Kakšni se ti zdijo pa razmetani interierji? Ne morem pozabiti fotografij hiše – ateljeja nekega švicarskega umetnika. Zelo nedekadentno fotografirano, kot bi ti fotografiral. Zelo eksaktno. Popolna arhitektura. Jasna misel. Vendar iz fotografij nikakor nisi mogel razbrati, ali umetnik v tistem prostoru živi, ali gre za dnevno sobo ali depo. Vse je bilo razmetano. Tako živo vsega, da nisem mogla nehati gledati. Še neke nogavice so se sušile nad kaminsko pečjo. Pravi terarij resničnega življenja nekega človeka v neki arhitekturi. Če bi bile fotografije izpraznjene vse tiste krame, bi si arhitekture verjetno ne zapomnila.

A veš, da od takrat na fotografijah arhitekture vedno iščem »nogavice«? Tudi na tvojih, Miran.

Po končanem študiju arhitekture sem delal za revijo Ambient. To so bila devetdeseta. Takrat sem fotografiral kar nekaj takšnih stanovanj z dušo. Po navadi so si jih lastniki kar sami napravili. Brez arhitektov. V njih je bilo milijon stvari. In v njih so bile razmetane nogavice, ki so na fotografijah delovale popolno.

Torej si za nered?

Takrat je bilo res precej manj stanovanj, ki bi jih delali arhitekti. In res si začutil dušo. Potem pa so se pojavila bela, prazna in izčiščena stanovanja. Vsa pospravljena – in bila so mi všeč. Praznina. Zelo sem užival. Potem pa sem se jih dokaj hitro naveličal fotografirati.

Potem te bom morda nekoč povabila na fotografiranje zašarjene hiše nekega gledališkega režiserja. Upam. Hiša, polna deus ex machina bivalnih domislic.

Je pa v tujini fotografiranje arhitekture cela produkcija. Ekipa pride s tremi kamioni stvari, stilist razpostavi vse, od rož do knjig in čevljev. Fotograf se s prestavljanjem vaz ne ukvarja. In ko gledam te fotografije, točno vidim, koliko vsega je nastavljenega. Pri nas smo fotografi bolj one-man band.

Jaz pa si na fotografijah vedno sumničavo ogledujem vse tiste dizajnerske mize, stole, kavče in fotelje. Celo naša slovenska domovanja so, tako je videti, polna kultnih in pregrešno dragih Eamesovih lounge chairov ali wishbonov.

To si za fotografiranje včasih kar arhitekti sami izposodijo. Velikokrat fotografiram nekakšno iluzijo, kako bo prostor morda videti nekoč.

Brala sem, da si že pred študijem arhitekture namesto sošolk fotografiral gradbišča.

Zelo zgodaj sem vstopil v ta svet. Moj oče se je ukvarjal z zgodovino slovenske fotografije. Že kot otroku mi je dal fotoaparat v roke in me vozil naokrog. Fotografiral je pokrajine, nikoli po naročilu. Hodil je v naravo, slikal kmete pri delu. Opazoval sem ga, kako se je nekam postavil, pa se premaknil nazaj, čakal na neki oblak, pa spet za pol metra na levo …

Že kot gimnazijec sem po Ljubljani pretežno slikal arhitekturo. Gradbišče Cankarjevega doma. Kasneje, na fakulteti, sem raje manj pisal in naloge opremljal z velikimi fotografijami. Ravno v tistem času so pripravljali Enciklopedijo Slovenije, in urednica, ki je skrbela za poglavja o umetnostni zgodovini, me je povabila k sodelovanju. Pošiljala me je po Sloveniji – fotografirat mesta, stavbe, kapele, freske, cerkve …, me pošiljala nazaj, poslikat še z druge strani, brez senc, to ni v redu, to je dobro …

Te je dobro urila za arhitekturno fotografijo?

Ja. Vse je moralo biti natančno, jasno, nič umetniško.

