Če družboslovje zaradi svoje ekonomske »neproduktivnosti« ne bo kmalu ukinjeno, bodo družboslovci prihodnosti lahko pri podrobnem preučevanju absurdnih političnih in kulturnih dosežkov v Republiki Sloveniji na začetku novega tisočletja odkrili prav zanimive, večinoma štiriletne krivulje. Vrhuncu ene izmed takih družbenopolitičnih krivulj se ravnokar bližamo: čez deset dni bodo lokalne volitve, ki bodo za nazaj osmislile vedno bolj neverjetne izmišljije občinskih funkcionarjev in županov. V svoji do absurda prignani brezsramnosti skorajda občudovanja vredno posilstvo javnega prostora in dediščine z »božično-novoletno« okrasitvijo Kopra (v resnici gre seveda za predvolilno šemo, ki je bila hočeš-nočeš nadeta celemu mestu) je morda res skrajni pojav. Vendar pa gre za skrajnost, do katere po naravni in predvidljivi poti vodijo še mnogi drugi t.i. kreativni ekscesi lokalnih vladarjev. Dovolj je, če omenim samo nekaj najbolj značilnih: krožišča, razgledni stolpi in novi otoki ustvarjajo novo slovensko imaginarno, vedno bolj pa tudi dejansko okolje. Stampedo divjih občinskih ekscesov in vizualno nasilnih idej bo verjetno kmalu po lokalnih volitvah uplahnil, dokler se čez približno tri leta spet ne bo začelo divje betonirati, odkupovati monumentalne umetnine lokalnih likovnih samorastnikov in jih umeščati sredi bleščečih novih krožišč. Nekaj takšnih novih kosti bomo verjetno z veseljem poglodali tudi večno nezadovoljni kritiki. Vendar pa imamo vsi, ki se ukvarjamo z oblikovanjem prostora ter javnega diskurza o njem, tudi dolžnost, da poskusimo skupni voz v teh treh letih zatišja (spet) premakniti v drugo, bolj dostojanstveno in trajnostno smer, pa četudi to pomeni zaviti navkreber.
Vzemimo za primer politično-oblikovalski projekt Otočje smeti (Trash Isles): na prvi pogled gre za okusno izdelano konceptualno šalo. Velika pacifiška cona smeti, gigantska masa plastike, industrijskih in drugih nerazgradljivih odpadkov, ki jih je proizvedel človek, se je v preteklih letih v Tihem oceanu spontano zbrala v kot površina Francije obsežno entiteto in morda predstavlja najbolj šokantno kratkoročno posledico nebrzdanega onesnaževanja planeta. Otočje smeti je ime akcije, da bi za območje dosegli status samostojne države in enakopravne članice Združenih narodov in tako na novi ravni začeli urejati to po definiciji mednarodno problematiko. Oblikovalski dvojec Dal and Mike je oblikoval vse formalne pritlikine državne tvorbe: zastavo (modro-belo z na pol potopljeno plastenko na sredi), potni list z državnim grbom (želva, tjulenj, galeb in kit, ki se vsak na svoj način davijo ali utapljajo v odpadkih), znamke, valuto …
Pozoren gledalec bo pri tem duhovitem, pa obenem angažiranem projektu opazil kar nekaj podobnosti s slovenskimi občinskimi projekti: da gre tudi tu za otok oziroma otočje (kot v Izoli!), tudi tu imamo opravka z virtualno valuto (kot v Bitcoin krožišču v Kranju!). Vendar pa, kakšna razlika je v načinu, kako je bilo uporabljeno oblikovalsko znanje, kakšna oblika je bila podeljena preprosti krovni ideji. Ravno podeljevanje oblike je najbolj občudovanja vredna moč arhitekta in oblikovalca: njegov odločilen vpliv na javno domišljijo in na meje še predstavljivega. S projekti, vizualizacijami, maketami in teksti lahko razkrivamo problematike in priložnosti, ki sicer ostajajo nevidne, neopažene, ali pa kar povsem nezamisljive. Pred projektom Otočje smeti se je že dolgo vedelo za gigantsko plavajočo maso odpadkov v Tihem oceanu, vendar pa je ta za mnoge šele z lastnim »denarjem«, »zastavo« in drugimi pritlikinami samostojne države postala, če že ne država, pa vsaj realno obstoječa , otipljiva in ogrožujoča entiteta, zaradi katere moramo na novo premisliti zakonodajne, okoljevarstvene in politične načine mednarodnega sodelovanja.
Arhitekti tudi niso izumili programov bolnic, knjižnic, univerz, cerkva in domov; dali pa so jim obliko ter s tem odločilno vplivali na način, kako so se ti programi razvijali. Morda še pomembneje pa je, da jim je oblika dala tudi možnost, da jih sploh lahko mislimo. Med idejo zbirke zapisov na enem mestu in idejo ustanove – knjižnice je ključen korak ravno v rokah arhitekta; šele zaradi oblike te zbirke zapisov sploh lahko mislimo knjižnico kot realnost, ki je del našega lastnega sveta, v katero lahko vstopimo ter se po njej gibamo, ne le kot abstraktno idejo. Podobno mogočen razkorak je med grafi meritev izpustov CO2 v ozračju in statistiki mikroplastike v našem okolju ter med eksistencialnim občutenjem, da gre za naš lasten damoklejev meč, za grozečo in skoraj že dokončno smrtno obsodbo. Šele uspešno prečenje tega razkoraka, prevoda abstraktnih indikatorjev v otipljivo in misljivo realnost, vzpostavi pogoje za akcijo. Predlagam, da se čez štiri leta spet dobimo in presodimo, kako uspešni smo bili tokrat: koliko ustvarjalne moči smo porabili za nove oblike večno enakega (praznične osvetljave, okraševanja krožišč, ali pa samo oblik oken in fasad) in koliko smo je vložili v strukturne spremembe našega okolja – tako občinskega kot tudi državnega in globalnega.
Miloš Kosec
Vir slik: https://www.dalandmike.com
