Pritzkerjevo nagrado 2020 sta prejeli irski arhitektki Yvonne Farrell in Shelley McNamara! Z njima smo se pogovarjali leta 2018, pred odprtjem 16. beneškega bienala. Intervju je bil objavljen v Outsider #13 (pomlad 2018).
Yvonne Farrell in Shelley McNamarra, kustosinji 16. arhitekturnega bienala v Benetkah, sta leta 1978 na Grafton Streetu, glavni nakupovalni ulici v Dublinu, ustanovili biro Grafton Architects. Trenutno vodita gradbišča stavb v Londonu, Dublinu, Parizu, Lillu in Limi. Aktivni sta tudi kot profesorici, obe predavata na arhitekturnih šolah po vsem svetu. Njune stavbe zaznamujejo preprostost, dostopnost in velikodušnost, ki jih poskušata zapisati v sodobno arhitekturno agendo. Velikodušnost je po njuni izbiri tudi vodilna tema letošnjega arhitekturnega bienala.
Kakšna je velikodušnost v arhitekturi in kaj pomeni prostost, preberite v pogovoru, ki je nastal na tiskovni konferenci v Benetkah marca 2018.
…
Izbrani sta bili za kuratorki najpomembnejše arhitekturne razstave na svetu, beneškega arhitekturnega bienala. To je za arhitekta velika čast in priložnost, da s svojim pristopom izpostavi aktualno svetovno arhitekturo znotraj stroke in v javnosti. Kako sta pristopili k vlogi kuratork? Kaj želita izpostaviti z razstavo?
YF: Beneški bienale je svetovni oder arhitekture s fantastično tradicijo, vplivom in ugledom. Omogoča, da arhitekti nagovorimo splošno javnost in da hkrati javnost nagovori arhitekte. To je priložnost, da se povežemo in drug drugemu prisluhnemo.
SM: Zasnove razstave sva se lotili podobno kot arhitekturnega projekta. Zanimala naju je narava, značaj razstavnega prostora. Podobno kot pri arhitekturi je bilo najino prvo vprašanje, kako lahko izpostavimo specifiko, lepoto prostora in jo poveličamo. Objekt Arsenale je zasnovan linearno, park Giardini pa je labirint, kolaž različnih prostorskih vtisov. Ogledovali sva si ju ob redkih priložnostih, ko sta bila izpraznjena, brez obiskovalcev in razstavnih eksponatov. Fantastično se je bilo sprehajati po izpraznjenih stavbah, zaznamovanih z vsemi prejšnjimi postavitvami razstav, se napajati z njimi in se prepuščati navdihu. Kako lahko stavbe informirajo naše izbire, narekujejo različne pristope, kako slaviti razlike med ambienti? To so teme, ki naju zanimajo kot arhitektki kuratorki.
Za temo bienala sta izbrali velikodušnost (»generosity«). Kaj razumeta kot velikodušnost v arhitekturi?
YF: Temeljno izhodišče sodobne arhitekture je za naju njena humanistična vrednost. To je temeljna agenda arhitekture. Tako za tiste, ki arhitekturo ustvarjamo, kot za tiste, ki jo doživljajo, uporabljajo. Vemo, da lahko naš poklic zgradi zid okrog sebe in pusti ljudi zunaj. Bienale pa nam ponuja izredno priložnost, da ljudi nagovorimo. Da arhitekturo v povezovalnem, dostopnem in odprtem jeziku vnesemo v javni prostor. Ključna se nama zdi zmožnost arhitekture, da ustvarja prostost. Zato sva napisali manifest o prostoru svobode (»freespace«). Želiva, da arhitekti pogledajo vase kot posameznike. Intimno moramo sprejeti, da arhitektura vpliva na vse, prav vse ljudi. Eden večjih izzivov arhitekture je komuniciranje z obstoječo skupnostjo, ki bo uporabljala novo stavbo.
Ko govorite o humanosti, da jo je treba vrniti v arhitekturo, mislite na to odprtost, povezovanje arhitekture z javnostjo?
SM: Bistveno je soočanje z javnostjo. Več ko se posvetuješ, bolj si izzvan, in prej ko se posvetuješ, bolj lahko upoštevaš javno mnenje.
K skupinski razstavi na Bienalu sva povabili 16 izbranih arhitektov z vsega sveta in 13 učiteljev, ne samo s področja arhitekture, ampak tudi filozofije, umetnosti, publicistike. Med arhitekturnimi primeri, ki sva jih izbrali za predstavitev na bienalu, so tudi takšni, kjer arhitekt zavzame skoraj nevidno vlogo in pozove ljudi k aktivnemu izboljševanju okolja.
YF: Prostor naj spodbuja ljudi, da se povezujejo. Vsebovati mora skrito sestavino, ki ljudi privablja, da se družijo. Ravnotežje med različnimi merili, različnimi zmožnostmi. Arhitekti pa moramo najprej poslušati, da lahko stavba ponudi to ravnotežje, humanost.
SM: Verjameva, da ima vsakdo pravico do koristi od arhitekture. Vloga arhitekture je, da zaščiti naša telesa in povzdigne našega duha. V najinem manifestu sva kot primer tega izpostavili lep zid, ki zaključuje ulico, v mimoidočem vzbuja ugodje, tudi če ta nikdar ne zavije v notranjost, ki jo ta zid oklepa. Enako ugodje vzbuja pogled na dvorišče, ki ga skozi obokan prehod ujamemo s kotičkom očesa; pa prostor, kjer si odpočijemo v senci ali ki nas varuje pred vetrom in dežjem.
Ena pomembnejših besed, ki jih uvajata v svetovno arhitekturno debato, je »freespace«, svoboden prostor. Pojavljajo se številni prevodi v globalne jezike, kar je dober indikator, kako se arhitektura uveljavlja v javnosti.
Kaj je svoboden prostor v arhitekturi?
SM: Prostost je duhovna velikodušnost, smisel za človečnost v jedru arhitekturne agende. To je zmožnost arhitekture, da uporabnike obdari s presežnimi prostorskimi darili in da nagovarja še neizgovorjene želje mimoidočih.
YF: Gre za demokratičen prostor priložnosti, neprogramiran in svoboden v svojih načinih uporabe, ki morda sploh še ne obstajajo. Takšen prostor sva opredelili v najinem manifestu. Med zgradbami in ljudmi se vzpostavi odnos, tudi če ni bil načrtovan, in zgradbe skozi čas sodelujejo in bogatijo ljudi še dolgo potem, ko arhitekt ni več prisoten. Pogosto so najzanimivejša življenja stavb tista, ki jih arhitekti niso nikoli predvideli.
Ampak arhitekt je samo majhen člen v veliki ekipi, odgovorni za nastanek projekta.
YF: To je res. Arhitekti dobivajo vedno manjše kose pogače, druge discipline, ekonomisti itd., režejo kose iste pogače, potrebne za dobro stavbo. Gradbena industrija in njena ekonomska logika povzročata minimaliziranje pomena arhitekture. Tu je naša odgovornost, da se arhitektura uravnoteži, da se vzpostavi kot relevantna.
SM: Dve tretjini vseh ljudi na svetu bo do leta 2050 živelo v grajenem prostoru, ki ga mi zdaj gradimo! Mi oblikujemo novo geografijo sveta! Zato je nujno, da je arhitektura bistveni, ne pa obrobni element. Arhitektura ima izjemno možnost, da ustvarja lepo. Lepota arhitekture je v ustvarjanju več vezi v svetu, več smisla, več lepote.
Na kaj mislita, ko v manifestu ob bienalu govorita o darilih arhitekture?
YF: Tu misliva na možnost poudarjanja naravnih danosti: svetlobe – sončne in lunine, zraka, gravitacije, materialov – naravnih in tistih, ki jih je izdelal človek.
SM: Gre za izumljanje rešitev, ki arhitekturi omogočajo, da poskrbi za dobrobit in dostojanstvo vsakega prebivalca tega krhkega planeta.
Na primer, sedež ob vhodu v Can Lis Jørna Utzona na Majorki je popolnoma prilagojen človeškemu telesu in zagotavlja udobje in ugodje. To je prostorska »beseda pozdrava«, dobrodošlice, na voljo vsem. To je darilo.
Can Lis, Jørn Utzon
Lina Bo Bardi je zgradila muzej moderne umetnosti v Sao Paulu zato, da imajo meščani danes na vrhu belvedere, od koder lahko mesto opazujejo od zgoraj.
Muzej moderne umetnosti Sao Paulo, Lina Bo Bardi
Angelo Mangiarotti sporoča isto stvar ob vhodu v Via Quadronno 24 v Milanu, kjer obiskovalca rahlo vzpenjajoča se pot s sedežem ob svojem vznožju zadrži na vstopnem pragu in mu izreče dobrodošlico ob vrnitvi iz mesta.
To je ta prostost, ki slavi sposobnost arhitekture, da v vsakem projektu najde presežno in nepričakovano velikodušnost, darila, tudi v najbolj zasebnih, defenzivnih, izključujočih ali komercialno omejenih pogojih.
Arhitektura ima tako aktivno kot pasivno življenje, oboje je zanimivo …
YF: Res je. Prostost vključuje svobodo mišljenja in zamišljanja, časa in spomina, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, ter gradi na podedovanih kulturnih plasteh, prepletajoč arhaično s sodobnim. Čas v arhitekturi je cikličen, spiralen, prej kot linearen.
Na kaj mislite s tem kroženjem časa?
YF: Mislim na arhitekturo, ki je vedno znova temelj in hkrati navdih za nove projekte.
Denimo Duomo di Siaracusa na Siciliji, kjer lahko občudujemo antični tempelj, ki je vkomponiran v kasnejšo baročno katedralo.
Ali pa katedrala v mestu Albi v Franciji (1480) – obiskali smo sva jo s študenti na ekskurziji in izjemno zanimiva uporaba opeke nas naju je navdihnila za naš projekt v Franciji.
Ali pa okna pri cerkvi Santa Maria della Porta – za naju najlepša okna v 20. stoletju!
In krožni prostor stanovanjske zazidave Gallaratese v Milanu (1974) arhitektov Alda Rossija in Carla Aymonina – kakšen intenzivno velikodušen prostor.
Arhitektura je vpeta v veličastno tradicijo. Naša vloga je, da to tradicijo povezujemo s sedanjo skupnostjo in da jo predajamo naprej. »Družba napreduje, ko stari ljudje sadijo drevesa, v katerih senci ne bodo nikoli sedeli,« so rekli Grki.
To se sliši etično in prav. Vendar v praksi pogosto ni tako preprosto. Kako prepričati naročnika, ki projekt naroči v skladu s svojimi potrebami in zanj v celoti plača, da investira še v presežek, v dodano vrednost prostora, v arhitekturo?
YB: To je večna dilema arhitekture. Zato je to nekonformistična dejavnost. Za dobro arhitekturo se je treba bojevati. Arhitektom je skupno to, da se izjemno trudijo, da bi bil vsak projekt kar najboljši.
Kako se vi soočate s tem?
SM: Velikodušnost mora obstajati tudi na strani naročnika, če je ni, je zelo težko. Biti moraš zelo pameten in strateško voditi projekt, da ga lahko dvigneš nad golo izvedbo naročila stranke. To stane veliko živcev in časa. Najti moramo skupno željo, vsaj neko skupno misel, ki nas poveže, da lahko komuniciramo. Včasih je to neverjetno težko. Včasih je treba sprejeti poraz in se iz projekta umakniti. A če smo dovolj fleksibilni in inovativni in komuniciramo odprto, se po navadi najde prostor za arhitekturo. Loviti ravnotežje med denarjem in arhitekturo, to je stalna bitka, ki je vedno prisotna.
Kakovost življenja sveta trpi, če arhitekti popuščamo, če nismo bojevniki za arhitekturo, za kakovost javnega prostora.
Investitorjem ne moremo zaračunati davka v smislu, tale del arhitekture pripada skupnosti. Sam mora želeti, razumeti smiselnost prispevka k skupnosti. Dodana vrednost, lepota, prostost, so to tudi ekonomske kategorije? Lahko pojasnita na primeru svojih realizacij?
SM: Najin projekt v Milanu, Univerza Luiggi Bocconi, povezuje univerzo z mestom. 8-metrska steklena stena omogoča zanimive interakcije med mestom in šolo, bogati ljudi na obeh straneh.
Ali, če se vrnem k najinemu manifestu o prostosti – Medičejska palača v Firencah uteleša moč in bogastvo, a kamniti sedež, vgrajen v kompaktno fasado, skorajda obrne stavbo od znotraj navzven. Neprekinjena stena postane zid, ki objema javni prostor. Kar je čvrsto in nepredirno, se zdi navzven odprto in velikodušno.
Univerza Luiggi Bocconi, Milano, Grafton Architects
K letošnjemu kuriranemu delu razstave sta povabili 16 arhitektov z vsega sveta, ki so po vajinem mnenju in občutku trenutno najbolj relevantni, inovativni in najbolj v skladu s premiso velikodušnosti. Med njimi je tudi slovenski biro ARREA. Kakšna so bila merila izbora?
YB: Za naju je bilo neverjetno zanimivo videti, kako raznolika je sodobna arhitektura. Kako nas lahko spodbuja, da rastemo, in nas neguje. Upanje. Upanje je bistveni element arhitekture. V zadnjih mesecih sva se trudili poiskati velikodušno arhitekturo tako v najbolj skromnih kot v bolj bogatih razmerah.
SM: Vse sodelujoče in vsak paviljon vabiva, da v Benetke prinese svoj pogled na prostost. Tako bomo lahko skupaj odkrivali našo raznolikost, specifike in kontinuiteto arhitekture, ki temelji na ljudeh, prostoru, času in zgodovini, ter vzdrževali kulturo in relevantnost arhitekture na tem dinamičnem planetu.
YB: Birojev nisva izbirali na podlagi slave ali prepoznavnosti, pač pa na podlagi odlik in instinkta. Ne dava veliko na slavo. Trudili sva se poiskati dela, ki so res relevantna za temo. Vodile so naju strast, radovednost in želja po vzpostavitvi skupine, ki bo komplementarna in bogata. Bienale je platforma za ves svet in naj bi prikazal vzorce različnih pristopov. Izbrani biroji izražajo velikodušnost in z arhitekturo ustvarjajo prostost.
Prihodnost arhitekture? Kaj si želita, da bi bienale vgradil v arhitekturo?
YB: Bienale je priložnost za spremembo razmišljanja o arhitekturi. Odnos med naravo in arhitekturo se mora spremeniti. Kot praviva v manifestu, Zemljo vidiva kot Naročnika. To s seboj prinaša dolgoročne odgovornosti. Arhitektura je igra svetlobe, sence, zraka, vetra, gravitacije, ki razkriva skrivnosti tega sveta. Vse te dobrine so prosto dostopne.
Upanje je energija prihodnje ambicije. Tu moramo poiskati ključne točke za to strategijo. Želiva preseči vizualno in poudariti vlogo, ki jo arhitektura igra v koreografiji vsakdanjega življenja. V arhitekturo želiva vgraditi velikodušnost in zavedanje, da vpliva na življenje vseh.
Kako se počutita kot ženski v arhitekturi? Je to sploh relevantno vprašanje?
YF: Rojeni sva kot ženski in imava srečo, da svet doživljava na ženski način. Vsako življenje je posebno in lahko obogati družbo, kjer so ženski in moški glasovi enako slišni. Na področju arhitekture smo vpleteni v proces ustvarjanja, gradnje tega sveta. Arhitekti smo znanstveniki prostora, izdelovalci, ki jim je mar. Naša področja so izdelovanje, invencija, domišljanje. Ustvarjanje nečesa, česar prej ni bilo, je neverjetna človeška sposobnost, to je temeljna lastnost človeka. Ustvarjalnost ni stvar spolov.
Osebno pa … občudujem kompleksno, ciklično naravo žensk. Porajanje življenja, razumevanje moči socialnih vezi, pomena dialoga.
Pogovor je nastal 2018, pred odprtjem 16. Beneškega bienala, ki je bil na ogled med 26. majem in 25. novembrom 2018 v Giardinih in Arsenaleju ter na drugih lokacijah po Benetkah.
Pripravila: Nina Granda