Arhitekti pravimo: bo že Kambič fotografiral tako, da bo videti popolno. Vedno najdeš najboljše kadre. Z navodili avtorjev arhitekture ali brez njih?

V večini primerov grem na teren sam. Iščem takšne motive, da gre kompozicija lepo skupaj, da so koti pravi, tako kot se meni zdi, da je prav. Včasih kakšne fotografije ne bi napravil, pa jo posnamem, ker vem, da jo bo arhitekt želel videti. Temu pravim obvezni program, štiri fasade, notranjost. Za tiste štiri fasade je vseeno, kdo jih fotografira. Jaz ali kdo drug. Potem pa je tu še »prosti program«, to so motivi, ki pa jih sam iščem. Včasih se premikam po deset centimetrov, da dobim pravo kompozicijo, ujamem pravo svetlobo.

Odkar se ukvarjam s tem, se je fotografiranje arhitekture za objave v revijah precej spremenilo. Včasih me je poklical urednik in mi rekel: »Objavili bomo neko arhitekturo. Pojdi fotografirat.« Revija je to plačala, urednik je sam izbral fotografije, arhitekt jih je dobil samo v avtorizacijo. Danes je obratno. Arhitekt naroči fotografije, on sam naredi izbor, bolj ima vajeti v svojih rokah. On odloča, kaj se bo pokazalo in kaj ne, on usmerja, kaj naj se o njegovi arhitekturi piše. S tem pa ni nobene arhitekturne kritike več. Arhitekt piše o arhitektu, in še to prijatelj o prijatelju.

In besedila postajajo generični PR-sestavki?

Ja, bolj opisovanje objekta. Ni nobene kritike, kaj je dobro in kaj slabo.

Pa je bilo kdaj prej res drugače?

Mogoče je vsaj kakšna revija – ali drug medij – isto arhitekturo objavila nekoliko drugače, fotografije so bile drugačne, in če si o istem objektu bral v treh revijah, si si lahko ustvaril neko sliko. Danes kupiš tri revije in v vseh treh je vse enako.

No, najin pogovor bo neponovljiv.

Najbolj bran bi bil v rumenem tisku ali v črni kroniki. Če bi med intervjujem ali fotografiranjem padla z balkona.

Imaš po toliko letih sestavljen svoj osebni fotografski kodeks? Boš razkril kakšno skrivnost? Kako komuniciraš z arhitekti, kako z arhitekturo, prostorom, svetlobo? Zagotovo mora biti nekaj, da si večina arhitektov pri nas želi prav tvojih fotografij …

Znanec oblikovalec mi je nekoč rekel: »Ti preprosto veš, kam se postaviti.« Zase resnično ne vem, v čem bi bil toliko boljši od drugih. Morda imam smisel za dobro kompozicijo, morda je to moje premikanje sem in tja za deset centimetrov … Gre verjetno za malenkosti.

Kolikokrat ob arhitekturi ti osebno rečeš »uau«?

Imam to srečo, da sodelujem z res dobrimi naročniki. Zanimivo pa je, da včasih, na začetku, ko pridem na prizorišče, ob arhitekturi rečem »uau«, potem pa, po treh urah fotografiranja, samo še »no ja«. Včasih pa prideš pred objekt, ki se ti na začetku zdi samo korektna arhitektura, pa potem, po treh urah, rečeš: »Uau, tu bi pa živel.«

»Uau« bolj zaradi odličnih kompozicij na fotografijah ali zaradi energije?

Lahko je denimo hiša zelo fotogenična, pa v njej ne bi živel. Včasih je krasno narejena, pa začnem odkrivati funkcionalne napake. A je prav zaradi njih dobro videti.

Ja, mnoge trike znamo arhitekti uporabiti, da je objekt dobro videti. Torej jih ti opaziš?

