Taxus baccata / Navadna tisa
Prečkam Tomšičevo ulico, ker bi rad prišel do Šubičeve. Šele po današnjem zmrznjenem jutranjem sprehodu mi je jasno, zakaj je med faksom na mizo prišla pobuda, da uredimo tisti park med Državnim zborom Republike Slovenije, Opero in baletom Ljubljana in Narodnim muzejem Slovenije. Če sem iskren, in ponavadi sem, mi ta park ni všeč. Tu še nisem videl človeka, ki bi ga zares uporabljal kot pravi park. Izgleda kot nenačrtovani slučaj, ki se je tu preprosto zgodil.
No, uradno pa to sploh ni park, marveč trg. Natančneje Trg narodnih herojev. Še pred tem je bil to trg, ki je bil bolj podoben baročnemu parku, poimenovan Muzejski trg. Kasneje imenovanemu Valvasorjevemu parku je poveljeval kip Janeza Vajkarda Valvasorja, ki še danes maha z visokega podstavka. Leta 1952 je Mestni ljudski odbor Ljubljana dotedanji prostor pred Narodnim muzejem ponovno preimenoval. Razlog za to je bila postavitev Grobnice narodnih herojev leta 1949 na južni strani parka, ob Šubičevi cesti. Janezu in grobnici sta se pridružila še doprsni kip Staneta Kavčiča, predsednika izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije (2009), letos pa doprsni kip Franceta Bučarja, prvega demokratično izvoljenega predsednika slovenske skupščine (2017). Trg je bil leta 1993 zavarovan kot vplivno območje Narodnega muzeja Slovenije in velja za spomenik naravne in kulturne dediščine.
Ker je zunaj že skoraj zima, lahko občudujemo krasna debla in habituse rastlin v neolistanem stanju. Temni iglavci sedaj še močneje izstopijo iz zasaditev. Navadna tisa (Taxus baccata) je odličen primer tega. Kar nekaj primerkov rastline najdemo na trgu, kjer je sajena v meter visoke gruče, pojavlja pa se tudi kot kroglasta soliterka. Rastlina dobro prenaša onesnaženo urbano okolje, kar jo uvršča v primerne rastline za mestne parkovne nasade. Včasih je bila bolj razširjena v naših gozdovih, kasneje pa so jo začeli uporabljati tudi v parkovnih-, v zadnjih letih pa tudi predvsem vrtnih zasnovah.
Najpogosteje zraste do 15 m visoko in je vednozeleno iglasto drevo ali grm. Deblo doseže premer do enega metra, a navadno ni širše od 50 cm. Pogosto se razvije več debel, ki se kasneje zrastejo. Pri starih rastlinah je lahko deblo votlo. Skorja je rdečerjava, tanka in se lupi v luskah ali trakovih. Iglice so ploščate, temno zelene, široke do 3 mm in dolge do 3 cm. Spodaj so svetlejše z dvema svetlima progama. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da so moške in ženske rastline ločene. Moške rastline spoznamo po številnih rumenih cvetovih, ki zacvetijo med aprilom in majem, ženske rastline pa po mesnatih rdečkastih jagodah, ki vsebujejo seme. Za razliko od ostalih iglavcev, semen ne tvori v storžih, temveč v plodovih. Te rastlina razvije jeseni.
Z rezjo lahko rastlino pomlajujemo in obdržimo obliko grma. Težko bi našli idealnejšo rastlino za striženje, zato jo pogosto uporabljamo za živo mejo. Obrezujemo jo po potrebi, navadno konec pomladi in ponovno konec poletja.
Tisa je drevo, ki lahko dočaka visoko starost, pravijo, da celo več kot 2000 let. Zaradi dolgoživosti je številnim ljudstvom predstavljala simbol nesmrtnosti. Ker je njen trd in elastičen rdečkast les odličen za izdelavo lovskih in vojaških lokov ter samostrelov, so jo v srednjem veku tako množično sekali, da so jo skoraj iztrebili. Danes je na seznamu ogroženih vrst in je zavarovana. Hkrati je zelo strupeno drevo, saj so strupeni prav vsi rastlinski deli, razen redečkastega mesnatega ovoja semena in cvetnega prahu. Ptice semen ne razgradijo, temveč jih enostavno izločijo in s tem poskrbijo za naravno širjenje vrste. Človeški prebavni sistem pa deluje drugače in semena razgradi. Ob tem se sproščajo strupi, ki so za človeka lahko usodni.
Ne priporočam zasaditev rastline v okolico vrtcev, ustanov za otroke, otroških igrišč ali rehabilitacijskih ustanov. Vseeno pa je tisa izjemno priljubljena, še več, prav moderna živica je postala. Previdnost namreč nikoli ni odveč, ali kako že gre?
Marko Klemen, december 2017
