Metelkova je danes stvar mnogih in različnih prostorov, zajema mnogoterost. Je zapleten sestav idej, ki se od zgodnjih devetdesetih še danes hitreje vpisuje, kot se ga razbira. Je prostor nebroja zgodb, ki so se zaradi tega ali onega razloga končale, zgodb, ki jih še zmeraj pišemo, in je prostor, kjer se v tem trenutku začenjajo nove. S tistimi iz preteklosti si morda več ne delijo toliko optimizma, delijo pa si negotovost, poskušanje in tisto vrsto neudobja, ki šele omogoči zajem razsežnosti bivanja. Tako kot so včeraj, bodo tudi jutri ravno zgodbe in ideje ljudi združevale in jih tudi ločevale, in tudi na Metelkovi ni bilo in ne bo nič drugače. Ali drugače, dokler se bodo v tem prostoru ljudje še srečevali, bo ta prostor tudi obstajal. Tako pač je s prostori.

Odločili smo se, da nekaterim, katerih življenjske poti so se tesno spletle z Metelkovo, postavimo enakih šest vprašanj, na katera lahko prosto odgovorijo ali pa jih tudi pustijo ob strani. Odgovori so oblikovali obširen zapis, ki ob zapisih o Metelkovi, ki sicer niti niso redki, strne poglede ter tako odrazi razlike v glediščih, ki bi jih sicer morda spregledali.

Vprašanja smo zastavili Marku Hrenu, aktivistu mirovnega gibanja v osemdesetih in pobudniku konverzije vojašnice ob Metelkovi. Ob tem je bil tudi dolgoletni predsednik Mreže za Metelkovo ter tudi predsednik sveta zavoda Retina.

Majda Širca je bila v času zadnje investicije na Metelkovi, ki je pomenila gradnjo Muzeja sodobne umetnosti (med letoma 2009 in 2011), ministrica za kulturo.

Neven Korda je videast. Na Metelkovi ima od leta 2004 svoj »zaskvotani« atelje. Je avtor dveh besedil na temo Metelkove, ki sta izšli v Časopisu za kritiko znanosti: Pogled z mojega balkona in Pogoji alternativne kulturne produkcije. Med letoma 2006 in 2012 je na AKC Metelkova organiziral festival Paralelni svetovi.

Janko Rožič je arhitekt in urbanist, vodja kulturnega programa v Celici, predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru.

 

 

 

Kaj pomeni obstoj Metelkove? Odraz česa je bil njen nastanek? Je njen nastanek odraz spremenjenih političnih in gospodarskih okoliščin v začetku devetdesetih? Je Metelkovo mogoče razumeti skozi kontekste, ki se v svetovnem merilu berejo kot »padec komunizma«, v evropskem kot »padec blokov« in v jugoslovanskem kot »razpad države«? Je Metelkova danes še del tega konteksta ali pa bi jo bilo že treba razumeti drugače?

 

Marko Hren:

Obstoj Metelkove pomeni, da je bila izvorna kampanja verodostojna, upravičena in smiselna. Nobenega dvoma ne more biti o genezi pobude za konverzijo štaba JLA ob Metelkovi ulici v kulturni center. Ta proces, ki izvira iz druge polovice osemdesetih let minulega stoletja, je izvrstno in verodostojno dokumentiran med drugim v spletnih publikacijah na www.dlib.si. Metelkova je odraz potence družbenih gibanj osemdesetih in neposredni produkt mirovniške kampanje za demilitarizacijo Slovenije. Vsekakor je odraz političnih sprememb, saj je šlo za projekt, ki je bil integralni del omenjene kampanje. Zanimivo, da postavljate gospodarske okoliščine ob bok političnim v kontekstu nastanka Metelkove. Ne, Metelkova žal ni bila odraz gospodarskih okoliščin. Če bi bila, bi v tem segmentu ponudila alternativo, pa so vsi poskusi udejanjanja alternativnih ekonomskih modelov propadli. O tem smo na široko že pisali v kontekstu analize neuspeha programa kooperativ na Metelkovi. Kot rečeno, Metelkovo je treba razumeti natančno skozi kontekst njenega nastanka, kot je dokumentiran. Ne vem, zakaj je potrebno zapletanje v namišljene kontekste in brisanje izvornega konteksta, o katerem ne more biti dvoma. Torej, z razpadom Jugoslavije in blokovske delitve ima Metelkova toliko skupnega, kot so imele s tem skupnega njene ustanovne članice. Da, Metelkovo je treba razumeti v kontekstu osemdesetih let, toda predvsem v smislu zanosnih energij, ki so omogočale podjetne in širokopotezne ambicije. Ni čutiti, da bi bila danes »še del konteksta velikih ambicij duha osemdesetih«, če smem parafrazirati prej povedano.

 

Majda Širca:

V zgodnjih devetdesetih je država s tem, ko je brez večjih dvomov in diskusij prostore nekdanjih vojašnic predala kulturi, naredila močno in demonstrativno potezo. Da je šlo za simbolno, in ne preračunljivo odločitev, češ, naj gre kultura v deplasirane in odpisane prostore, potrjuje hiter javni arhitekturni natečaj, ki je na južnem delu predvidel drzne posodobitve, tako rekoč novogradnje. Celotni muzejski kompleks je bil definiran s tem natečajem, četudi bi morala nagrajena rešitev v nadaljnjih desetletjih doživeti kakšno spremembo. Pravzaprav je do določenih prilagoditev včasih celo prišlo, saj je zadnja obnovljena stavba (Muzej sodobne umetnosti) ohranila prvotne gabarite, stavba pa je bila času primerno redefinirana.

Seveda govorim o muzejskem delu, ki ga upravlja država. Drugi (severni) del Metelkove, ki je v domeni mestne občine in so ga naselile nevladne skupine, pa je na zgovoren način popolnoma demilitariziral območje in vpeljeval vse, kar je na drugem polu reda in discipline. Spontana (samo)gradnja, improvizacija, odprti prostori kulture, barvitost, pestrost, nestabilnost in ohranitev vonja nekdanjega »jla« prostora na način njegovega zanikanja.

Samoorganizacija nevladnih skupin je bila podaljšek žive in že globoko prebujene alterscene osemdesetih in devetdesetih let.

V bistvu je Metelkova kot celota najzgovornejši kazalec dualnosti kulture nasploh. Gre za dva stebra, ki se po estetikah in naravi težko prečita, sta pa na istem polju – polju kulturne ustvarjalnosti: vladne in nevladne, neodvisne in odvisne, alter in etablirane, institucionalne in neinstitucionalne, kakorkoli jo pač že definiramo.

Mislim, da bo ta (tudi prostorska) delitev, kjer Metelkovo po sredini dobesedno loči oziroma spaja še ne obnovljena šestica – vojašnica, ki jo naseljujejo producenti, društva, založniki, ateljeji itd. in ki je v četrt stoletja ostajala na dveh platformah – ostala taka tudi v prihodnje. Deloma zato, ker so skozi čas ostajale tudi delitve v kulturi, deloma zato, ker sta oba prostora tako globoko definirana, da bi bil njun obrat v karkoli drugega lahko le posledica zunanjega premika oziroma udarca od zunaj. Recimo, da bi lastniki prostore namenili čemu drugemu ali začeli posegati vanje. Mislim pa, da tako neumnih odločitev ne bo nihče sprejemal, razen če ne bi šlo za nadgrajevanje obstoječega – prenova šestice, ploščadi, ureditev parkiranja, lokalov, pretočnosti. Ali bo Metelkova (sploh pa severni del) enkrat drugačna, pa je odvisno od tistih, ki jo naseljujejo in obiskujejo. Za zdaj se je tam podpisalo kar nekaj generacij.

 

Neven Korda:

Kontekst »padec komunizma« je preozek. Metelkova je nastala v kontekstu, v katerem so pojavi, kot je »padec komunizma«, eden od pojavov celotnega konteksta tistega časa.

Njen nastanek seveda je posledica »sprememb političnih in gospodarskih okoliščin«, vendar ne teh v devetdesetih, temveč je to obdobje od leta 1970 do 1999, tako globalno kot lokalno (Slovenija, Jugoslavija). Metelkova je vsekakor tudi danes del rezultata tega konteksta.

Propagandna sintagma »padec komunizma« – padlo je nekaj, kar ni nikoli obstajalo: ni

obstajala niti ena »komunistična« država, razen v propagandnih besedilih in žaljivkah. Vsi ti po vrsti so bili socialistični sistemi, socialistične države. Definicija socialistične države je prav to: tranzicija iz kapitalizma v komunizem. Sam pojem socializem je v družboslovni literaturi s konca 19. in začetka 20. stoletja pomenil tranzicijo iz kapitalizma v komunizem. Se pravi, noben sistem še ni bil komunizem in nihče ni tega niti trdil niti uveljavljal – z izjemo protipropagande.

»Padec blokov« – danes lahko vsi vidimo, da bloki niso padli, temveč je v Evropi zmagal »zahodni« blok, ki zelo očitno jemlje to kot svojo zmago nad »vzhodnim« blokom, in ne kot »padec blokov«, ker pač »zahodni« blok še obstaja in nič ne kaže na to, da bi padel.

»Razpad države« je le eden od pojavov kompleksnega konteksta, v katerem smo se osamosvojili in zamenjali smer politične tranzicije – iz tranzicijske družbe, ki prehaja iz socializma v komunizem, v tranzicijsko družbo, ki prehaja iz socializma v kapitalizem. V zvezi s tem »razpadom države« se mi zdi izjemno pomembno opomniti, da se je proces izpraznitve vojašnic v urbanih centrih mest tako v SFRJ kot v takratni zahodni Evropi začel že konec sedemdesetih. Povsod po državi se je JLA izseljevala iz mest in del tega je bila tudi zapustitev vojašnic na Metelkovi. Vsi plani med državo, JLA in Ljubljano so obstajali že od dosti prej. Dodelitev bivših vojašnic na Metelkovi za kulturne namene je bila izvedena že prej.

 

Janko Rožič:

Metelkova, ki se je začela z zaustavitvijo rušenja in umetniško zasedbo poveljstva vseh slovenskih vojašnic leta 1993, je bila del velikega pretresa in družbene spremembe, ki sta jo povzročila padec komunizma in konec totalitarnih režimov v svetu in pri nas. Že njen začetek, plezanje prek zidu vojašnice, spominja na padec berlinskega zidu, le da tokrat meja svobode ni bila zunanji, temveč notranji zid. Več sto različnih ustvarjalcev in umetnikov, ki so se že nekaj let prej povezali v Mrežo za Metelkovo, ni imelo enotnega programa, niti ideološke platforme, skupni imenovalec so bili vsaj na začetku predvsem novi prostori in boljši pogoji za ustvarjanje. Raznolikost, dopuščanje možnosti in volja po ustvarjanju so bili največji začetni potencial Metelkove.

Takoj po zasedbi smo s skupino arhitektov skrbeli za prostorsko razporeditev umetnikov. V eni od večjih sob smo kmalu ustanovili »arhitekturni biro«. Delovali smo prostovoljno, brez plačil, sam sem bil tedaj asistent na Fakulteti za arhitekturo. Tri leta je v biroju delal ameriški arhitekt Kevin Kaufman, ki je imel izkušnje s »katoliškimi skvoti« v New Yorku. S Kevinom smo pripravili Razvojni načrt Metelkove, spoj ljubljanskega kritičnega regionalizma in newyorškega univerzalizma. »Biro« je bil dobra šola neposredne demokracije, saj so se v njem nekaj časa na začetku, preden so se organizirale »trše strukture«, na odprtih forumih sprejemale ključne odločitve. Imel je celo globlje socialne razsežnosti. Eden od mladih »punkerjev«, ki je na Metelkovi živel, je v biroju začel redno pomagati, po enem letu takega »vajeništva« pa je naredil sprejemni izpit na šoli za arhitekturo.

Kaj pomeni Metelkova za mesto? Je del mesta ali pa je morda celo bolje umeščena v neko drugo mrežo? Dimenzijo česa ponuja Metelkova mestu? Bi bila Ljubljana brez Metelkove nekaj povsem drugega?

 

Marko Hren:

Kot je znano, sem bil in sem odločen nasprotnik tez o »getoizaciji« prostorov, kot je Metelkova. Mislim, da so tisti, ki so vzpostavili teze o getih, ustvarili etično nedopusten besedni kontekst in, konceptualno gledano, samodestruktiven politični naboj v dotičnih okoljih. Podobni kulturni centri v svetu so seveda polno in na vseh ravneh integrirani v neposredno okolje. V časih inkubiranja ideje o Metelkovi je bil moj najljubši center Rote Fabrik v Zürichu, ki sem ga redno obiskoval. Rote Fabrik je bil zagotovo takšna centralna točka za dogajanja v mestu, kot sta bila pri nas tiste čase ŠKUC/Kersnikova in KUD France Prešeren. Če me vprašate, ali je Metelkova danes za Ljubljano in Slovenijo nekaj podobnega, kot je bil Rote Fabrik za Zürich in Švico v osemdesetih, bi bil odgovor na to vprašanje NE, in to je razumljivo. Metelkova je specifična, jaz pa imam do tega bitja očetovska čustva, ki ne dopuščajo sodb te vrste, kamor merijo vaša vprašanja. Zagotovo je Metelkova pomemben del mestnega življenja, vedeti pa morate, da sam Metelkovo od nekdaj in še danes mislim in doživljam kot celoto – južni in severni del, institucije in posamezne akterje, muzejski in klubsko-ateljejski ter aktivistični del. V tem je njena posebnost, tudi potencial.

 

Majda Širca:

Vsako mesto ima svojo Metelkovo. Ima svoje muzejske oaze, svoje alter četrti in svoje profilirane prostore identifikacije. V večjih urbanih centrih so prostori s sodobnimi kulturnimi scenami bistveno bolj fleksibilni, kot smo navajeni pri nas, kjer se premiki dogajajo na bolj mikro ravni; na primer s premiki lokacij kultnih lokalov, recimo od Šumija do Bikofeja.

Spomnim se takega večjega premika alter »bezirka« v Berlinu, kjer so se zbirali in kjer so živeli intelektualci, umetniki, založniki, prišleki in drugi. S časom, sploh pa po padcu zidu, je postajal vse bolj zanimiv za mainstream poglede, za turiste in nepremičninarje, ki so začeli staviti na butičnost teh prostorov. Zelo kmalu se je zaradi tega alter scena izselila in poiskala nov milje, ki ga je definirala po svojih merilih in potrebah. Do naslednje selitve …

Vsekakor Metelkova ni isto kot Muzejska četrt na Dunaju, kjer ni te naše dualnosti in kjer je vzajemnega dogajanja bistveno več kot v Ljubljani. A ne zdi se mi korektno primerjati različno velika mesta z različno zgodovino.

 

Neven Korda:

Ljubljana brez Metelkove (severnega dela) bi bila, kar zadeva kulturno in idejno ponudbo, podobna kakšnemu Zagrebu ali Gradcu. Metelkova Ljubljano širi s ponudbo svojih mrež. Gre tako za komercialno mreženje organizatorjev gostujočih koncertov in podobno kot za idejno-socialno mreženje socialnih in teoretičnih gibanj. S tem širi možnost izbire med različnimi produkcijskimi načini, ki so na voljo posameznikom in njihovim združenjem. Obramba Metelkove je obramba širine možne izbire.

 

Janko Rožič:

Metelkova je bila vsaj pri nekaterih tudi odraz mirovništva, kulturni upor – ne samo proti vojnam v Jugoslaviji, katerih grmenje je med zidovi nekdanjega poveljstva tedaj še posebej močno in mučno odzvanjalo, temveč proti vojnam nasploh. Delovali smo v smeri globlje spremembe in zavestne preobrazbe nekdanje vojašnice v kulturni center, »alternativni« nam ni pomenil samo »prostorov drugačnosti«, ne le zunanje premene forme, skozi zamejenost uni-forme; nas je zanimalo bistvo ustvarjalne svobode. V našem ustvarjalnem polju, v katerem smo delali s kiparjem Jiřijem Kočico, slikarjem Žigo Okornom in umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, kasneje sta se pridružila še arhitekta Ira Zorko in Aleksander Ostan in čez nekaj let še Gašper Drašler, je bil največji izziv, kako stari avstro-ogrski zapor, najbolj zaprti prostor že tako ali tako zaprte vojašnice, na umetniški način preobraziti v prostor prostosti. Iz tega ustvarjalnega polja je nastal hostel Celica.

Če skušamo govoriti o vpisovanju Metelkove v neko ultimativno, svetovno merilo, kaj pomeni Metelkova za svet? Kako je evidentirana?

 

Marko Hren:

Mislim, da je smer, v katero dreza vprašanje, smer, ki nas ne vodi k verodostojnemu razmišljanju o prostorih, ki naj bi igrali vlogo pri pozitivnih spremembah v svetu. Mene je vedno zanimalo predvsem to, kaj lahko Metelkova prispeva v realnem času v realnem prostoru. Metelkovo – kot tudi druge prostore t. i. »drugačnosti« – je spodkopavalo predvsem to, da so se poskušali  v teh prostorih v retoriki pozicionirati in so v realnem ostali izgubljeni in/ali samodestruktivni.

 

Majda Širca:

Kar nekaj tujcev, ki sem jih srečala v Ljubljani, je vedelo, kje je Metelkova in kaj se tam dogaja. Vedeli so predvsem za severni del, za Celico, za koncerte in ostale dogodke, ki se ne končajo takrat, ko pade mrak. Muzejski del je prepoznaven več ali manj le pri tistih, ki imajo obiske začrtane na svojih urnikih.

 

Neven Korda:

Ugotavljamo lahko, da je Metelkova svetovno prepoznavna v okviru (ali v niši) alternativnih gibanj in družboslovnega zanimanja za presečišče umetnosti in novih kulturnoturističnih produktov.

 

Janko Rožič:

Če danes pogledam na Metelkovo, mi je glede na začetno vizijo morda žal, da ni še več prostorov za produkcijo umetnosti, slikarskih, kiparskih ateljejev, delavnic, torej več ustvarjalnosti in mogoče manj točilnih pultov ter zabaviščnih dogodkov. Vendar ne moremo mimo dejstva, da so z Metelkovo močno povezani mnogi uveljavljeni slovenski umetniki: Jiři Kočica, Žiga Okorn, Jiři Bezlaj, Boštjan Novak, Matej Bizovičar, Silvan Omerzu, Jože Barši, Neven Korda, Marko Kovačič, Tomaž Furlan, Borut Korošec, Todorče Atanasov … Cela generacija mlajših prodornih ustvarjalcev je tukaj celo zrasla: Mitja Ficko, Boštjan Drinovec, Urša Toman, Katja Oblak, Julij Borštnik, Robertina Šebjanič … Restavratorje z Metelkove, kot sta Silvo Metelko in Edvin Dobrilović, lahko srečamo pri prenovi najbolj reprezentančnih objektov (Blejski grad, SNG Opera), tukaj so še metelkovski umetniški mizarji, poleg slikarja Bizovičarja še Miran Pešić in Dejan Pfeifer ter še mnogo drugih ustvarjalcev, skupin in društev … Verjetno ni treba več posebej poudarjati, kaj vse to pomeni ne samo za mesto, temveč za slovensko kulturo.

Metelkova ima s svojimi posebnostmi in dogodki tudi v turističnem smislu velik pomen za Ljubljano. Celica, »the hippest hostel of the world«, ki je bila še pred kratkim poleg Grand hotela Toplice edina iz Slovenije uvrščena na seznam 501 turistične destinacije na svetu, je Ljubljano postavila na svetovni zemljevid (mladinskega) kulturnega turizma. Če k temu prištejemo še dejstvo, da so »alternativni kulturi« na Metelkovo sledili tudi etablirani muzeji, od etnografskega in narodnega do muzeja sodobne umetnosti, in da je na koncu v tem sosedstvu pristalo celo ministrstvo za kulturo, se o njenem pomenu v zgodovini slovenske kulture ne moremo več spraševati. Velika napaka je bila storjena, ker na Metelkovo niso prišle tudi vse tri akademije, ker bi bil potem to, kot smo predlagali v naši natečajni rešitvi, res izjemen in zaokrožen umetniško-muzejski kompleks. Akademij na Metelkovi danes ni, vendar ne zato, ker bi bila parcela premajhna, temveč ker je bil interes gradbenega lobija prevelik.

Glede česa ste pri razvoju (zgodovine) Metelkove danes najbolj kritični? Kaj je razcepilo ali pa razceplja Metelkovo na to, kar je, in to, kar naj bi bila?

 

Marko Hren:

O tem vprašanju sem nedavno tega podrobno pisal v tekstu Pospešek progresivnosti za ČKZ. Besedilo je objavljeno. Na kratko: kritičen sem do mitov, ki so jih vzpostavili o Metelkovi nekateri akterji, ki so po moji oceni s politično demagogijo in navijaštvom napravili progresivnemu naboju Metelkove veliko škodo. Razcepljenost Metelkove je izdatno dokumentirana in zaradi razcepljenosti sem ta projekt tudi zapustil. V branje priporočam besedilo Pospešek progresivnosti, ki ga je mogoče najti na www.dlib.si. Najbolj sem kritičen do zlaganosti.

 

Majda Širca:

Ključni problem južne, »muzejske« Metelkove je njen laboratorijski duh. Vonj po zatohlosti. Ploščad je mrzla, brez življenja, vzbuja tesnobo in nič se je ne prime. Še grafiti ne. Glede vsebinske zasedbe prostorov je velik zdrs obnovljena stavba, kjer domujejo Zavod za varstvo kulturne dediščine in še drugi vladni uradi MK. Vojašnice so bile nekoč namenjene kulturnim, in ne vladnim institucijam. Druga napaka je Kinoteka, ki je stisnjena v klet med garaže in na lokacijo, ki je privilegirano mesto za družabne prostore, muzejske trgovine, knjigarno, kavarno in še kaj. Zelo lepa zelena oaza napol amfiteatrskega tipa z betonsko projekcijsko steno in odrom na sredini Metelkove kljub občasnim kinotečnim projekcijam ne zaživi.

V času, ko sem bila ministrica za kulturo, sem se zapičila v to mrtvilo. Na muzejsko ploščad smo poskušali vnašati življenje in v okviru projekta Kulturne industrije izpeljali tudi nekaj dogodkov – od kulinaričnih, sejemskih in založniških do glasbenih in muzejskih noči. A ko iniciativa ne zraste od znotraj, torej od samih tamkajšnjih producentov in ustvarjalcev, potrebuješ kar nekaj časa, da pridobi domačijsko pravico. Vedno me je motilo, da je bila ploščad ob otvoritvah temna, da je dajala vtis horror vacui, in da so svetile lučke le v tisti stavbi, kjer je potekal dogodek. V nadaljevanju se je izkazalo, da se institucije (Narodni in Etnografski muzej, kasneje tudi Muzej sodobne umetnosti, prebivalci šestice) sploh niso povezovale, in ko smo se usedli za isto mizo, so prvič slišali za program druge institucije. Skratka, vrtičkarsko.

Skrajno čudno se mi je tudi zdelo, da so vrsto let pozabljali na vratarnico. S svojo še prvotno zasnovo razgiba celotni prostor, ki je dobesedno naročen za »rampo«, za označitev ozemlja in za tranzit. Ko smo dokončevali obnovo Muzeja sodobne umetnosti, smo obnovili tudi vratarnico in se dogovorili, da bodo tam muzejska trgovina (izpeljali smo vseslovenski projekt art produkcije dobrih in v tujini povsem običajnih predmetov), knjigarna z literaturo s področja umetnosti ter v zgornjem delu pisarna za stimuliranje EU-projektov. Ko sem zapustila ministrstvo, je bila hiška obnovljena, apetiti o njeni namembnosti so se množili in spreminjali: od muzeja za Slovence po svetu do pisarn. Obveljale so slednje. Žal. Če poznate tovrstne muzejske komplekse po svetu, veste, da so polni lokalov, kavarn, igralnic za otroke, stojnic, odrov …, življenja, skratka. V Muzejski četrti na Dunaju so lani po celotnem prostoru položili narobe obrnjene plastične kontejnerčke za pivo in dobili barvito kačo razmreženih sedišč. Preprosto kot pasulj, a polno kot Meka. Ko greš v galerijo ali muzej, ne greš le gledat razstave ali zbirke, temveč je to tudi čas druženja, kosil, kavic, sedenja, sanjanja, risanja, pisanja, nakupovanja, spanja in še marsičesa, kar dela tovrstne prostore prijetne in polne. Na Metelkovi je sicer prijetna kavarna ob boku Etnografskega muzeja, a celoten širši kvart nima lokala, kjer bi lahko tudi kaj pojedel ali se kako drugače zadrževal.

Moja velika želja je bila, da obnovimo tudi šestico, osrednjo vojašnico, ki jo naseljujejo nevladniki. Vztrajala sem, da ostane taka, kot je. Ne le po videzu, temveč tudi po namembnosti. S popravilom kleti in podstrešja bi pridobili kar nekaj novih pisarn, skupnih prostorov in dvigala. Prebivalcem šestice smo predlagali, da bi v osrednjem spodnjem prostoru imeli manjši prehrambni prostorček, kavarno in teraso, ki bi se odpirala na jug. Nad skupnimi prostori sploh niso bili navdušeni, žal, četudi bi se ob obnovi prostori šestice bistveno razširili.

Teh načrtov ni za mano potem nihče vzel iz predala. Šestico še danes obdajajo »planke«. Take in drugačne. Skratka, južna Metelkova se mi včasih zdi bolj vojaška od nekdanje vojašnice.

 

Neven Korda:

Zelo na kratko. Rezultate neformalnih ekonomsko-kulturnih produkcijskih načinov si prisvajajo subjekti, ki delujejo in si želijo delovati povsem formalno. S tem se reducira prav tista drugost, ki je ne le ustvarila legendo ali mit, ki je zdaj predmet prisvajanja, temveč tudi dala materialne rezultate.

 

Janko Rožič:

Če že sprašujete, kaj je Metelkovo ves čas cepilo, a ne do konca razcepilo, lahko povem nekaj, o čemer se ni veliko govorilo. Na Metelkovi je bilo leta 1993 najprej treba z lastnimi telesi zaustaviti rušenje, ki ga je začela desna mestna oblast, čeprav ni imela dovoljenja za rušenje. Mreža pa je imela pismo o nameri, zato je kasneje sodni spor tudi dobila. Le tri leta potem so se na Metelkovi začele podpisovati petletne pogodbe z umetniki, samo naša skupina je opozarjala, da to lahko pomeni konec kulturnega projekta, kajti pet let je čas, ki ga gradbeni lobi potrebuje, da se pripravi na novo urbanizacijo. Za tem je stala leva mestna oblast! Zanimivo, menjale so se politične opcije, tudi lastništvo lokacije se je preselilo z ministrstva na mesto, samo gradbeni lobi oz. njegov skriti interes je ostajal isti. To veliko pove o ustrojenosti tranzicijske družbe in naravi naše današnje krize. Naši skupini leta 1996 ni preostalo drugega, kakor da na mestnem svetu z amandmaji prostorskega načrta zaščiti stari zapor kot zgodovinsko dediščino. Uspelo je za las, le za nekaj glasov. Da je stari zapor tedaj rešil celo Metelkovo, danes ne vedo ali nočejo vedeti niti metelkovci, ki sicer Celico ves čas gledajo malo postrani. Potem je lobi nekaj let pritiskal na nas, ponujali so nam, da zgradijo točno takšen »zapor«, samo pustimo naj, da spodaj prej postavijo garaže. Ko je županja Vika Potočnik sprejela koncept in se odločila, da zgradimo hostel, je nekdo čez noč spremenil usklajeni načrt za lokacijsko dovoljenje. To je bil zadnji poskus, da bi začetek gradnje zavlekli in bi projekt pol leta pred volitvami padel v vodo. Gradbeno podjetje je propadlo, seveda ne zaradi Metelkove, interes za njim pa morda še ne.

Danes se AKC Metelkova v prostorskem oziru stika z muzejsko ploščadjo Metelkova, ki jo obdajajo zgradbe, v katerih so programi novonastalih državnih institucij. Kako se ta dva prostora sporazumevata? Se sploh? Sta mimobežna, se dopolnjujeta? Ima to prostorsko stikanje sploh kakšen pomen?

 

Marko Hren:

Sam sem to stičnost, o kateri govorite, načrtoval in mislil na samem začetku kampanje. Kot predsednik Mreže za Metelkovo sem intenzivno lobiral za prihod institucij v južni del parka, in kot je znano, smo stavbo Metelkova 6 za nevladne organizacije pridobili od ministrstva za kulturo prav kot most med institucionalnim in neinstitucionalnim delom parka. Vsi moji programi so bili usmerjeni v Metelkovo kot celoto. Oba prostora, o katerih govorite v vprašanju, se torej stikata v stavbi Metelkova 6, ki je bila mišljena in načrtovana kot stik. To je podrobneje zapisano v vlogi, ki sem jo podpisal za pridobitev objekta pri ministrstvu za kulturo. Tovrstna celovitost gledanja na kare je doživljala popolnoma iracionalen in nerazumen odpor s strani nekaterih medijsko dobro podprtih t. i. »aktivistov« severnega dela Metelkove. Ta razcepljenost Metelkove bržkone do danes zavira tvornejše sodelovanje in dopolnjevanje na celotnem območju. Dnevno opazujem dogajanje na Metelkovi in dopolnjevanja res ni čutiti.

Posebno pozornost si zaslužijo  neestetske in disfunkcionalne arhitekturne rešitve na prehodu oz. stiku. To si zasluži posebno razpravo in Outsiderju predlagam, da jo odpre.

 

Neven Korda:

Ne. Potekajo spontani procesi na eni in drugi strani. To ni popolnoma ozaveščeno. Subjektom na obeh straneh prostora se njihova lastna pozicija zdi samoumevna in razvojno končana.

 

Janko Rožič:

Največji problem je hkrati tudi največji izziv. Slaba komunikacija med etabliranim in alternativnim, muzejskim in produkcijskim, med severnim in južnim trgom, je ob prostorski bližini velika priložnost za spremembo in tudi največji potencial Metelkove. Slovenski etnografski muzej z razstavami ljudske tvornosti, delavnicami in izvrstno kavarno, Narodni muzej Slovenije s svojimi razstavami, arhivi in depoji, ki sedanjosti lahko približajo preteklost, Muzej sodobne umetnosti, ki bi z instalacijami, projekcijami in performansi že danes odpiral jutri, skupine, ki se ukvarjajo s teoretskim osmišljanjem kulture, družbe in posameznika, ustvarjalci in poustvarjalci kulture, povezani in uglašeni … seveda ne v »uniformni unisono«, temveč v raznolik harmonični kontrapunkt. Si predstavljate, kaj bi to lahko pomenilo ne samo za slovensko kulturo, temveč za Slovenijo in Evropo? Celica – se opravičujem, da je spet lahko primer – je svetovni uspeh doživela predvsem zato, ker v svojem konceptu združuje umetniško in turistično dejavnost, galerijo, muzej in hostel.

Celica mora danes mestu, ki mu je z vrhunskimi uspehi dala več, kot je kadarkoli pričakovalo, žal že tri leta plačevati absolutno previsoko najemnino, kar jo na dolgi rok izčrpava in onemogoča stalni proces prenove (work in progress). Najemnina v ustanovitvenih aktih nikoli ni bila predvidena. V objektih kulturne dediščine v Evropi po prenovi običajno še pet let financirajo dejavnost, da se potem lahko sama vzdržuje. Celica, ki kaže moč kulture pri reševanju krize, kajti skozi umetniški koncept so se odprla realna delovna mesta, je posebna tudi po tem, da se je že od začetka vzdrževala sama. Celica je odprt, še nezaključen projekt, nebrušen diamant, ki svojo pravo vrednost še lahko pokaže. Ključno sporočilo, da se tudi najbolj pozabljene, problematične in degradirane prostore s pravim pristopom da spet naseliti, je v pogojih današnje ekološke, ekonomske in kulturne krize celo pomembnejše, kot je bilo pred krizo. Pustimo, da Celica, ki na jetniško celico še spominja, deluje kot najmanjši del celote, ki spet lahko celi.

 

Metelkova se je naselila v izpraznjene zgradbe in prostore, ki so bili prej namenjeni za vojašnico Jugoslovanske ljudske armade. Ali bi si drznili predvideti, katero izpraznjenost se bo naseljevalo po naslednjem prevratu?

 

Marko Hren:

Naslednji prevrat? Znate napovedati, v kakšnem kontekstu bo naslednji prevrat? Če znate, vam bom laže odgovoril! Upam, da se ne bo prevratniško naseljevalo nobenih prostorov, dokler ne bodo obstoječi prostori bistveno bolje služili akterjem in okolju kot zdaj.

 

(6.1 Zanima nas prevrat v kontekstu predrugačenja mišljenja, ki poteka v odnosih človeka s soljudmi, živimi bitji in stvarmi v svetu ter tako vzpostavlja tudi drugačno rabo objektov. Katere stavbe torej? Bodo to banke, trgovski centri, letališča ali kaj drugega?)

 

Pričakujem hiter in temeljit obrat na področju kozmologij, torej na področju raz-umevanja stvarstva in živih bitij ter zavesti, ki vse živo povezuje v celovit sistem. Pričakujem, da bo prišlo do prevrata iz zaslepljenosti z artificielno in lažnivo kozmologijo kolonialne monopolne cerkve (obširneje v besedilu Vino versus veritas in obenem do izrazite revitalizacije tradicionalnega, večnega naravoverja (staroverstva, ki je lastno staroselnim ljudstvom – RODU, ki svoje okolje – PRI-RODA – pri rodu ljubi in neguje). Prišlo bo do povsem novega razumevanja habitatov, hramov, naravnih svetišč in točk posebnih moči in s tem tudi do nove rabe teh prostorov. Tako kot drugod v versko koloniziranih okoljih bodo tudi v Sloveniji cerkve in drugi objekti danes monopolne verske organizacije izpraznjeni in včasih sistemsko, včasih pa tudi skvotersko (prevratno) na voljo za druge potrebe okolja.

 

Majda Širca:

Da je bila tam vojaška cona, je danes več ali manj pozabljeno. Zagotovo je ta njena preteklost zanimiva opomba za tujce, ki so jim naselitve v prostorih, katerih zgodovina je že odtekla, dokaj domače. Pomemben relikt preteklosti je Celica, ki je konceptualno dober projekt. Celotna Metelkova je sicer dragocen prostor, a njegova vrednost je odvisna od tistih, ki jo naseljujejo in sooblikujejo.

 

Neven Korda:

Prostori so bili zgrajeni za vojaške namene. JLA jih ni gradila, je pa bila zadnja vojaška struktura v njih. Kot sem že zapisal, iz teh objektov se je vojska umaknila v okviru urbanističnih procesov umika vojske iz mestnih središč. Še enkrat, dejstva kažejo, da zasedba Metelkove ni bila proizvod razpada države, ki je bil, vsaj v Sloveniji, izveden na »neprevraten« način.

Povezovati Metelkovo s takšnimi izmišljenimi prevrati pomeni zanikati družbene procese v Sloveniji in Ljubljani, ki so avtohtono, enkratno, unikatno zgradili atmosfero in sploh družbeno stvarnost, v kateri je bila mogoča zasedba in, kar je še bolj pomembno, delovanje skozi leta.

Trenutno se naseljuje izpraznjenost Roga.

Jutri – ne vem, sprva bo vojna, po vojni pa bo vse drugače.

 

Janko Rožič:

Kaj lahko rečemo o prihodnosti prostora, ki se je nekoč imenoval Kravja dolina, tik zraven Friškovca, starega mestnega morišča, kjer je Avstro-Ogrska kmalu po berlinskem kongresu, na katerem ji je za zeleno mizo brez enega samega strela pripadla Bosna in Hercegovina, postavila največji in najmodernejši vojaški kompleks v tem delu Evrope, da bi zaščitila svoje nove balkanske interese? Le nekaj strelov v Sarajevu poltretje desetletje kasneje je bilo dovolj, da se je tisočletni imperij, črno-žolta monarhija, edina naslednica svetega rimskega cesarstva, sesul v prah. V 20. stoletju, ki se je z balkanskimi vojnami začelo in z vojnami na Balkanu tudi končalo, je pokalo in se kadilo kot še nikoli. Najprej so dvigovali prah in potem tožili, da ne vidijo. V tej strašni slepoti so padali milijoni nedolžnih žrtev. Šele na začetku 21. stoletja se je nekoliko razkadilo in v novih požarih ter begunskih premikih vsaj nekaterim razjasnilo, da se miru ne da doseči s silo. Šele ko ustavimo nasilje, je mogoče ne samo postaviti, temveč vzpostaviti naselje. Po stoletju vojaških in begunskih taborov, ko se je urbanizacija tako zgostila, da so nekatera taborišča imenovali celo koncentracijska, je tukaj na Taboru, kjer se vojaški kompleks neposredno srečuje s psihološkimi kompleksi, sprememba ne samo možna, temveč nujna. Prav tu, kjer so sto let učili mlade ljudi ubijati, je dobro pokazati, kako se strah pred smrtjo preseže le z ljubeznijo v življenju, občutek minevanja raztopi samo v doživetju trajanja ter omejenost kulta premaga le v presežnosti kulture. Celica z odmevom doma in v svetu kaže, ali bolje, dokazuje, da to niso več le utopične besede.

Zato ne gre iskati novih praznih prostorov, praznina lahko postane praznična le tukaj in sedaj, kjer je bilo že veliko vloženega, da bi prišlodo preobrazbe temeljnih vzorcev. Veliko je še spečih potencialov, na Metelkovo se spet lahko povabi »akademije«, ki so odstopile od prevelikega skupnega projekta in se sedaj trudijo vsaka po svoje. V vsakem primeru  bi bilo na nepozidanih zemljiščih, ki jih na Metelkovi ni malo, s skupno vizijo in novimi prostorskimi načrti (OPPN) dobro zagotoviti sedanje vsebine dopolnjujoč kulturni, umetniški in izobraževalni program. Če se je do sedaj energija vlagala predvsem v osnovno namestitev dejavnosti, je tu in zdaj dobro pogledati širše ter v medsebojnem sodelovanju poiskati ne samo novo energijo, temveč tudi tisto pravo sinergijo.

 

Pripis namesto zaključka:

Potem ko so bili med pripravo prispevka odgovori pripravljeni in pred samo oddajo dani v avtorizacijo, je s strani Marka Hrena na podlagi njegovega arhiva prišlo do ugovorov glede odgovora Janka Rožiča, kjer govori o zaustavitvi rušenja. Seveda smo želeli prikazati polemiko, ki se je med njima sprožila in ki bi bila gotovo koristna za nadaljnjo osvetlitev razvoja in položaja Metelkove, vendar se je avtor prispevka odločil, da ugovorov in sprožene polemike zaradi koherence prispevka ne objavi, saj bi ta nato bolj stekel v polje političnih obračunavanj v Mestnem svetu MOL v času županovanja Vike Potočnik. Avtor prispevka se zavezuje, da je pripravljen o situaciji Metelkove pisati tudi v prihodnje, ko bomo razlike v pogledih na prve korake Metelkove skušali ponovno (in pravočasno) soočiti.

 

Avtor: Peter Karba

Fotografije: Igor Bijuklič

 

Objavljeno v Outsider #05

Outsider 05

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja