Prodaja stavbe hostla Celica, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana, je v zadnjem tednu dvignila veliko prahu. Vodstvo Celice je proti načrtu protestiralo in objavilo javno pismo, ki mu je včeraj sledilo županov javni odgovor. Vmes se je zgodil še javni protest, ki je (zaenkrat) odgnal zainteresirane kupce. Zagata je na žalost predvsem lastniška, kar ne zbuja upanja na preprosto in hitro rešitev, ki bi bila v interesu javnosti. Obenem pa v domačih merilih razkriva širšo zagato, o kateri smo na Outsiderjevi strani razpravljali pred kratkim: o pohodu gentrifikacije in umiku javnih ustanov iz branikov javnega prostora. Kljub navideznemu lastniškemu sporu je ravno uspeh Celice namreč tisti, ki najbolj ogroža njen obstoj.

Zavajajoče bi bilo trditi, da je Celica predvsem hostel – že od samega začetka se načeloma komercialni značaj mladinskega hotela nedeljivo prepleta z javnimi vsebinami. Teh ne sestavlja le bogat kulturni program, ampak je vpisan v samo arhitekturno zasnovo in prenovo objekta. Celica namreč brez zapora, ki se je tako ali drugače zapisal v slovensko predosamosvojitveno zgodovino, ne  bi bila to, kar je. Po navadi nekoliko osladen izraz »živa zgodovina« v hostlu pridobi zelo otipljiv in dobeseden pomen. Prespati v zaporniški celici tu pač ni le fetišizirana turistična izkušnja, ampak tudi gesta naseljevanja lastne zgodovine, čeprav še tako minimalna. Vendar pa to ni edini presežek hostla – če bi bilo tako, se ne bi kaj dosti razlikoval od »turizma doživetij« v ostankih preteklih režimov vzhodnoevropskih turističnih destinacij. Ključna gesta prenove pred štirinajstimi leti je bila njena umetniška ambicioznost, ki je pri nas ustvarila eno izmed redkih sodobnih celostnih umetnin. Družbena in kulturna reintegracija nekdanjega zapora je bila izvedena precej bolj uspešno kot integracija katerega izmed njenih nekdanjih zapornikov! Med umetniki, ki so sodelovali pri preureditvah nekdanjih zaporniških prostorov v prenočišča, v vodstvu hostla upravičeno opozarjajo na nekatere, ki so danes svetovno proslavljeni ustvarjalci (med njimi finski arhitekt Juhani Pallasmaa in angleški kipar Antony Gormley). Ne le arhitekturna in umetniška oprema, ampak tudi kontinuiran umetniški program iz Celice ustvarjajo več kot le v času zamrznjeno stavbo (in tudi več kot le efemerni poslovni koncept). Na prvi pogled bi bila primerjava z baročno celostno umetnino, kjer se arhitektura skupaj z likovno, gledališko, glasbeno in literarno umetnostjo združuje v eno nedeljivo celoto katoliške maše, seveda malce komična. Vendar pa se v Celici vsaj formalno dogaja podobna, čeprav popolnoma sodobna sinteza umetnosti in izraznih sredstev, kar jo dela v našem prostoru in času za izjemno dragocen javni prostor.

Tu pa trčimo ob trojno tragiko Celice. Najprej: premoženjska in prostorska delitev celostne umetnine je absurd že zato, ker zanika vsako možnost za njeno celostnost in zato za sam obstoj. Ločitev performativnega koncepta in likovnega okvira, v katerem se odvija, pomeni razpad celostne umetnine na dva dela, ki sta skupaj precej manjša kot prejšnja celota. Drugič: Celica se je v taki obliki lahko uresničila samo v javnem partnerstvu in je imela javni interes že od začetka vpisan v svojo ustanovno substanco. Zasebni interes bo, če bo deloval racionalno in v skladu s trgom, iz nje izčrpal komercialni potencial, javno vsebino pa reduciral in zavrgel. Spremljamo torej poskus privatizacije dela ustanove, ki de-facto že od ustanovitve deluje v javnem kulturnem interesu. Tretjič: podobno kot pri High Line v New Yorku je tudi tu Celica žrtev lastnega uspeha: če preplet vsebin ne bi ustvaril svežega kulturnega in tudi komercialnega uspeha, o katerem redno poročajo po vsem svetu in ki je v veliki meri gentrificiral celotno širše območje Metelkove, tudi možnost prodaje ne bi bila takšna grožnja – stavba celice bi bila v tem primeru na trgu vredna precej manj. Vendar pa bi v drugačni in bolj zreli družbi šlo za umetno dilemo: niti študentska organizacija niti mestna občina ne bi smeli delovati kot nekakšna podjetniška inkubatorja, ki lahko po uspešnem zagonu javnega projekta tega odprodata ali mu z nerešljivim lastniškim prepletom onemogočita delo.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja