Umetnostna galerija Maribor letos obeležuje stoto obletnico organiziranega delovanja na področju vizualnih umetnosti v Mariboru. Je druga največja galerija sodobne umetnosti 20. in 21. stoletja v Sloveniji, pri svojem delovanju pa se poleg razstavljanja osredotoča tudi na pedagoško delo in vzpodbujanje javnega diskurza o umetnosti. O UGM, njeni sedanjosti in prihodnosti smo govorili s kustosinjo Simono Vidmar.

Za nekoga, ki se odloča za obisk: kaj so tista področja znotraj umetnosti, ki jih vaša galerija pokriva?

UGM je muzej za 20. in 21. stoletje za vizualno umetnost in je druga največja tovrstna institucija v Sloveniji, takoj za Moderno galerijo. To pomeni, da imamo zbirko, pri kateri gre za pretežno slovenske avtorje od impresionizma dalje. Danes pretežno odkupujemo dela še živečih avtorjev, sodobnih umetnikov, dopolnjujemo pa tudi pomanjkljivosti v zbirkah za nazaj, če pridejo kakšna zanimiva dela na tržišče, ali pa ob družinskih zapuščinah, ko dobimo donacije. Naša zbirka, ki ima okrog 7000 del, na žalost večinoma ni na ogled, razen, kadar za to rezerviramo celoten prostor galerije. To se zgodi vsaki dve, tri leta, in takrat nimamo prostora za nič drugega. Naša zbirka obiskovalce zelo zanima: domači, lokalni obiskovalci si želijo spoznati lokalne umetnike, tuji obiskovalci pa tudi želijo videti dela, ki si jih ne morejo ogledati nikjer drugje. Nova postavitev naše zbirke se bo zgodila prav kmalu, letos poleti, in bo predstavljala sto najboljših del iz naše zbirke ob stoti obletnici organiziranega delovanja na področju vizualnih umetnosti v Mariboru. V tem, največjem prostoru UGM, poleg tega prirejamo razstave različnih formatov, tematske, pregledne, retrospektivne in podobno. Imamo pa še več manjših prostorov, v katerih se odvijajo različne aktivnosti: UGM Kabinet, kjer predstavljamo tematske razstave iz zbirke, imamo UGM shop, kjer imamo mini razstave, namenjene popularizaciji sodobne umetnosti, in UGM studio, ki je namenjen predstavitvam sodobne vizualne umetnosti, dizajna in arhitekture.

Govorite o prostorski stiski, s katero se, vsaj zdi se tako, srečuje več slovenskih galerij. Kako rešujete prostorski problem in kako umeščate sodobno umetnost v svoje obstoječe prostore?

Mislim, da se je v Ljubljani v to infrastrukturo v zadnjih desetletjih kar nekaj vlagalo. V Mariboru pa je ta del kulture popolnoma podhranjen. Naše razstavišče je bilo vzpostavljeno leta 1956 in od takrat dalje se vanj ni več kaj dosti vlagalo. Zdaj s prenovljeno garnituro na občini pospešeno delamo na tem, oni imajo odlične ideje in z njimi fenomenalno sodelujemo, zato res upam, da bo prišlo tudi do nekih sredstev za obnovo prostora. Delamo na tem, da bi vizualna umetnost v Mariboru dobila nek osrednji prostor, za kar je ideja pred leti že obstajala. Po krizi so se ti projekti ustavili, zato smo iskali alternative in tako prišli do razpršenosti v mestu, potem pa ugotovili, da to dobro deluje, zato bi razpršenosti še naprej sledili. Seveda bi koristili obstoječo lokacijo, v katero bi bilo seveda treba nekaj vložiti, jo obiskovalcem narediti bolj prijazno in dostopno. Ampak to je zgradba, ki ima nek svoj karakter in je primerna za določen segment naših razstav. Ob tem pa mesto razvija programe na Rotovškem trgu, kjer naj bi se ob mestni knjižnici našli tudi prostori za sodoben del UGM in pa za mestni art kino.

Kako pa se financira UGM?

Ustanoviteljica UGM je Mestna občina Maribor, vendar je v 80% galerija financirana s strani Ministrstva za kulturo.

Vi ste se prostorsko razpršili po mestu, kar je lahko dobro izhodišče za srečevanje z umetnostjo. Kako se še povezujete z mestnim prostorom, z obiskovalci?

