Ko sem pretekli teden s kolesom vijugal ob ljubljanski vpadnici, sem v iztegnjeno dlan ujel pravkar odprte cvetove nizke grmovnice. Mojo pot je spremljala kot v špalir postrojena sladkorna pena, ki jo sem in tja prekinjajo druge prečne poti. Ko sem jih teden kasneje želel ujeti v objektiv, so že odcvetele.

Zato naj se nam predstavi še ena tujerodna in v urbanem okolju zelo pogosto opažena listopadna grmovnica.

Japonska medvejka (lat. Spiraea japonica) je v naše konce prišla iz Vzhodne Azije. V krajinske ureditve jo zasajamo kot soliter, cvetočo živo mejo, mnogokrat je opažena tudi v japonskem vrtu. Rastlina deluje dobro tudi kot pokrovnica, saj lahko v kratkem času prekrije in ozeleni večje površine. Razrašča se izjemno invazivno. Ker ni pretirano občutljiva na podlago in druge klimatske razmere, jo najdemo ob vodotokih, cestah ali robovih polj. Lahko rečemo, da se je invazivna tujerodna rastlina, kamor jo uvršča tudi Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, pri nas naturalizirala. Spremembe v strukturi in funkciji habitatov ter hitro širjenje nove površine so že opazne v spodnji Vipavski dolini, na obronkih Pohorja in v okolici mesta Ljubljana.

Grm zraste tudi do 2m, a ga navadno pomlajujemo z grobo vsakoletno rezjo, ki sega nekaj cm, nad tlemi. Močno spomladansko obrezovanje vzpodbudi močnejše cvetenje. Obrezovanje zelo dobro prenaša. Mladi poganjki, ki so sprva rdečkaste barve, se kasneje obarvajo zeleno. Stebla izraščajo iz središčne točke in so zelo pokončna, včasih nekoliko dlakava. Kratkopeceljni, suličasti in okoli 10 cm dolgi listi so dvojno nazobčani. Rastlina v kobuljastih socvetjih cveti v začetku poletja (maj, junij). Prezimno trdna Japonska medvejka se razmnožuje s semeni, ki jih raznaša voda. Prenaša pa jih tudi človek. Sicer jih razmnožujemo poleti z neolesenelimi potaknjenci. Njeno razmnoževanje je skoraj nemogoče omejiti, saj semena več let ohranjajo kaljivost. Za preprečevanje nadaljnjega širjenja je treba odstranjevanje izvesti pred semenjenjem. Necvetoče nadzemne dele je treba posušiti in kompostirati, podzemne dele in plodeče poganjke pa oddati v sežig.

Pri nas poznamo gojeno okrasno rastlino, najdemo pa jo tudi v podrasti gozdov. Rastlina lahko popolnoma nadomesti grmovno podrast v gozdu. Prijajo ji dobro odcedna, vlažnejša in kisla tla. Poznamo več vrst medvejk (S. j. Albiflora, S. j. Little Princes, S. j. Shirobana): ločimo jih lahko po barvi cvetov, obliki, velikosti, nazobčanosti ter dlakavosti listov. Kompleksnost razločevanja pa bremenijo še različni križanci, ki imajo vmesne znake.

Poletje je v mestu! Naberite si šopek vrtnic in med odcvetelimi medvejkami poiščite še cvetoče.

Piše: Marko Klemen

Ena misel na “Spiraea japonica, Japonska medvejka

  1. Pozdravljeni! Če je medvejka res invazivna in so že problemi, zakaj jo še prodajajo, ali pa vsaj na deklaraciji o rastlini in v drevesnicah ni posebej opozorila? Invazivnih sort ne bi smeli vnašati v svoje okolje. Premalo se zavedamo pomena, ki ga ima narava, in njenega vpliva na naše življenje. Tudi v šolah bi morali o tem spregovoriti in invazivne sorte rastlin tudi otrokom predstaviti. Preveč smo brezbrižni do okolja, ki nas obdaja. V svojih betonskih škatlah se počutimo varne in pozabljamo na naravo. In kaj naj sedaj s svojo medvejko, ki sem jo kupila v drevesnici? Drugega ni, kakor da jo vržem v peč. Lep pozdrav in srečno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja