Slovenski rek pravi, da »kdor molči, desetim odgovori.« Molčečnost je od nekdaj cenjena vrlina in na prvi pogled se zdi, da je bil molk najmočnejše ljudsko orožje proti jezičnim dohtarjem in drugim prezira vrednim mestnim škricem, ki so sami prisegali na nek drug rek: »kdor jezika špara, kruha strada«. Navsezadnje so imeli prav oboji: odvetniki so si že v osemnajstem in devetnajstem stoletju postavljali palače, v katerih so se jedilne mize šibile pod težo ne le kruha, ampak tudi vsakršnih drugih dobrot. Ljudski glas, ki so ga bolj kot kratkotrajne in minljive materialne dobrine mikale počasne, pa zato dolgoročne moralne sodbe, pa je zgovornim ljudem lahko za vse večne čase prisodil malce dvomljiv sloves. Vendar pa je jedrnatost v svoji najbolj skrajni obliki ostala privilegij bogatih in mogočnih, dokler ni bila uzakonjena pravica slehernika, da se brani z molkom. Molčati oziroma biti skrajno jedrnat pomeni zavzeti samoumevno pozicijo moči – dejanske ali pa moralne. Zato ni naključje, da nam nekatere najbolj znane anekdote o jedrnatosti prinašajo letopisi kraljev in cesarjev. Pruski kralj Friderik Viljem III si verjetno lahko lasti sloves najbolj jedrnatega monarha. Ko je v zdravilišču okreval od tegob vladarskih dolžnosti, mu je na uho prišla vest o podobno molčečem madžarskem gostu. Zaželel si ga je spoznati. Njun pogovor je menda potekal takole zgoščeno:
»Protin?« je vprašal kralj.
»Žolč.«
»Vojak?«
»Magnat.«
»Tako.«
»Detektiv?«
»Kralj.«
»Čestitam.«
»Hvala.«
Jedrnati Prus
Vendar pa moč molčečnosti ni ostala omejena samo na zabavne prigode letoviških govoric. Jedrnatost se je večkrat izkazala za politično pomenljivo in celo subverzivno. Danski kralj Kristjan X je ostal na prestolu tudi med nemško okupacijo svoje države med drugo svetovno vojno. Leta 1942, za svoj 72. rojstni dan, je kralj od Hitlerja prejel dolgo pismo, polno hvalospevov in laskanj, na katerega pa je odgovoril samo s telegramom: »Najlepša hvala. Kralj Kristjan«. Po formi povsem vljuden, obenem pa nespodobno odrezav in jedrnat telegram je po besni Hitlerjevi reakciji sprožil pravo diplomatsko krizo: Nemčija je umaknila svojega ambasadorja in izgnala danskega predstavnika iz Berlina, telegram pa je še poslabšal okupacijske razmere, ki so čez leto dni privedle do nemške uvedbe izrednih razmer na Danskem.
Jedrnati Danec
Jedrnatost je lahko genialni upor pred triumfalno gostobesednostjo. Enako lahko pa je tudi katastrofalna pomota. Kraljeve anekdote o redkobesednosti sklenimo z morda najbolj napačno oceno položaja, ki jo je kadarkoli zagrešila kakšna kronana glava. Ludvik XVI je 14. julija 1789 v svoj dnevnik zapisal eno samo besedico: »Rien.« Nič. Tistega dne je padla Bastilja, začela se je Francoska revolucija, Ludvik sam pa je moral sčasoma sneti krono; glavo so mu nato sneli nekdanji podložniki.
Jedrnati Francoz
Je jedrnatost torej izraz moči ali pa, obratno, orodje upornih in zapostavljenih? Je gostobesednost pretenciozni blef ali pa, obratno, elokventna in kritična analiza stanja? Odgovor pisca, ki dobršen del svojega arhitekturnega angažmaja razume ne le kot risanje, ampak tudi kot pisanje, govorjenje in predvsem vzpostavljanje dialoga o arhitekturi, je verjetno predvidljiv. V debati o arhitekturi, o prostoru in o načrtovanju skupnega ter javnega imamo še danes kljub pluralnim kanalom, medijem in okroglim mizam preveč tišin in neizgovorjenih besed, ki morda na prvi pogled izgledajo kot mojstrske jedrnatosti Kristjana X., pa so v resnici bolj podobne zgrešenim tišinam Ludvika XVI. Čeprav je morda res, da veliko govoriti še ne pomeni nujno tudi veliko povedati, pa ni obratni sklep nič bolj veljaven. Molk je lahko zlato samo v obrtniški delavnici, kjer so rešitve že vnaprej predvidene, mojstrova avtoriteta pa absolutna. Zato v letu 2019 vsem bralcem spletne in tiskane revije Outsider želim, da bi še naprej veliko brali, da pa bi tudi sami govorili, risali, pisali in skupaj oblikovali kritičen, elokventen, nikoli dokončan in vedno razvijajoč se dialog.
Miloš Kosec