V letu kulturne dediščine je prav, da nekaj pozornosti namenimo tudi odnosu med arhitektom in konservatorjem. V ponedeljek 7. maja so bile podeljene Steletova nagrada za življenjsko delo in Steletova priznanja za leto 2018, ki jih podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Poimenovana so po Francetu Steletu (1886-1972), nestorju slovenskega konservatorstva in prvemu poklicnemu koservatorju pri nas.

Nagrado za življenjsko delo je prejela Nika Leben, dolgoletna konservatorka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Kranju. Vodila je konservatorsko prenovo več kot sedemdesetih sakralnih spomenikov na Gorenjskem, sodelovala pri prenovi dediščine, povezane s pesnikom Francetom Prešernom (Cerkev sv. Marka v Vrbi, Čopova rojstna hiša v Žirovnici, Prešernova hiša v Kranju) in pri prenovi številnih gorenjskih gradov in dvorcev: Katzenstein v Begunjah, Kieselstein v Kranju, Blejskega gradu, gradu Strmol, gradu Drnča v Dvorski vasi, gradu Tuštanj pri Moravčah in graščine v Radovljici. Pri prenovi slednje je, kot so zapisali v poročilu nagrad, »z znanjem in trmo dosegla, da so rekonstruirali veličastno glavno baročno dvorano. Skupaj s prenovljenim dvorcem in nedavno še z župnijsko cerkvijo so ustvarili nov kulturno turistični magnet Slovenije.« Poleg sakralnih spomenikov je odgovorna konservatorka tudi za staro mestno jedro Radovljice in Bleda, vključno z otokom in gradom. Širši javnosti je postala bolje znana tudi s predstavijo dediščine meščanskih počitniških vil ob bregovih Blejskega jezera iz konca 19. in začetka 20. stoletja.

Nika Leben

Steletova priznanja so letos prejeli konservatorka Marvy Lah za uspešno konservatorsko vodenje vrtno-arhitekturne prenove Kobilarne Lipica, konservatorka Tatjana Adamič za uspešno konservatorsko vodenje prenove nekdanjega hotela Švicarija v parku Tivoli v Ljubljani, ter Slavko Šorli za obnovo gospodarskih objektov na njegovi domačiji in za obnovo slamnatih ter lesenih streh na objektih kulturne dediščine v Posočju.

Rekonstruirana baročna dvorana v radovljiški graščini, ki je bila pred prenovo stoletje in več prezidana v več manjših prostorov

Steletove nagrade so primerna priložnost za razmislek o pogojih za uspešno prenovo arhitekturne dediščine. Včasih se zdi, da med arhitekti konservatorji, tako kot na primer tudi krajinski arhitekti in še kdo izmed strokovnih sodelavcev, veljajo prej za oviro in nujno zlo. Kot da bi arhitekt in konservator že od začetka prenove stala na nasprotnih bregovih: prvi kot samonikli ustvarjalec, ki ga zahteve po popolni ohranitvi zaščitene zgradbe samo ovirajo, da ne more razviti svojega avtorskega izraza; drugi pa kot nekakšen od države dodeljeni odvetnik, ki mora zaščiteno zgradbo braniti pred vsakim, še tako premišljenim in smiselnim novim posegom. Seveda je to kaj slabo izhodišče za ustvarjalni dialog. Vendar pa najbolj uspešni primeri prenov v zadnjih letih kažejo, da ne gre za nikakršno neizogibno nujnost in da je pogoj uspešne prenove enakovreden in dopolnjujoč odnos med arhitektom in konservatorjem, v katerem si svoji vlogi enakovredno porazdelita in tudi izmenjata. Arhitekt postane poleg avtorskega ustvarjalca tudi ljubosumni zaščitnik obstoječe stavbe (samo arhitekt s svojo skozi stoletja segajočo kolegialnostjo lahko tako kot Plečnik izjavi: »Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili«). Konservator pa, obratno ne postane samo predpisovalec in omejevalec, ampak z vsako rekonstrukcijo (ki je nujno vsaj malo tudi fikcija) tudi ustvarjalec.

Švicarija v Tivoliju je gotovo eden izmed najbolj uspešnih primerov prenove v zadnjih letih pri nas

Vsako predpisovanje receptov za obnovo vnaprej je zaradi nujnega procesa dialoga med arhitektom in konservatorjem obsojeno na neuspeh. Pri mnogih sodobnih posegih pa je kljub konservatorjem, včasih pa na žalost prav zaradi njih, prenova bolj podobna uničenju in ponovni graditvi kot pa ohranitvi. Zato je na primer prenova Švicarije, ki je eden izmed prav gotovo najbolj uspešnih arhitektuno-konservatorskih projektov zadnjih let pri nas, tako dragocen primer: ne le zunanja podoba, tudi fizična substanca lesa, stavbnega pohištva in vseh bolj minljivih materialov, kot sta inertna kamen in opeka, je bila ohranjena, kjer se je le dalo. Najbolj površinske plasti stavbe so tiste, ki sto let in več sprejemajo dotike teles, sij sonca, vlago dežja, odtise časa. Čas pa je umetniški vrednosti zgradbe komplementaren kriterij. Obenem pa ohranjanje originalne substance pri Švicariji ni pomenilo, da se ne sme spremeniti ničesar. Sodobna arhitekturna poteza se lahko dragoceni starejši zgradbi približala le tako, da se ne poskušala skriti ali ostati nevtralna, ampak da z občuteno in subilno, pa obenem suvereno gesto oblikuje našemu času primerno dopolnilo stari zgradbi – tako, kot lahko to vidimo pri novih kiparskih ateljejih na vzhodni stranici legendarne tivolske hiše.

Razstavo o delu nagrajencev si lahko ogledate v galerijskih prostorih Spomeniškovarstvenega centra na Trgu francoske revolucije v Ljubljani.

 

Miloš Kosec

Ena misel na “Miloš Kosec: Arhitektura in konservatorstvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja