Ko se odpravim iz bloka v centru Ljubljane, si že vnaprej skrbno preračunam približen čas potovanja do svojega cilja. Pot (s) delim s hitrostjo (v) 15 km/h, količnik pomnožim z 1.3 – faktorjem, ki upošteva žive in nežive ovire na poti in tako dobim čas (t) predvidenega potovanja po mestu.

Ja, trpim za psihološkim simptomom današnje družbe – dojemanje stalne aktivnosti in navidezne produktivnosti kot znak uspešnosti (hvala Renati Salecl za ubesedenje tega). Urnik dneva si že vnaprej zapolnim z aktivnostmi po mestu, ki jih želim opraviti v točno določenem intervalu. Najhitrejši, najučinkovitejši in najbolj praktičen prevoz za opravljanje aktivnosti v mestu je po mojem mnenju prevozno sredstvo na nožni pogon. Skoraj vsakič pa me na poti preseneti kakšna ovira, ki me kaj hitro privede do stanja slabe volje, izgube motivacije in občutka neuspeha.

Najpogostejši vzrok nezadovoljstva so slabe kolesarske povezave, ki me nato prisilijo v nelagodno sprejemanje odločitev. V večini je odločitev lahka, pridružim se hitrejšemu prometu na cesti. Včasih se mi zdi, da se večina šoferjev ne zaveda, da za kolesarje veljajo isti predpisi glede vožnje po cestah; kot naprimer ko zavija avtomobil na desno, sama pa se vzporedno, na njegovi desni vozim naravnost. Na cesti se tako z gumama skorajda pritisnem ob rob pločnika in upam, da ga s pedali ne podrgnem, kot tudi da me vozilo na levi ne oplazi. Najrajši imam deževne dni, ko se na skrajni rob cestišča, na katerega sem pritisnjena, steka največ deževnice. Takrat kljub blatnikom na cilj prispem z novim vzorcem na hrbtu.

V drugih situacijah (naprimer enosmernih cestah brez označb) pa izberem počasnejši promet – peš cono. Kljub temu da znižam hitrost na 5km/h se počutim kot da tekmujem v novi olimpijski disciplini – mestni slalom med pešci. Od tod tudi poimenovanje mojega kolesa – Črni Slalomist (vsako kolo, ki je vsakodnevni udeleženec v mestnemu pro­metu, je neke vrste neživi prebivalec mesta in mora po mojem mnenju imeti svoje ime).

Čeprav sem že zelo izurjena v nepredvidljivem vijuganju med pešci, večkrat naletim na razburjanje in strah. Ta strah je ponavadi pretiran, kajti velikokrat povzroči samo zmedo. Oseba x opozori osebo y naj se umakne, oseba y mi nato namesto s slabim metrom širine postreže s krikom, odskokom v mojo smer in nato drugo smer, nazadnje pa še navrže vrsto kletvic, na katere odgovorim, da enostavno ni ustrezne kolesarske povezave, kjer bi se lahko vozila. Po vsej verjetnosti bi v vlogi peške reagirala podobno, za povrh bi kolesarju zabrusila, naj se vozi drugje ali naj hodi ob kolesu na peš coni. Vendar tudi sama ne uživam v vožnji, medtem ko moram imeti nadzor nad vsemi premikajočimi in nepremikajočimi dejavniki.

Ko si zamislim svoje idealno kolesarsko popotovanje, je to enakomerno gibanje hitrosti 10-25 km/h, ki bi se kdaj pospeševalo, drugič zaustavljalo v odvisnosti od nepredvidljivih čistih vrtincev zraka. Čistih poudarjam zato, ker lahko v določenem obdobju leta občutim simptome, kot so hitreje izsušena sluznica in oteženo dihanje. Ne zanikam, da je to lahko le posledica sprememb temperatur in vlažnosti v zraku (kot tudi moje občasne izgube kondicije), dajem pa tudi priložnost razlagi o povečani koncentraciji škodljivih snovi, ki se vežejo s trdnimi delci na osnovi ogljika, ki ga, med drugim, neizprosno proizvajajo jekleni motorni konjički. Sanjam torej o čisti in nehrupni mirni povezovalni poti med kaotičnimi in hitro odvijajočimi dogodki po mestu. Sanjam o vožnji v družbi nemotornih prijateljev mojega Črnega Slalomista, ki bi se morda potem preimenoval v Ravninskega Smukača.

Seveda obstaja še mnogo več nevšečnosti v prometu kolesarjev in pešcev, vendar pa želje o izboljšavah niso tako daleč od realnosti. Vsaka izboljšava prometa bi lahko bila izpeljana že z manjšimi posegi ureditvenih kolesarskih tras. Ljubljanska kolesarska mreža s pomočjo analiz prometnih površin in odnosov med uporabniki, ponuja rešitve so­bivanja motornih, nemotornih vozil in pešcev. Z akcijo na Dan brez avtomobila, v petek 22. Septembra 2017 ob 16.30 se bomo kolesarji podali po kolesarski trasi, na kateri bomo opozorili na pereče probleme neurejene infrastrukture namenjene kolesarjem in peščem.

(več branja o dogodku, na fb: Skupinsko kolesarjenje za Ljubljano po meri človeka)

Besedilo: Vesna Skubic, abs. arh.

Foto: Urh Ručigaj

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja