Krajinsko planiranje predstavlja presečišče in usklajevanje varstvenih ter razvojnih potreb v krajini. Naravnano je k strateškemu, celovitemu in interdisciplinarnemu načrtovanju prostora, pri čemer najpogosteje uporablja racionalne, preverljive in transparentne metode dela. Odgovarja na vprašanja kaj, kam in koliko v prostoru, probleme pa praviloma rešuje sistemsko, na družbeni ravni in v širšem krajinskem kontekstu. Nekateri bolj poznani pojmi na področju krajinskega planiranja so presoja vplivov na okolje, ustreznost in ranljivost prostora za določeno rabo, ekološko planiranje ter krajinska zasnova.
Začetki krajinskega planiranja izvirajo v Združenih državah Amerike. Sprva se je pojavilo na področju urbanizma. Konec 19. stoletja je krajinski arhitekt Frederick Law Olmsted načrtoval sistem parkov imenovan Bostonska smaragdna ogrlica, ki predstavlja zgodnji primer načrtovanja mestne krajine v širšem merilu. Na sistemski način je mestne zelene površine po Olmstedovem vzoru načrtoval tudi škotski krajinski planer Patrick Geddes, ki ga danes povezujemo z začetki koncepta ustreznosti prostora. V njegovi knjigi Mesto v evoluciji, City in evolution (1915) je bila objavljena njegova najbolj poznana risba z naslovom Prerez skozi dolino z osnovnimi dejavnostmi. Risba grafično ponazori prisotnost človeških dejavnosti v odvisnosti od naravnih lastnosti krajine, njenih reliefnih, klimatskih in vegetacijskih značilnosti. Geddes je kot prvi zagovarjal, da mora vsebina prostorskih načrtov temeljiti na sistemski analizi krajine z namenom, da se v načrt vključi njen obstoječi značaj, njene naravne, družbene in gospodarske lastnosti.
Razporeditev osnovnih dejavnosti glede na krajinske značilnosti. (P. Geddes, City in evolution, 1915)
Leta 1969 je izšla znamenita knjiga škotskega krajinskega arhitekta delujočega v ZDA, Iana McHarga, z naslovom Načrtovati z naravo, Design with nature. Avtor priporoča, da se lokacije novih posegov v prostor določi na podlagi ekoloških procesov v krajini. V delu je predstavil metodo krajinskega planiranja glede na različne vsebinske sloje, poimenovano tudi metoda slojev torte, Layer cake method, ki je še danes v uporabi. S prekrivanjem kart različnih slojev krajine, na primer geološke, klimatske, vegetacijske, reliefne, hidrološke karte, se določi najbolj in najmanj ustrezno lokacijo za načrtovan poseg v prostor. Ian McHarg danes predstavlja ključno osebnost za razvoj krajinskega planiranja v 20. stoletju. Njegovi nasledniki, Carl Steinitz iz Univerze Harvard, Tito Patri in Thomas J. Ingmire iz Univerze Berkeley so na podlagi njegovega dela osnovali teorijo in metodologijo za presojanje vplivov na okolje. Predvsem Patri in Ingmire sta se ukvarjala s konceptom ranljivosti prostora. Gre za načrtovalsko orodje, ki določa, katere lokacije in sestavine krajine so zaradi predvidene nove rabe prostora najbolj ranljive. V primeru konfliktnih situacij sta Patri in Ingmire razvila tudi metodo Zgodnjega opozarjanja, Early warning system. Metoda v zgodnjih fazah krajinskega načrtovanja prepozna konflikte med posameznimi novimi rabami v prostoru, na primer konflikt med novo industrijsko dejavnostjo in obstoječo poselitvijo.
Konceptualni razmislek za določitev najustreznejše lokacije v krajini za predvideno novo poselitev na območju Velike doline v Kaliforniji, ZDA. Model ustreznosti prostora je osnovan na dobrem poznavanju obstoječe krajine. (I. McHarg, Design with Nature, 1969)
Karta ustreznosti prostora na območju Manhattna v New Yorku za različne dejavnosti; varstvo narave, rekreacijo in poselitev. (I. McHarg, Design with Nature, 1969)
Vsi omenjeni vodilni ameriški krajinski planerji so večkrat predavali tudi na Oddelku za krajinsko arhitekturo v Ljubljani, nekateri tudi v času mojega študija. V sedemdesetih letih sta prof. Dušan Ogrin in prof. Janez Marušič s sodelavci na podlagi dela ameriških krajinskih planerjev pripomogla k nastanku prvih presoj vplivov na okolje v Sloveniji. Čeprav so prve presoje vplivov na okolje iznašli ravno krajinski planerji, danes v Sloveniji ti dokumenti slabo pokrivajo vplive na krajino. Pogosto predstavljajo zgolj potrditev prostorskih aktov ali pa so izrazito sektorsko naravnani. Tudi druga načrtovalska orodja, ki jih krajinski planer uporablja, so v Sloveniji premalo uveljavljena. Študije ustreznosti in ranljivosti prostora ter krajinska zasnova po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-3) niso predpisane kot obvezne strokovne podlage za izdelavo občinskih prostorskih načrtov (OPN). V praksi to pomeni, da tovrstnih strokovnih podlag občine po navadi ne naročajo. Strokovne podlage so v procesu priprave OPN izrednega pomena, saj občinam in javnosti argumentirajo načrtovane spremembe v krajini. Skupaj s presojami vplivov na družbeno okolje lahko povečajo družbeno sprejemljivost prostorskih aktov in načrtovanih novih posegov v krajino. Na ta način postane spreminjanje krajine transparentno, utemeljeno in jasno kot protiutež njenemu spreminjanju na podlagi ozkih političnih interesov, korupcije in prekupčevanja z zemljišči.
Kljub trenutni neobveznosti strokovnih podlag na področju krajinskega planiranja za občinske prostorske akte, so v Sloveniji prisotni tudi primeri dobre prakse. Leta 2021 je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila nagrado zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja podjetju Locus d.o.o za izdelavo OPN občine Ankran. Podjetje je leta 2018 strokovni javnosti predstavilo krajinsko zasnovo občine, ki so jo pripravili kot strokovno podlago za izdelavo nagrajenega OPN (link: https://www.obcina-ankaran.si/storage/doc/201906/kzankaran.pdf). Da so izdelovalci prostorskega akta dobro razumeli in obravnavali krajino, opazimo tudi konkretno v sami vsebini načrta občine.
Občinski prostorski načrt Ankaran (Locus d.o.o, 2020, vir: ZAPS)
Dejstvu, da je bogastvo Slovenije ravno njena čudovita, izredno pestra krajina, pritrjujejo tujci in izseljenci. Alpski svet, hribovja, reke, gozdovi, travniki, morje, mediteran, kras, panonska krajina – toliko različnih krajinskih elementov in tipov v tako majhni državi. Krajinski planer Janez Marušič in njegovi sodelavci so izdelali šestdelno Regionalno razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji, v kateri so zaobjeli vse krajinske tipe v državi. Spremembe v krajini načrtujmo skrbno in premišljeno, da ohranimo njeno raznolikost, lepoto in identiteto. Metode krajinskega planiranja, krajinska zasnova, študije ustreznosti in ranljivosti prostora, presoje vplivov na okolje in krajino so nam pri tem lahko v pomoč.
Napisala: Živa Pečenko