Zadnjih deset let zelo intenzivno delamo na tem. V mestu imamo zelo angažirano in razvejano pedagoško dejavnost, predvsem na področju predšolskih in šolskih otrok. Imamo redne goste iz kar 70 institucij iz Maribora in okolice. Naša pedagoška služba je ves čas v galeriji ali na terenu. Ker nimamo stalno postavljene zbirke, se kdaj zgodi, da smo tudi po kakšen mesec brez razstave – v tem času imamo program umetnosti v javnem prostoru in s šolskimi otroci odkrivamo javno umetnost Maribora. Pomemben del naše dejavnosti je tudi povezovanje z nevladnimi organizacijami pri razstavnih, pa tudi pedagoških in teoretičnih programih. Zadnjih pet let pa sodelujemo tudi z Zavodom za turizem, s katerim razvijamo različne pakete. Naj povem, da letos načrtujemo en zelo velik projekt, ki ga bomo namenoma izvedli izven galerije. Obudili bomo Trienale, ki se je nekoč imenoval ‘umetnost in ekologija’, zdaj pa ga imenujemo ‘umetnost in okolje’. Naša želja je, da bi vsaka prihodnja edicija Trienala v mestu poiskala drug dogajalni prostor, na katerega bo opozarjala, kot prvi prostor pa smo izbrali Melje, najstarejšo industrijsko cono v Mariboru. Ta projekt bo združil skoraj vse mariborske nevladne organizacije in institucije na področju kulture, ki bomo skupaj oblikovali vsebino.

Ali galerija sodobne umetnosti danes iz zaprtega prostora, namenjenega razstavljanju, torej postaja povezovalna platforma, prek katere se združujejo razni akterji na področju kulture in umetnosti?

Mislim, da bi bilo to idealno stanje. Vendar pa delamo v precej shizofreni situaciji, kjer manjka osnovne infrastrukture, za katero vsi vemo, da je nujno potrebna: to so torej prostori, muzeji in galerije, ki zadostujejo osnovnim potrebam za galerijsko delo. Od tega, da imaš pogoje za to, da so dela sploh lahko razstavljena, torej temperaturo, vlago, svetlobo, pa do tega, da obiskovalcem omogočaš dostop, kar je pri starih stavbah velik problem, in pa da jim omogočiš prijetno galerijsko izkušnjo, kar pomeni, da je galeriji dodan nek drug program, trgovina, kavarna, skupni prostor, ki se odpira v mesto. To mislim, da je predpogoj za vsakršno nadaljnje delovanje.

Vi ste bili tudi pobudniki lanskoletnega srečanja Art for Sale, ki je potekalo v Mariboru, in je ponudilo razmislek o stanju umetnostnega trga pri nas. Kakšna je na tem področju situacija in kako jo izboljšati?

Res je, da smo bili paradoksalno mi pobudniki oziroma nosilci tega srečanja, pa ne za to, ker bi se čutili poklicane za to. Konec koncev ne delujemo na trgu, se ne ukvarjamo s prodajo, niti nismo locirani v Ljubljani, kjer se morda v zvezi s tem celo kaj dogaja. Enostavno smo se projekta lotili zato, ker je takrat Center za kreativnost imel veliko željo, da bi se kaj podobnega zgodilo, in drugega primernega partnerja niso našli. Dogodek je na koncu izpadel zelo dobro in udeleženci so bili zelo zadovoljni. Se je pa Johanna Chromik, gostja tega dogodka, ki je v tistem trenutku postala direktorica sejma viennacontemporary, takrat odločila, da bo fokus usmerila v Slovenijo. Ampak Slovenski umetnostni trg ima seveda veliko težav in zelo malo možnosti, ker imamo enostavno premalo zbirateljev. Po drugi strani pa je težava tudi to, da za ta segment znotraj vizualnih umetnosti ni popolnoma nobenega posluha s strani javnih financerjev. Odnos do trga je popolnoma zgrešen in kot tak ne more pomagati v tej sferi. Če se razume, da se lahko financira slovenske založbe, ki živijo od prodaje, se podpira njihovo udeležbo na knjižnih sejmih in podobno, ne vem, zakaj se ne sofinancira tudi prodajnih galerij, pod pretvezo, da so dobičkonosne in da zato ne delajo v javnem interesu. Naslednji korak v tej debati je iskanje možnosti za državno podporo zasebnim galerijam, čemur se bomo odločno posvetili v naslednjem letu. S tem se nameravamo ukvarjati kot katalizator nekih debat, tudi zato, ker se enostavno nihče drug ne.

Pripravila: Ajda Bračič

Omogočite spletne in tiskane vsebine revije Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja