Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Za Bled Prešernove besede še danes veljajo v enaki meri kot pred skoraj dvema stoletjema, v času pisanja Krsta pri Savici. Podoba alpske idile z jezerom, cerkvico, gradom na pečinah in zasneženimi vršaci v ozadju je postala slovenski turistični kliše, tako da ga še niti Lonely Planet ne želi več dajati na naslovnico svojega vodnika. Vendar pa klišeji niso nujno slabi in neupravičeni; kljub vsej turistični industriji, kljub bolj ali manj navideznem elitizmu, ki se bolj konsistentno izkazuje v cenah kot v kvaliteti ponudbe, in kljub težkemu prometu v prostoru, kjer bi po zdravem razumu morala biti umeščena umirjena jezerska promenada, je Bled v resnici dragocen in izjemen prostor. Njegovo varovanje bi moralo biti zato ena izmed očitnih prioritet ne le blejske občine, ampak celotne države. Zato je občinski projekt Vprašaj me, tu sem doma ( Ask me, I’m local) na prvi pogled vreden vse pohvale. Domačini prostovoljci po nekaj ur na dan posvečajo informiranju obiskovalcev Bleda, jih usmerjajo k znamenitostim in opozarjajo na morebitne prekrške. Vse skupaj zveni mnogo bolj prijetno kot lanskoletna (mini)afera z opozorilom slovenskim obiskovalcem Bleda, da je morda z obiskom našega jezerskega raja bolje počakati, dokler glavni val tujih (in med vrsticami: bolj premožnih) turistov v glavni poletni sezoni mimo.
Podoba raja – vendar samo, če pozabite na svoje zakonske pravice?
Za dobre namene pa očitno še vedno velja, da lahko tlakujejo pot v pekel. Nadvse neprijetno presenečen sem bil nad člankom v Delu, ki z neprisiljeno samoumevnostjo pokomentira namene in rezultate akcije. Več kot pol članka je namenjenega polkolonialni izobrazbi domačinov: primerjavi med ubogljivimi in discipliniranimi tujimi turisti ter ignorantskimi, nediscipliniranimi, da ne rečem vulgarnimi domačimi obiskovalci. Za razliko od tujih obiskovalcev naj bi Slovenci le težko razumeli navodila informatorjev in se, nesramneži, celo sklicujejo na »slovensko zakonodajo, ki omogoča prost dostop do jezera in prosto kopanje, medtem ko se tujci večinoma brez besed umaknejo in celo opravičijo ter razumejo željo domačinov po ohranitvi zelenega Bleda,« naj bi novinarju STA zaupali prostovoljci. Seveda informatorji opozarjajo na celo vrsto prekrškov, ki so povsem upravičeni: preprečevanje smetenja, hrupa v nočnih urah in asocialnega vedenja menda ni sporno. Da pa je z njimi formalno povsem izenačena takšna »dejavnost«, kot je ležanje na travi in prost dostop do jezerske obale (ki je pri nas v resnici z zakonodajo zagotovljena pravica!), je že skoraj nezaslišano. Fortissimo akcije je nadvse problematično, obenem pa tudi povsem logično, izrazil blejski župan Janez Fajfar, ki je izjavil, da imajo »največ težav s slovenskimi gosti, ki si po naši tradiciji vse lastijo. Naši informatorji jih opozarjajo, kar tuji gostje takoj razumejo, domači pa se razburijo.« Temu je dodal, da imajo premalo spoštovanja do kraja, kakršen je Bled. »Če ga mislimo čuvati in se misli cela Slovenija z njim še naprej ponašati, ga je treba spoštovati.«
Tudi sproščena country glasba težko skrije didaktično-disciplinski namen promocije akcije Vprašaj me
Poleg tega, da je izjava lep primer avtorasizma, ji uspe v enoten paket zaviti moraliziranje nad problematičnim karakterjem domačega gosta in discipliniranje pri uporabi javnega prostora. V ozadju je seveda bolj učinkovita komercializacija turističnega bisera. Članek o blejski akciji je namreč povsem ideološko naravnan: njegov cilj je mimo zakonodaje in civilizacijskih pridobitev zadnjih stoletij na novo definirati uporabo in komercializacijo javnega prostora, kjer turizem služi samo za izgovor. Če želimo ideologijo, ki povsem obvladuje naša vsakdanja življenja, spoznati bolj podrobno, bi naredili napako, da bi dlje gledali televizijska poročila ali prebrali več aktualnopolitičnih časopisnih člankov. Resnična ideologija se ne proglaša v političnih dokumentih, niti se nima za eno izmed možnosti. Namesto tega se raje obda z avro samoumevnosti, se predstavi kot edina možnost (že Margaret Thatcher je izumila znano kratico TINA: There Is No Alternative). Ena izmed takšnih samoumevnosti pri nas je turizem. Kako bi lahko celo v turizem vpletali dnevno politiko? Menda se ja vsi strinjamo, da je turistični razvoj ena izmed rešilnih bilk slovenskega gospodarstva? Tak navidezno širok in načeloma povsem neproblematičen družben konsenz pa ima za posledico, da se pod široko razumljenim dežnikom turizma odvijajo gigantske bitke za obvladovanje prostora in discipliniranje njegovih uporabnikov. Zato je kritično branje članka o »prijazni akciji« na Bledu za tiste, ki jih zanima današnja realnost slovenskega urbanizma in uporabe javnega prostora, stokrat bolj poučen od okroglih miz s strokovnjaki in zainteresirano javnostjo.
Klobuk pa je treba sneti tudi pred tistimi neznanci, ki so odstranili table s takšnimi prepovedmi, kot je »škandalozno« ležanje na travi. Z lahkoto namreč razumem, zakaj so se angleški obiskovalci na opozorila informatorjev nemudoma odzvali in se nikoli več niso ulegli na travo. V Angliji je namreč celo gibanje po narodnih parkih omejeno na nekaj maloštevilnih poti, ki so v javni lasti. Človek lahko prevozi desetine kilometrov po cestah npr. narodnega parka Lake District, ne da bi mogel niti parkirati niti izstopiti niti prosto hoditi po prekrasni pokrajini. Celo čolnariti je dovoljeno samo po kakšni petini jezera, ki je v javni lasti, vse ostale površine so javnosti nedostopne. Zato me v Sloveniji na sprehodu po gozdu ali pa po označeni stezi v Triglavskem narodnem parku vedno spreleti ponos nad našim zakonodajnim in družbenim razumevanjem prostega dostopa in (odgovorne) uporabe narave in javnega prostora. Da bo tako tudi ostalo, je treba biti nadvse pozoren tudi nad na prvi pogled minorne izjave lokalnih oblastnikov.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje vsebin z naročilom tiskane revije!