Kot profesionalec moram gledati predvsem kompozicije. Moja želja je, da je objekt narejen čim bolj tako, da ga bom lahko dobro fotografiral. Nekoč bom napisal priročnik za arhitekte, kako naj projektirajo arhitekturo, da jo bom lahko dobro fotografiral. Ne glede na to, kakšen bo tloris.

Pravilo številka ena?

Glavna fasada ne sme nikoli biti severna, ker jo lahko samo julija fotografiraš v soncu.

Pravilo številka dve?

Pride arhitekt in ti reče: »Hišo bi fotografirali ob 15:00, ker je takrat svetloba fenomenalna.« Videti je fantastično, je pa to mala nočna mora za fotografa. Premočni kontrasti.

Torej bi bilo to pravilo brezsončnega vremena?

Tako. Potem pa nekateri želijo sive oblake, drugi modro nebo, tretji meglo …

Četrti, da bi kdaj napravil kakšen čudež?

Saj se mi tudi to zgodi, da mi kdo reče: »Naredi nekaj iz te hiše!«

Prideš fotografirat katerokoli arhitekturo ali imaš kdaj zadržke in kakšnega naročnika zavrneš?

Če bom imel čas, je profesionalno, da fotografiram. Ne morem se pojaviti na objektu in reči, da takšne arhitekture ne bom slikal.

Ker je zanič?

Tudi to je lahko včasih izziv. Rečeš si: arhitekt preprosto nima občutka oziroma je njegov občutek drugačen od mojega. Meni ni všeč, njemu je zelo, lahko gre za njegovo življenjsko delo. Jaz ne sodim. Vedno se potrudim. Če pa mi je objekt všeč, napravim kakšno fotografijo več, pa še malo drugače. In uživam. Res uživam pri delu. Enkrat samkrat se mi je zgodilo, da pa res nisem mogel. Za nekega arhitekta bi moral fotografirati več objektov. Vse sva že bila dogovorjena, potem pa preprosto nisem mogel. Videl sem prvi objekt in si rekel: dobro. Je pogrešil. Potem pa vidiš, da sta tudi druga in tretja stvar, ki naj bi ju fotografiral, sprti s tem, kako naj bi bila neka arhitektura danes videti. Eno je, če si gostilničar sam zriše svojo hišo, ko pa tako napravi arhitekt, ti popusti in rečeš: »Tega pa ne bom.«

Si fotograf profesionalec? Umetnik?

Tu pa tam mi rečejo, da sem komercialni fotograf.

Kaj pa ti praviš?

Morda profesionalni komercialni umetnik.

Jaz pa se počutim povsem neprofesionalno, kadar ne morem pisati o vsaki dobri, lepi ali zelo všečni arhitekturi. Vidim kak detajl ali kompozicijo ali kakšen princip, ki me zmoti. Ali pretirano ambicijo. Včasih začutim celo nesproščenost prostorov. Očitno sem domišljava. In potem zmrznem.

Pri fotografiji je drugače. Ti se moraš, ko pišeš, v besedilu opredeliti, hvaliti ali med vrsticami napisati, da nekaj ni dobro. V besedilu se izpostaviš in moraš biti konkreten. Saj bi tudi jaz lahko arhitekturo fotografiral tako, da bo videti dobro, ali pa kritično – da ne bo videti tako dobro.

Ampak tega ne počenjaš.

Objekt vedno poskušam prikazati samo v njegovi najboljši luči.

Konkurenca mladih arhitekturnih fotografov je že tu, kajne?

Včasih so bile slovenske arhitekturne revije polne samo mojih fotografij. Danes ni več tako. Kar precej mladih fotografov je. Svoje izkušnje in znanje celo delim z njimi, s svojo bodočo konkurenco. Občasno predavam na visoki šoli VIST v Ljubljani, na oddelku za fotografijo.

