Lahko bi rekli, da sem bila, ko sem jo naposled uzrla, že precej na koncu s svojimi močmi. Pol ure kolesarjenja po precej valovitem terenu, in to na tešče, pa prebujajoča se sončna pripeka, zraven pa še vneto grlo; to ni kar tako.
Ampak pogled nanjo mi je dal novih moči. Stala je tam, na robu pomola, vsa zaobljena in rumena. Buča. Posuta s črnimi pikami. Ne, ni bila užitna, zato sem se po obveznem fotografiranju z njo brž spet zavihtela na kolo in podivjano pritiskala pedala do prve okrepčevalnice in zajtrka. Umetnosti je mogoče pripisati marsikaj, vendar človeka ne nasiti, pa čeprav gre za eno kultnih stvaritev japonske umetnice Jajoi Kusama na otočku Naošima v Japonskem notranjem morju.
Otoka Naošima in Tešima, čeprav že po naravnih danostih rajska, bi najbrž klavrno utonila v pogubo skupaj s tonami industrijskih odplak, ki so jih v Japonsko notranje morje in nanju brezsramno odlagali še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Plitvo morje, imenovano tudi Seto, obliva otoke Honšu, Šikoku in Kjušu, in zaradi lege ga mnogi primerjajo s Sredozemskim. Tudi klima in rastje sta nekako podobna – čeravno bi ob omembi Japonske le malokdo pomislil na oljke, jih je tu na pretek. Toda turizem kot da se je šele pred nedavnim začel sramežljivo prebujati in še avtomati z osvežilnimi pijačami, sicer Japoncem tako zelo ljubi, so tu na redko posejani. A to ni naključje: omejeno število nastanitvenih in gostinskih zmogljivosti je povezano s daljnosežno željo snovalcev tega umetnostno-arhitekturnega paradiža, da se na otokih ne bi gnetlo preveč obiskovalcev. Tako je lepše za vse, turiste in prebivalce. Vse preveč je namreč žalostnih zgodb o turističnem opustošenju.
Čarobna paličica, zaradi katere danes na Naošimi, Tešimi in Inudžimi, sosednjih otočkih, srečujemo prav posebne vrste turiste – lačne umetnosti in estetskih vtisov nasploh – leži v rokah fundacije Benesse. Ki ni, kot napačno navaja eden od angleških vodnikov za to območje, samo založbena hiša, temveč gre za korporacijo, ki ima v svoje portfelju lastniške deleže v raznolikih podjetjih, med drugim je v njihovi lasti znani Berlitz, šola za tuje jezike. Začetek postopne in premišljene revitalizacije območja sega v konec osemdesetih let, ko je takratni predsednik uprave kupil posest na južnem delu otoka Naošima in pri slovitem japonskem arhitektu Tadau Andu, tudi Pritzkerjevem nagrajencu, naročil izvedbo nekaj muzejev in galerij, pa tudi hotela za obiskovalce. Otok je vendarle preveč odmaknjen od večjih mestnih središč, da bi se ga dalo obiskati in ogledati v enem samem dnevu. Do Naošime je danes sicer dokaj elegantno mogoče priti s šinkansenom iz Tokia do Okajame, od tam pa se nekoliko potovanje upočasni, saj se je treba presesti na tako rekoč lokalni vlak do pristanišča Uno in potem na ladjico, ki te popelje do vasice Mijanura, enega od dveh pristanov na Naošimi. Otok pa je najprijetneje raziskovati s kolesom, ki ti ga izposodijo za nekaj evrov in brez podpisovanja dolgih pogodb ali kavcije. Saj je vendar na dlani, da ga boš po uporabi vrnil.
Sčasoma se je uspešna metoda, kako s kulturo in umetnostjo vdihniti novo življenje propadlemu industrijskemu območju, z Naošime preselila še na sosednja otoka Tešimo in Inudžimo – vsi so danes znani pod skupnim imenom »otoki umetnosti«. Od sredine devetdesetih let je vodstvo fundacije Benesse naročalo umetnine pri umetniki posebej za ta košček sveta in kar jim je odtlej uspelo ustvariti, resnično jemlje dih. Rumena bučka iz uvoda je le najbolj razvpit primer, bržčas je zato postala tudi neke vrste zaščitni znak. Poglobljenega ogleda pa so vredni vsaj še Umetnostni muzej Chichu, zgrajen leta 2004, v katerem lahko občuduješ dela Walterja de Marie, Jamesa Turrella, od zgodnejših pa celo Monetove lokvanje, in muzej z deli korejskega umetnika Leeja Ufana. Fundacija Benesse je v svojem mecenstvu šla celo tako daleč, da je pod okriljem beneškega umetnostnega bienala ustanovila posebno podkategorijo nagrad za dela, namenjena Naošimi. Posebno poglavje sta tudi hotela v lasti fundacije Benesse; v enem od njih je prav tako urejen muzej.
Vsem objektom je skupno, da so nastajali v sozvočju z umetninami oziroma z mislijo na to, da bi te prišle kar najbolje do izraza. Ponavadi to pomeni, da so arhitekti – v veliki meri je bil na delu Tadao Ando – zasnovali prostore, ki z belino betona in nenavadnimi, a preprostimi oblikami poudarjajo, kar je v njih na ogled. Lahko pa so umetniška dela postavljena na prosto, pri čemer prav tako velja, da je naravno okolje, kamor so umeščena, premišljeno izbrano in umetniški vtis samo še okrepi.
Vrhunec take premišljenosti je brez dvoma objekt z nepretencioznim poimenovanjem Umetnostni muzej Tešima. V izjemni obli stavbi z okroglo odprtino, nekakšni poveznjeni polkrogli, pod katere načrt se je podpisal arhitekt Rjua Nišizava, soustanovitelj arhitekturnega biroja SANAA, si je mogoče ogledati eno samo umetnino s prav tako preprostim naslovom Matrica. Muzej leži sredi valovitih, s travo poraslih gričkov in je videti, kot bi ga nekega lepega dne tjakaj mehko privrtinčil veter. Slovence zaradi okrogle oblike morebiti nekoliko spominja na KSEVT v Vitanju.
Smer obiska je točno določena, in prav je tako: ko si v hišici, ki seveda ni nikakršna kočura, temveč prefinjeno minimalistično zasnovan objekt istega arhitekta, priskrbiš vstopnico, te usmerijo na pot okoli bele oble stavbe po v beton vliti in, jasno, okrogli stezici. Na kratkem sprehodu si deležen cvetov in popja in razgleda na lesketajočo se modro morsko gladino, potem pa se znajdeš pred vhodom v muzej. Ker je to Japonska, sledi neizogiben ukrep sezuvanja. Le z bosimi nogami izkažeš dovoljšnjo mero spoštovanja temu, kar te pričaka pod oblo belo streho z okroglo odprtino, skozi katero prihaja dovolj svetlobe, da te belina skorajda oslepi. Še močnejši dražljaj pa je – čista tišina. 
Obiskovalci stopicajo po belih, iz betona vlitih tleh šepetaje in previdno, da ne bi zakorakali v katero od vodnih kapljic, ki se zaradi minimalnega naklona tal stekajo proti sredini objekta. Počasi, a vztrajno. In nepretrgoma. Čas se ustavi. Igra svetlobe in odbleska vodnih kapljic te začara. Za hip se iz tvoje glave odvrtinčijo vse pritlehne posvetne misli, tudi rahla jeza zaradi popolne prepovedi fotografiranja, na katero te pred vstopom v muzej en čuvaj posebej opozori, drugi (najbrž bi mu bilo ustrezneje reči stražar) pa v samem objektu budno pazi, da ne bi bilo nedovoljenega pritiskanja na sprožilce telefonov. Čar sčasoma popusti in takrat prst samodejno zatava na prepovedano območje. Umetnost deluje na človeka na razne, blagodejne načine, a tudi ta čas delovanja ima omejen rok trajanja. Ne vem natanko, ali bi bila na svoj posnetek ponosna ali bi se ga sramovala …
Najlepše na tim. otokih umetnostih je, da mrmranje množice, ki oklepa tako japonska velemesta kot zenbudistične vrtove (te oblegajo turisti), postane le še oddaljen spomin. Najsi po zavitih otoških cestah brziš na kolesu ali avtobusu, ki je zaradi velikih razdalj primernejši na Tešimi, se ti le redkokdaj primeri, da srečaš človeka ali celo turista. Poskrbeti je treba le, da se na odkrivanje odpraviš z dovoljšnjo količino vode in prigrizki, o čemer svarijo tudi v posebni zgibanki, ki pa sem jo sama prebirala šele na plovbi nazaj na celino. Ampak takrat je bila lakota že pozabljena.
Besedilo in fotografije: Agata Tomažič
