KAKO PRODAJATI SPOMIN

od • april 11, 2017 • RazmislekKomentarji (1)1445

Sredi krožišča blizu priključka gorenjske avtoceste za Vrbo bo nekoč v prihodnosti morda stal spomenik največjemu slovenskemu pesniku, ki bo v roki držal v kamen izklesane verze iz Glose:

… kupujte si gradove,
v njih živite brez trpljenja!

Čemur bo sledilo: »Sledite Prešernovemu nasvetu in obiščite našo nepremičninsko agencijo, kjer bomo poskrbeli, da vsak najde svoj grad, pa četudi »samo« prijetno živopisano hiško sredi spokojne narave pod gorenjskimi vršaci.«

Ali pa:

Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
on živi, vmrjè brez d’narja.

»Če si zaradi vlomilcev ne želite ostati brez denarja, obiščite našo varnostno agencijo in z našimi vratarji: alarmi, kamerami in noč in dan aktivnimi varnostniki bomo poskrbeli, da ne boste delili obubožane pesniške usode.«

Spomenik Borisu Pahorju kiparja Mirsada Begića v Tivoliju, ki je v zadnjih dneh dvignil toliko prahu, seveda ni tako nezaslišano sporen. Pustimo ob strani večino ostalih pomislekov, ki jih je ob postavitvi kipa v nadnaravni velikosti izrazila strokovna in splošna javnost: ali se spodobi v enaindvajsetem stoletju postavljati spomenik še živi osebi, ali je primerna umestitev ogromnega spomenika poleg majhnega in krhkega sedečega Edvarda Kocbeka in ali ni spomenik še eden izmed množice javnih plastik samo dveh (sicer nedvomno zelo kvalitetnih) kiparjev, ki sta v zadnjem desetletju skoraj popolnoma prevzela izvedbo javne plastike v glavnem mestu. Temu dodajmo še nekaj splošnih in verjetno nespornih trditev: da je umetniška in državljanska pomembnost Borisa Pahorja nesporna in da je investicija gospodarske družbe v javno kulturno infrastrukturo redko, mecensko in hvalevredno dejanje.

Boris Pahor

Zdaj, po uvodnih vljudnostih, ki so bile zaradi dejstva, da večina razprav o spominu pri nas raje prej kot slej zavije na minsko polje ideoloških pasjih bombic, lahko šele načnemo pravo dilemo. Spomenik tržaškemu pisatelju, ki bo letos praznoval 104. rojstni dan, je financirala Mladinska knjiga s podporo Mestne občine Ljubljana. Na prvi pogled izredna gesta pa zapusti grenak priokus, ko na aktovki v bron ulite figure zagledamo znak založbe: MK. Znak namreč ni umeščen nekam diskretno na podstavek, skupaj s podpisom umetnika in drugih, ki imajo zasluge za postavitev skulpture – kaj takega ne bi bilo nič nenavadnega. Ne, znak je organski del kipa: bronasti Boris Pahor ga nosi vsem na očeh, v kipu sta veličina pisatelja in logotip založbe neločljivo povezana, predstavljata eno samo, netranspratentno in nedeljivo celoto.

Spomenik Edvarda Kocbeka v Tivoliju, postavljen leta 2004. Fotografija: Art Anderson

Znak Mladinske knjige je pravzaprav majhen. Od daleč se ga ne vidi. Nevaren ni zaradi svoje velikosti, ampak zato, ker odpira precedens. Vzpostavlja nova pravila igre, kjer je naenkrat omogočena privatizacija in komercializacija javnega spomina, kjer si zaenkrat še bolj ali manj abstraktno kategorijo »kulturnega kapitala« podjetja lahko pretočijo v čisto otipljiv kupček oglaševalskega profita. Na obzorju pa precedens odpira še bolj distopično možnost: da se bo zaradi možnosti, da ekonomsko izrabimo še celo nekdaj najbolj javne in nekomercialne dejavnosti, kot je spomin in spomenik, spremenilo tudi vrednotenje spomina samega. Naenkrat bodo bolj zaželeni spomeniki tistim znamenitim možem in ženam, ki bodo komercialno bolj uspešni – ti niso nujno identični z zgodovinsko in kulturno najpomembnejšimi osebnostmi. Zasnove tega lahko že prepoznamo v turističnem trženju, kjer je eden glavnih argumentov pri postavljanju »nenavadnih spomenikov«, med katere lahko štejemo betonske harmonike in razgledne stolpe, turistična prepoznavnost. Zato zgoraj opisani primer s Prešernom morda niti nima možnosti za realizacijo (pozoren bralec bo namreč opazil, da je bilo treba za komercialno prepričljivo uporabo pesnikovih verzov izvirnik skrajšati in prilagoditi: izginil je na primer »slepar« iz prvega odlomka in verz, ki pojasnjuje, da pesnik »s tem posestvom brez težave« živi in umre brez denarja). Namesto Prešerna in Cankarja (čeprav bo spomin na slednjega zaradi črtice Skodelica kave pri življenju morda obdržala kavna industrija) se bomo zato morda spominjali Koseskega ali, še bolj verjetno, kakšnih sodobnih, komercialno uspešnih posameznikov (»treba je zreti v prihodnost«). Spomin bo na novo definiran po svoji profitabilnosti. Da ne bi še naprej dopuščali postopnega drobljenja in privatiziranja javnega,  je treba vztrajno protestirati tudi proti na videz tako majhnim znakom, kot je logotip založbe v Tivoliju.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in spletnih vsebin outsider.si z naročilom revije. Pišite na: narocnine@outsider.si

Letna naročnina, 4 +1 številke, 25€

 

Sorodne vsebine

One Response to KAKO PRODAJATI SPOMIN

  1. […] kiparskih bust in urbanih spominskih inštalacij Če nam zmanjka zaslužnih mrtvih, uporabimo tudi žive velikane. Na koncu koncev lahko zamižimo na eno oko, če je spomenik dober. Ob Roški cesti na osi svojega […]

Komentarji