Vsakič me preseneti, koliko znanci in prijatelji odštejejo za nov avto. Ponavadi gledam na take nakupe kot na vir stroškov in skrbi. Kot bi posvojil kakšnega konja. Treba ga je hraniti, ga redno krtačiti, servisirati pri živinozdravnikih, mu menjati podplate, sebi pa jemati od plače. Bolje, da ne načenjam potrebe po hlevu.
Biti lastnik avta ne prinaša istega veselja kot vožnja.
Za občasne nekajurne ali nekajdnevne vožnje bi avto z veseljem najel. Za nedeljski obisk razpršenih sorodnikov ali izlet v hribe. Za nujen ogled stanja na terenu. Za sestanek v podeželskem kraju. Preostali čas bi bilo vozilo samo neizkoriščena lastnina, saj 95% vseh poti v Ljubljani opravim peš, s kolesom, avtobusom, taksijem in občasno z vlakom. Sopotništvo prek Prevozi.org je že del mojega DNK-ja.
A medsebojna izposoja PosodiAvto.si v 2012 ni zaživela. Nekajurni najem pri Avant2go lani aprila še ni obstajal. Drugih sodobnih možnosti v Sloveniji ni. Pa sva s prijateljem kupila avto. Z vsemi papirji za okoli 2000€. In po enem mesecu se nama je navdušen pridružil še tretji prijatelj. K sreči stanujemo na medsebojni oddaljenosti 500m in 2km.
Osnovna pravila skupnega lastništva so zelo enostavna:
Skupni stroški nakupa, zavarovanja in vzdrževanja se delijo na tri. Gorivo, parkirnine in (bognedaj) prekrški so breme posameznika. Rezervoar goriva mora biti po uporabi poln. Uporabo si napovemo v skupnem spletnem koledarju – kdor prvi vpiše, prvi pelje. S parkirišči pred našimi domovi ni prehudih težav, sicer bi si delili tudi nakup letne dovolilnice. Imamo samo dva ključa, ki si ju podajamo, in ugotavljamo, da tretji res ne bi bil odveč.
Zaradi togosti zakonov, so uradno lastništvo, registracija in zavarovanje napisani le na eno osebo. V izogib nevšečnostim v tujini, imata dva pri AMZS prijavljeno mednarodno dovoljenje za uporabo. Menda prav zdaj pripravljajo novo zakonodajo, ki bo omogočala solastništvo v avtomobilskih klubih. Avto občasno tudi oddamo, posodimo prijateljem in znancem. Za uro, dan, dva, tri – po dogovoru. Pod pogojem, da avta ne zalotimo parkiranega na zelenici, kolesarski stezi ali pločniku.
Od treh tovarišev imam z vožnjo po mestu najmanj potrpljenja. Da je avto treba imeti za nakupe, je bolj mit. S tržnice in trgovin sem še vedno pretovoril vso zelenjavo v kolesarskih torbah. Pa 20 litrov barve, dvometrski kolut perzijske preproge in par pnevmatik za sosedov avto. Nikoli ne zaupam ljudskemu izgovoru, »da včasih ga pa res rabiš«. Tudi v dežju ne. Čemu so izumili dežnike in pelerine?
Skupaj avto vendarle zaženemo 10x do 20x na mesec.
Za izlete, sestanke, prevoz opreme itd. Ohlapna letna statistika naše uporabe ne kaže stalnega vzorca. Res je modro, da nismo lastniki treh slabo izkoriščenih vozil.
Pred enim tednom so me opomnili, da je bil asfaltni prostor v soseski, kjer sosedje puščamo okoli dvajset avtov, še pred dvemi desetletji otroško igrišče. Sem se kar zgrozil – parkiram na igrišču svojega otroštva. Ne verjamem v »premalo parkirišč«. Avtomobilov je preveč! V moji soseski okoli 2000 preveč. Brezsrčneži puščajo svoje plehnato govedo celo na naših zelenicah. Zelenicah mojega otroštva – in sedanjih otrok v soseski.
Peter, Aleksander in Janez
Trenutno se nam enoletni eksperiment vsem trem obrestuje.
Kdo ve – mogoče poskusimo tudi z dvema voziloma in šestimi uporabniki. In morda bo v soseski leta 2020 že 2000 uporabnikov in le 200 avtov.
Napisal: Peter Prinčič
Podprite nastajanje spletnih vsebin in tiskane revije Outsider z naročilom! Letna naročnina, 4 številke, 25€
https://outsider.si/izdelek/vstopnica/
