Kdaj stavba postane ruševina? To sem se spraševal ob obisku gradu Podčetrtek. Grad namreč še stoji. In to zelo dobro stoji. Njegovi zidovi, ponekod debeli več metrov, se še ne bodo vdali tako hitro. Se je pa mestoma že vdala lesena medetažna konstrukcija, grajena iz impresivnih lesenih tramov. Pri tem so utrpele škodo baročne štukature. Pohištva že dolgo ni več, niti zasteklitev in notranjih vrat. Grad je že več desetletij plenjen. Plenilci niso prizanesli kamnitim prekladam, talnim ploščam, celo lesenega poda so se polastili. Baročni balustri pa najbrž krasijo stopnišče v klet katere od »premožnejših« slovenskih hiš.

Podoba gradu je precej žalostna. Pa vendar stavba še stoji. In še nekaj časa bo. Še nekaj časa bo stala na meji, ko še ni ruševina, vendar to počasi postaja. Na meji, ko je še lahko z nekaj ukrepi zagotovili obstoj stavbe in njeno uporabo v prihodnosti, ali pa je prepuščena vedno hitrejšemu propadu in bo kakršna koli obnova nemogoča.

Grad stoji v občini, ki ima enega najvišjih letnih proračunov na prebivalca. Termalna voda, ki so jo pričeli uporabljati v zdravstvene namene v 50-ih letih prejšnjega stoletja na pobudo tamkajšnjega kaplana M. Stranda, je vir, ki zagotavlja občini živahen razvoj turizma. Mednaroden sloves v arhitekturnih krogih pa so ji prinesle številne nagrade biroju Enota za njihove enkratne arhitekturne realizacije v zadnjem desetletju. Nivo gostov je s tem visoko nad povprečjem slovenskih zdravilišč.

Bolj kot se občina in njene turistične zmogljivosti razvijajo, bolj propadajoči grad kvari podobo celote. Namesto češnje na torti turistične ponudbe v Podčetrtku, njegova žalostna podoba odraža neodgovorni in plenilski odnos do dediščine. Obiskovalci lahko le v domišljiji občudujemo, kaj bi lahko bilo, namesto tega kar je. Grad ima velik potencial, ne glede na žalostno stanje v katerem trenutno je.

Podobne ugotovitve podaja župan Podčetrtka Peter Misja v intervjuju iz leta 2007, kjer tudi razkriva lastniško ozadje, ki naj bi bilo razlog, da grad propada. Grad je bil leta 1989 prodan zasebnima lastnikoma, z zavezo, da ga v petih letih obnovita. To se ni zgodilo in občina je nemočna v svojih prizadevanjih, da bi lastništvo ponovno uveljavila. S tožbo je uspela pridobiti 20% delež enega od lastnikov.

Leta 2017 je bil grad naprodaj preko spletnega portala Bolha po ceni 370.000,00€, trenutno ga prodaja agencija Renes nepremičnine. Pred kratkim so na radiu Krka poročali o tem, da bo grad kmalu dobil novega lastnika.

Poklical sem župana, ki mi je v kratkem a prijaznem pogovoru pojasnil, da o novem lastniku še ne more govoriti, da bo najverjetneje lahko v prihodnjih mesecih oziroma v pričetku prihodnjega leta, da bi osnovna statična sanacija znašala 2 milijona evrov in celostna sanacija 10 milijonov. Dodal je še, da si bo sam še naprej prizadeval, da grad ne bi več propadal, saj je bil to eden od razlogov, da je pred leti kandidiral za župana.

Zgodovina gradu je bogata. Grad je eden od najstarejših v Sloveniji. Na žalost pa vedno bolj bogata postaja tudi zgodovina propadanja tega gradu. Anonimni komentator na spletnem portalu Siol ugotavlja, da »pameten človek ne bo vlagal v razvaline ampak v zadeve, ki prinašajo dobiček takoj.«

Upam seveda, da se moti, in da se najde pameten človek, ki se bo zavedal vrednosti kulturne dediščine in potenciala, ki ga ima. In upam, da se ta človek najde, preden bo grad prestopil nevidno mejo med stavbo in ruševino.

In še vprašanje za župana: zakaj občina, z letnim proračunom 5,5 milijonov evrov in odhodkom za investicije 2,6 milijonov evrov, ne odkupi gradu in ga v naslednjem županskem mandatu preoblikuje iz občinske sramote v njen ponos?

Besedilo in fotografije: Matevž Granda

 

Aktualna številka revije Outsider #15 je posvečena temi Dediščina. V njej lahko preberete poglavje o gradovih, kjer med drugim objavljamo intervju s Francijem Zidarjem, ki obnavlja grad Lemberg.

Outsider #15

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja