Svoje mesto gledam skozi oči mame in največkrat z višine lastnega kolesa. Življenje v strogem centru mi omogoča, da sem otroke sprehajala po dolgem in počez v parku, jih kaj kmalu pošiljala v trgovino za vogalom, zdaj pa svoje poti nadaljujejo samostojno, ne da bi se morala preleviti v vsakdanjega taksista.
Omenjen park je prijeten in ponuja zatočišče vsem, ki živimo v mestu, in tistim, ki se sem pripeljejo. Tukaj imamo igrala. Za celoten mestni park je eno samo igralo za otroke, ki se sem pripeljejo na invalidskem vozičku, premalo, povrhu tega pa so ga po namestitvi kaj kmalu tudi zaklenili. Zaradi varnosti. Saj so po njem skakali tisti, ki po dveh nogah lahko hodijo.
Pa poglejmo, kako lahko otrok na vozičku to gugalnico uporabi v praksi. 

Družina s posebnim otrokom se lahko sprehodi do igral, na katera takoj tečejo sorojenci, vendar mora otrok na invalidskem vozičku počakati. Mama ali oče mora na tabli najprej razbrati, da je edini omenjen kontakt tisti, ki lahko prikliče gospo iz bližnjih sanitarij, čeprav stacionarna številka tega ne omogoča vedno. In ko je otrok že tako ali tako priča pogledov, imajo drugi obiskovalci čas ga ogledovati še naprej. Kako zelo je otroku neprijetno, bi vam lahko povedal sam, tako pa morate verjeti nam, staršem.
Prav tako samostojna oseba na invalidskem vozičku dostopa do table nima, saj so tla za majhna kolesca neprimerna, nameščena pa je tako visoko, da je branje z nje več kot le oteženo in onemogočeno. Preberemo lahko tudi: »Gugalnica je narejena iz jeklene konstrukcije z ostrimi robovi in ni namenjena za uporabo osebam, ki so normalno razvite!«
Torej, normalni je ne smejo uporabljati, nenormalni pa očitno lahko?

Čisto na dnu table so zapisani t. i. varuhi projekta – Zavod za varno igro, Planet zemlja, Varuh človekovih pravic, Unicef, ob njih pa še Mestna občina Maribor, Snaga kot skrbnik in Nigrad. Ne morem mimo vprašanja, kdo, za božjo voljo, je ponovno le zaslužil na račun posebnih otrok in ali so preostali ob projektu dejansko gledali le proč. 

Zato dajmo vsaj mi pogledati zadevo širše, saj se morda zavedamo, da lahko otroška igrišča osebe s posebnimi potrebami izključijo, segregirajo ali na drugi strani integrirajo ter vključijo.

Konvencija za otrokove pravice pravi, da morajo članice Združenih narodov spoštovati in spodbujati otrokovo pravico do polnega sodelovanja tako v kulturnem kot umetniškem življenju in zagotavljati ustrezne, enake možnosti v rekreacijskih, kulturnih, umetniških in prostočasnih aktivnostih. Eden od členov priznava otrokove pravice do igre in navaja, da otrok v primeru invalidnosti nikakor ne sme biti diskriminiran. Novi standardi igral tako ponujajo smernice o tem, kako zagotoviti igralne prostore, ki so dostopnejši za otroke s posebnimi potrebami, in na kakšen način jih ne glede na sposobnost spodbujati samo, da bi se igrali skupaj. Ta dokument ne pomeni, da bo v praksi prav vsako igralo primerno za vse otroke, ponudniki igral imajo namreč lahko številne omejitve, vendar pa spodbuja, da bi vsa igrišča v prihodnosti postala vključujoča.
Otrokom s posebnimi potrebami (beri: posebnim otrokom) moramo ponujati možnost, da se igrajo s svojimi sorojenci in vrstniki. Ob tem morajo imeti priložnost za prosto, nestrukturirano igro brez nadzora odraslih oseb. Treba jih je spodbujati k uporabi igralnih prostorov skupaj s preostalimi otroki. Posledice izključitve posebnih otrok v igri vplivajo na izključevanje v odrasli dobi, saj se na tak način postavljajo napačni temelji na področju medsebojnega sodelovanja, vključevanja ali na drugi strani nepovezovanja.

Inkluzivno okolje opisuje vključujoče elemente za posebne otroke, starostnike in druge invalidne osebe. Stroka opozarja, da morajo biti igrala dovolj varna, da niso nevarna. Kot prvi otrokov poligon pa morajo obenem nuditi tveganje, učenje previdnosti in ne smejo biti dolgočasna. Celo standard na področju varnosti otroških igral je povezan s tehničnim poročilom, na katerem so navedene usmeritve za oblikovanje urbanih prostorov (igral, igrišč, rekreacijskih mest), ki omogoča dostopnost čim večji skupini uporabnikov, ne glede na starost, spol ali sposobnosti. Ne gre le za dostopnost samo, poudarek je tudi na občutku pripadnosti, kar se na igriščih še kako kaže. Če želimo na vseh nivojih skrbeti za dosego tovrstnega cilja, zakaj se nam zatika tam, kjer prihodnje generacije najlaže naučimo strpnosti in sprejemanja drugačnih?

Vse občine v Sloveniji bi se morale zavedati moralne in zakonske dolžnosti ter slehernemu otroku zagotoviti možnost razvoja svojih potencialov, in to še na tako vsakdanjem igrišču. 

Prednostna naloga vseh nas bi se morala kazati z vključevanjem in spodbujanjem vseh otrok v igri sami in seveda v kakovostnem igralnem okolju. 

Na trgu obstajajo gugalnice, namenjene invalidskim vozičkom, a so oblikovane in izdelane na način, da so varne in niso predmet zlorabe tistih otrok, ki na vozičku niso. Obstajajo tudi take, ki so prilagojene otrokom z omejitvami, ki niso nujno odvisni od vozička in spremljevalca, in jih imenujemo »gugalnice gnezdo«. Obstaja namreč spekter težav, ki smo jih poimenovali na primer avtizem, ADHD, slepota ali slabovidnost, in še mnogo drugih, ki jim takšno gnezdo lahko ponuja varno guganje, ki mnoge celo umirja.

V svojem mestu sem na zaklenjeno, edino invalidno gugalnico že opozarjala in o njej je pisal tudi domač časopis. V želji po rešitvi sem primerno, varno gugalnico skupaj s prijatelji ter donatorji želela celo podariti, a je občina odkup zaklenjene, ki bi jo premestili v institucijo z osebami s posebnimi potrebami v občinski lasti in bi bila uporabljena pod nadzorom odrasle osebe, pogojevala z nekaj tisoč evri odkupnine.  

Tako edino igralo za otroke in navsezadnje odrasle na invalidskem vozičku na občinski zemlji in dostopno vsem ostaja zaklenjeno. Očitno so »lastniki« popolnoma zadovoljni, da se je v polni meri uporabljalo le na otvoritvi, pa še to le zavoljo fotografij. 

Napisala: Petra Greiner

Foto: Doris Markač