Januarja letos sem razveselila novice, da namerava Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije po več kot desetih letih razpisati projektni natečaj za izbiro strokovno najuspešnejše rešitve za oblikovanje parka v Kranju. Že na začetku bi rada poudarila, da je krajinskoarhitekturnih natečajev v Sloveniji bistveno premalo. Morda je ravno pomanjkanje te tradicije razlog, da je moje začetno navdušenje za morebitno sodelovanje pri natečaju po prebrani natečajni nalogi minilo. 

Načrtovani park bo poimenovan Park slovenske himne. Njegova glavna vloga je reprezentativna. Občina se želi z novo načrtovanim parkom pokloniti avtorju slovenske himne Francetu Prešernu. Za ta program so izbrali lokacijo, ki se nahaja južno od Prešernovega gaja. Izbrali so majhen, zelo zaprt prostor, ki je na daljši, severni strani zamejen z grajeno ograjo Prešernovega gaja, na jugu z ograjami endružinskih hiš, njegova vzhodna stranica pa je gosto zarasla in posledično neprehodna. Dostop je mogoč torej zgolj s krajše zahodne strani. Kako spremeniti majhen, podolgovat, izrazito introvertiran prostor z minimalni posegi, ki jih predpisuje varstvo kulturne dediščine, v reprezentativen park s pomenom na nacionalni ravni? Zelo težko. Introvertiran prostor morda dobro deluje kot igrišče zaradi varnosti, kot individualni vrt zaradi zasebnosti, kot biotop zaradi miru, ne pa kot reprezentativen park, saj ga potem nihče ne obišče. Natečajne rešitve so bile že od začetka obsojene na kompromise. Minimalizem v krajinskem oblikovanju dobro deluje v programsko bogatih parkih ali pa pri parkih, kjer je mestni kontekst že sam po sebi dovolj pester. Pri majhnih, zanemarjenih in pozabljenih parkih deluje dolgočasno. Iz tega sledi, da ti parki potem samevajo. 

Pri natečaju pogrešam širši in globlji premislek, zakaj so se na občini odločili za to lokacijo. Da imajo mesta v Sloveniji probleme s sistemskim in celostnim načrtovanjem odprtega zelenega prostora, ni nobena novost. Parkovne površine se spreminja pragmatično in brez celostne vizije razvoja, včasih brez strokovnih podlag in načrtov krajinske arhitekture. Pri natečajni nalogi za Park slovenske himne manjkajo strokovne podlage iz področja načrtovanja odprtega mestnega prostora, krajinske analize in analize mestnega konteksta. Manjka analiza uporabnikov prostora, česa si ljudje, ki živijo v okolici Prešernovega gaja želijo, kateri program v prostoru manjka. Ta park bodo obiskovali predvsem tam živeči ljudje, zato je zelo pomembno, da se jih v postopek načrtovanja vključi. Tudi izsek iz poročila natečajne komisije me ne prepriča, da bo občina z novim parkom močno dvignila kakovost bivanja v mestu. To lahko občina stori samo s celostnim, strateškim, več letnim načrtovanjem in finančnim vlaganjem v odprt zelen prostor.

Motijo me razpisni pogoji za natečaj, da lahko pri natečaju sodelujejo tako odgovorni arhitekti kot krajinski arhitekti. Če ponovno spomnim, je predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije leta 2019 v Dnevnikovem članku Vodenje projektov naj bo stvar strokovnih kompetenc, in ne pogajalski izkupiček! trdil, da naj načrtovanje parka vodi krajinski arhitekt. Zakaj? Ker ima največ znanja iz krajinskega oblikovanja. Pogoj za pridobitev naziva Pooblaščeni krajinski arhitekt je ustrezna izobrazba. To pomeni najmanj 5 let intezivnega študija krajinske arhitekture, risanja ponoči, zelo veliko dela na študijskih projektih, učenja teorije krajinskega oblikovanja, izdelovanja herbarija in učenja latinskih imen številnih rastlinskih vrst, če omenim zgolj nekaj učnih izzivov, ki sem jih tudi sama doživela. Nato mora krajinski arhitekt več let delati v krajinskoarhitekturnem biroju, kjer se dnevno sooča z izzivi krajinskega oblikovanja, s prostorskimi problemi, z naročniki, arhitekti, gradbeniki, birokrati in s podplačanostjo. Natečaj za Park slovenske himne je bil krajinskoarhitekturni ne arhitekturni natečaj, ker gre za načrtovanje parka, ne zgradbe. Sprašujem se, koliko oddanih rešitev bi naročnik prejel, če bi ZAPS dosledno upošteval načelo prevladujoče stroke, ki ga vsaj v javnosti zagovarja in predpisal, da lahko ekipa elaborat odda samo s podpisom Pooblaščenega krajinskega arhitekta. Menim, da se številni krajinski arhitekti natečaja niso udeležili ravno zaradi slabe natečajne naloge in organizacije. Na splošno pri natečajih v organizaciji ZAPS pogrešam mešane ekipe, ki niso sestavljene zgolj iz arhitektov, temveč tudi urbanistov, krajinskih arhitektov, industrijskih oblikovalcev itd. Rezultat natečaja Park slovenske himne je ureditev parka, ki ne bo predstavljala nobenega presežka krajinske arhitekture.

Zasledila sem, da bodo na Danskem v Kopenhagnu gradili nov park, poimenovan Opera park. Krajinskoarhitekturni biro Cobe je leta 2019 zmagal natečaj za oblikovanja parka. V biroju so zaposleni različni strokovnjaki, krajinski arhitekti, urbanisti, arhitekti, kar je velika prednost pisarne. Zasnova parka je teoretsko zelo dobro argumentirana, zelo premišljena in temelji na dobrem poznavanju zgodovine obstoječega prostora. Avtorji zasnove so na sodoben način interpretirali angleški krajinski slog, ki je bil na natečajnem območju prisoten v preteklosti. Opera park so oblikovali kot scensko prizorišče, pri organizaciji krajinskih prvin pa so upoštevali njihovo vlogo kot ozadje, osredje ali ospredje. V zasnovo so vključili tudi lokalno okoljsko problematiko, na inovativen način urejajo padavinsko vodo, z novo zasaditvijo parka pa želijo povečati tamkajšnjo biodiverziteto. Pri načrtovanju zasaditve so upoštevali letne čase, da bo rastlinski sestoj pester celo leto. Razmišljali so, v katerem letnem času rastlina deluje kot barvni in teksturni poudarek, kakšne oblike so rastlinski habitusi in kako rastline razporediti glede na velikost, da ustvarjajo vtis ozadja, osredja in ospredja. Ta park ne bo zgolj reprezentacija države in danske družbe, ampak tudi svetovni krajinskoarhitekturni presežek. Danska za razliko od Slovenije veliko vlaga v kakovostne krajinske rešitve, ki niso same sebi namen, temveč so pomemben sestavni del širše družbene vizije o razvoju prostora in investicija v prihodnost. 

Tudi slovenski krajinski arhitekti so že večkrat dokazali, da je znanja o krajinskem oblikovanju veliko. Zakaj je v Sloveniji tako težko razumeti, da je to izobražen in strokoven kader, ki državi, občini ali pa zasebnim naročnikom v sodelovanju z ostalimi projektanti pomaga, da je odprt zelen prostor dobro načrtovan in da so ti načrti potem tudi uspešno izvedeni. Poznam veliko slovenskih diplomantov in magistrantov krajinske arhitekture, ki so zaradi boljših delovnih pogojev odšli v tujino, v Nemčijo, Združeno kraljestvo in Skandinavijo. Tam so veliko bolj cenjeni kot doma. Tisti, ki ostanejo v Sloveniji, so po mojem mnenju heroji, surviverji, morajo imeti zelo debelo kožo, veliko vztrajnosti in ljubezni do poklica ter domovine.

Napisala: Živa Pečenko, krajinska arhitektka