Polpretekla zgodovina je še posebej v Sloveniji nabita besedna zveza. Obenem pa je tudi oksimoron: zgodovina naj bi bila vendar stvar preteklosti, kako je torej lahko preteklost samo na pol pretekla? Je problematični del polpretekle zgodovine ta, ki še vedno vztraja v sedanjosti, ali oni, o katerem že pišemo zgodovinske knjige? Verjetno je res vsaj, da zaznamuje prehodno fazo: nezmožnost, da bi obdobje čutili kot del sedanjosti, in nepripravljenost, da bi se od njega povsem poslovili. Za nadaljevanje takšne debate bi bolj kot arhitekt ali zgodovinar prav prišel kakšen psihoterapevt. Kot arhitekt pa lahko vendarle ugotovim, da povezava med povojnim socializmom in terminom polpreteklo ni samo ideološki ali dnevnopolitičen. Ozrimo se po slovenskih mestih: razen starih, počasi raščenih mestnih jeder in obrtno-trgovskih con (te so vsaj po obsegu, če ne po kakovosti, najimpozantnejše grajene manifestacije slovenske tranzicije) po površini pozidanega prednjačijo ravno ureditve, infrastruktura, kompleksi in stavbe iz obdobja socializma. Večina prebivalstva živi v blokih, stolpnicah in individualnih hišah, zgrajenih od šestdesetih do osemdesetih. Večina otrok hodi v šole iz tega obdobja. Večina pisarniških površin, veleblagovnic in proizvodnih objektov v mestih je iz istega časa. Poudarjam: v mestih. Socializem je pri nas urban, ker sovpada s časom intenzivne modernizacije in urbanizacije; medtem pa je tranzicija v kapitalizem ravno obratno predmestna in razdrobljena: v obliki nakupovalnih centrov in obrtnih con prevladuje na obrobju mest in se preliva proti podeželju.

To je torej arhitekturno branje polpretekle zgodovine: socializma ni že  trideset let, in vendar se v mestih v veliki meri gibljemo v prostorih in ambientih, ki jih je zasnoval socializem. Na prvi pogled se zdi, da je torej socializem že stvar zgodovine, po drugi strani pa ga ne moremo odmisliti, ker je zadnjih trideset let za sabo pustilo bistveno manj prostorskih sledi, da bi ga lahko izrinilo. Gibljemo se po prostorih, ki so nam obenem domači in tuji, ki pripadajo otroštvu in mladosti večine izmed nas, pa o njih ne vemo kaj dosti. Je šlo za popolnoma drugačen svet, ki ga ne znamo več rekonstruirati, ali pa ideologijo precenjujemo in ji v nasprotju s trdoživostjo vsakodnevnega življenja pripisujemo preveč teže? Preteklost je, preden postane zgodovina, plen izmenično rožnatih in črnih očal. Sentimentalnost in zametovanje sta morda nujni spremljevalki individualnih spominov, a kaj slabi izhodišči za kolektivno debato.

Na srečo je decembra 2019 v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana izšla obsežna monografija zgodovinarja dr. Davida Petelina z naslovom Živeti v socialistični Ljubljani. S podnaslovom »Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni« se zdi, da je naša dilema rešena oziroma se vsaj počasi premika proti območju zgodovine, o kateri lahko govorimo kolektivno. Zgodovina vsakdana, ki je nas in naše prednike določala precej bolj kot uradni razglasi in spremembe na prestolih oblasti, je v tujini že desetletja cvetoče področje. Tudi pri nas ni brez piscev in bralcev, vendar pa ob nekaterih relativno dobrih pokritih obdobjih obstajajo obsežne bele lise. Eno večjih belih lis je vsaj na primeru našega glavnega mesta v pisane barve odlično prebarval David Petelin. Obdobje med leti 1945 in 1965 povsem očitno zaznamujejo veliki družbeni, politični in ekonomski prelomi. Po drugi strani pa se vsakodnevno življenje le redko prilagaja novi stvarnosti tako jadrno kot parole v časopisju. Ljubljana petdesetih in šestdesetih let je mesto prehoda med starim in novim: ostanki starega, še na pol patriarhalnega mesta živijo skupaj in ob novem modernejšem mestu, ki je še vedno gradbišče. Velike soseske se šele začenjajo graditi; ob njih ostajajo glavna domovanja predvojna stanovanja, četudi imajo zaradi »utesnjevanja« s stanovanjskimi nakaznicami zdaj več prebivalcev in gospodinjstev kot pred vojno. V stanovanjih kljub temu še vedno služijo gospodinjske pomočnice. V mesto prihaja vedno več podeželanov iz Slovenije in ostale Jugoslavije, ki pa se zaenkrat še nimajo kam vseliti. Veliko se gradi, vendar pa v prvih letih vsaj na prvi pogled življenje ni bistveno drugačno kot v obdobju meščanske Dravske banovine. Promenada proti Tivoliju zamre le počasi, tudi predvojne meščanske kavarniške navade se še ohranijo globoko v socializem. Ljubljana je samovšečno mesto, ki se relativno počasi prilagaja. Zato je skoraj vedno bila in bo verjetno tudi ostala v nekakšni vmesni fazi.

Ob branju knjige se prepletata dve narativni niti. Prva je izvezena iz znanstvenega teksta in številnih citatov iz strokovne literature, še bolj pogosto pa iz sočasnega leposlovja in zbranih spominov Ljubljančanov, kar ji daje posebno vrednost. Kako izbrati citate in avtorje? Naj bodo kritični, vzneseni, nostalgični ali distancirani? Petelin se ne opredeli, zato lahko ob branju doživljamo raznolike, celo nasprotujoče si interpretacije različnih ljudi, ki so v tem mestu živeli v istem času. In tako se zdi tudi smiselno, ker je morda najkrajša še operativna definicija urbanosti ravno kompleksnost. Druga nit je vizualna: ogromno sočasnih fotografij tvori samostojno pripoved, ki ni nikoli samo ilustracija napisanega.

Šele proti koncu knjige se bralec zave, kako gladko se pravzaprav da brati tekst, ki se na prvi pogled loteva brezupno obsežne problematike. Delo namreč ostaja zvesto svojemu podnaslovu in se ne omeji na nekaj družbenih ali urbanističnih področij. Zajeti poskuša prav vse ali vsaj čim več: politiko, demografijo, industrializacijo, življenjsko raven, potrošništvo, arhitekturo, stanovanjske razmere, družabno življenje, šport, kulturo, šolstvo in vsakodnevno družabnost. V njem se statistika prepleta s spominom, znanost pa z impresijo. Spoprijem s tako širokim področjem človeka zamika, da bi knjigo primerjal z Valvasorjevo Slavo, ki se tudi ni hotela omejiti na nič manj kot na čisto vse. Je torej treba ugotoviti, da Živeti v socialistični Ljubljani odgovori na vsa vprašanja in izriše dobo v celoti? Seveda ne, vendar pa predstavlja neizogibno referenco za nadaljnje raziskovanje vsakdana in urbanosti v dvajsetem stoletju pri nas, ob tem pa ostaja odlična knjiga tudi za vsakdanje branje in raziskovanje preteklosti svojega mesta, ki se je do pred kratkim zdela obenem preblizu in predaleč, da bi lahko brskali po njej.

Miloš Kosec

Vir fotografij: knjiga Živeti v socialistični Ljubljani

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

David Petelin: Živeti v socialistični Ljubljani – mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni

Izdal: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2019

https://www.zal-lj.si/2019/10/30/izid-knjige-ziveti-v-socialisticni-ljubljani/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja