, oblikovalci, obrtniki in glasbeniki.

Si v času sodelovanja opazila kakšne bistvene spremembe na bolje? V smislu večje angažiranosti javnosti, večje zavesti, kako močno na nas vpliva urejen prostor – in kako lahko mi vplivamo nanj?

Ne. Pomena tem, ki jih omenjaš, se sicer zaveda vse več ljudi, se pa trenutno nahajamo v zatohlem delu zgodovine, kjer se prostorski green- in whitewashing dnevno mešata s pospešenim izkoriščanjem naravnih in prostorskih virov brez resnega razmisleka o posledicah. Koraki, ki jih delamo v pravo smer, so majhni in počasni, v napačno smer pa dobesedno šprintamo.

Kako bi lahko spodbudili načrtovalce in uporabnike k boljšemu skupnemu prostoru? Kako si sama prizadevaš za izboljšave?

Super bi bilo, če bi župani javni prostor jemali bolj resno, sebe pa malo manj, haha. Upam, da bo neposredna posledica mojega dela razgreta in animirana razprava o javnem urbanem prostoru. Zaradi tega na primer organiziramo filmski festival EDO, ki s formatom dokumentarnih filmov in pogovorov po njih spreminja idejo o tem, kako naj bi potekala strokovna debata. Javni prostor nikoli ne more biti idealen in bo vedno predmet razprave, zato je pomembno, da ga ščitimo, ohranjamo, spreminjamo, oživljamo. Vse možnosti smo si zaprli šele, če ga izgubimo.

Katera je najbolj kritična točka, ki bi morala po tvojem mnenju združiti in nagovoriti vse, ki se ukvarjamo s prostorom? So to podnebne spremembe? Socialne krize? Kaj konkretno lahko prispeva vsak posameznik in kaj lahko naredimo kot družba? Kako pristopate pri Prostorožu?

Podnebne spremembe so definitivno eden glavnih izzivov, ki ga sploh še ne rešujemo konkretno, a če ga bomo reševali brez premisleka o drugih družbenih problemih, kot so revščina, brezdomstvo, stanovanjska nedostopnost, ga bomo rešili narobe. Migracije, spolne in generacijske razlike, nove tehnologije, problematika nepremičninskega trga – vse to vpliva na prostor. Ni treba, da se čisto vsi, ki se ukvarjamo s prostorom, ukvarjamo z enakimi izzivi. Bolj pomembno se mi zdi, da smo arhitekti in drugi prostorski strokovnjaki sploh občutljivi in dovzetni za te teme. Manj ljudi bi se moralo ukvarjati s tem, kakšen beton izbrati za tlakovce, in več s tem, kdo je pretlakovanje naročil in zakaj, od kod prihaja pesek za agregat, kdo bo imel pravico hoditi po tlakovcih in zakaj sploh beton in ne kaj drugega.

Pogosto poudarjamo pomen participacije javnosti pri odločitvah o mestu ali skupnem prostoru oziroma o posegih, ki bodo vplivali na skupni prostor. Kako meniš, da bi lahko še bolj vključili javnost v takšne odločitve? In nato takšne projekte tudi uspešno izpeljali v prostoru?

En pogoj za vključevanje javnosti v procese odločanja bi morala biti visoka transparentnost javne uprave, drug pogoj pa držanje obljub. Ljudje so pripravljeni sodelovati v procesih in razpravljati o skupnem prostoru, na žalost pa se pogosto zgodi, da se postopki zavlečejo, da tudi participativno zastavljeni načrti ostanejo v predalih in da se projekti ne uresničijo. Če lokalne oblasti z vključevanjem javnosti mislijo resno, je bolje, da je nedvoumno jasno, v katere procese se lahko ljudje vključijo in kaj lahko pričakujejo kot rezultat.

Katera junakinja iz literature ali pa filma si ti?

Hibrid Steva Zissouja, Black Mambe iz Kill Billa in Gimlija iz Gospodarja prstanov. 

Pripravila: Nina Granda

Portret: Klemen Ilovar