Zakaj me vsi arhitekti hočejo? Ko sem začel svojo profesionalno pot, je bil fotograf in arhitekt Damjan Gale žal že pokojni. Bil sem torej edini. Ker sem po izobrazbi arhitekt, razumem, kaj arhitekti želijo, imam do tega odnos. V fotografiji so me prav arhitekti vsa ta leta vzgajali. In vsa ta leta opazujem, kakšen tip fotografij izberejo za razstavo, zakaj ravno tiste tri od vseh petdesetih, ki so jih imeli na razpolago. In v vseh teh letih sem spoznal tudi arhitekte in za vsakega že kar vem, kako bi želel, da fotografiram. To je kilometrina. In tudi arhitekti, moji naročniki, vedo, kaj bodo od mene, profesionalca ali obrtnika, dobili. Točno vedo, da bodo pojutrišnjem zagotovo dobili fotografije, primerne za objavo. Gre za zaupanje.

Kaj pa v prihodnje? V katero smer boš šel?

Odvisno od arhitektov. Kar nekaj naših arhitektov projektira in gradi v tujini. Belgija, Češka, Kitajska. Morda me bo pot zanesla tudi tja.

V kateri od hiš, ki si jih v zadnjem času fotografiral, bi se pustil gostiti za en teden?

Kar v vsaki.

Katero pa bi si izbral kot prvo?

Morda hišo v Matkovem kotu …

Na fotografiranju mi je vedno všeč, ko ti na koncu gostitelj skuha kavo in nisi več v vlogi fotografa ter si vzameš čas za to, da ugotoviš, ali ti je tam prijetno ali ne. Pred kratkim sem fotografiral stanovanjski blok na Brdu v Ljubljani, ki so ga skupaj projektirali profesorji z ljubljanske fakultete za arhitekturo. »Profesorski blok«. Štiri dni sem fotografiral. 22 stanovanj. Za stanovanjski sklad, ker pripravljajo prodajno brošuro. Zelo zanimivo je bilo fotografirati in si ogledovati vsa ta stanovanja. Nehote sem začel iskati tisto eno, v katerem bi živel.

In si ga našel?

Sem. Eno, ki gleda na jug, ne bom povedal, kateri profesor ga je projektiral. Verjetno bo eno dražjih.

Kaj vse pa je presežno pri tem bloku? Je veliko inovacij?

Zanimiva stanovanja. V pritličjih so dupleksi, zgornji del je lesen in v pritličju imaš zato lesen strop. Ponekod so stene iz vidnega betona. Kopalnice so brez ploščic, tlaki so ponekod nekonvencionalni. Poleg parketa so v stanovanjih moder, rumen, zelen in rdeč linolej. Verjetno za naprednejše kupce.

Balkoni so nadkriti, na njih so vgradne omare, v stanovanjih je rekuperacija, blok se ogreva na sekance. Zgornji dupleksi so masivna lesena gradnja, odprt tloris, velike terase. Zanimivo bi bilo fotografirati ta stanovanja naseljena, v uporabi. Kakšna bodo čez dve leti.

Smo arhitekti kdaj tudi neznosno zahtevni do tebe?

Nekateri arhitekti so z mojimi fotografijami večno nesrečni. Pa se vedno znova vračajo k meni. In si rečem: kaj res ne najdejo drugega fotografa? Seveda sem vesel, ko se vrnejo. Zgodba se ponavlja. Seveda se sprašujem: kaj pa delam narobe? Kako bi jih lahko zadovoljil? Kako bi lahko naredil drugače? Potem pa imaš naročnika, ki je zadovoljen, še preden mu karkoli pošljem. In se spet vprašam: ali je to v redu? Mu je vseeno, kaj naredim?

Misel za zaključek pogovora?

Lahko končava z načrti za prihodnost? Moj načrt je odpreti picerijo v Arhitekturnem centru Dessa v Ljubljani. V prostem času zelo rad pečem in jem pice.

Pogovarjala se je: Tinka B. Prekovič
Portret: Tinka B. Prekovič
Ostale fotografije: Miran Kambič

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja