Na jutranjo slano
kovačeve iskre
pljujejo.
Kobajaši Isa, haiku (1794)
Vse skupaj je že skoraj preveč idilično za vsakdanjo rabo. Vijuganje po cesti zahodno od Škofje Loke, ozka grapa med loškimi griči, kjer na samem stoji kovačija, vse, kar se ponuja v njej – ognjišča, nakovala, ročna kladiva, klešče za razbeljeno železo, brusni kamni in leseni škafi za kaljenje. Tudi strojna kladiva in električni ventilatorji, ki so zamenjali mehe, niti za hip ne podrejo podobe, ki se zdi novinarski mestni srajci kar nekako nezdružljiva s pandemsko anksioznostjo mesta, katere realnost je komaj tri četrt ure vožnje stran.
Ja, kovačije še obstajajo. Ob vseh umetelno kovanih ograjah, ki jih najdemo povsod po slovenskem podeželju, bi to res moralo biti samo po sebi umevno, a kar nekako ni. Beseda »kovačija« zbudi asociacije na romane slovenske klasike, na Jurčiča, Levstika, Tavčarja, Kersnika, in na Aškerca. Na stasite bradate može v usnjenih predpasnikih in vajence, ki gonijo mehe. Besedne zveze, kot so »kovano železo«, »modelno kovaštvo« in »orodno kovaštvo«, še nekako ostajajo del našega besednjaka, a naj, prosim, dvignejo roke in se med sabo preštejejo bralci, ki so v zadnjih dveh letih uporabili besedo »kovačija«. V zadnjih petih letih? Desetih? Tolčenje po razbeljenem železu ni nekaj, kar bi imelo stalno mesto v našem vsakdanjiku. Zakaj? Če vprašamo Jožeta Krmelja, lakonično odgovori: »Zato ker je težko.«
Gospod Jože bo vedel. Čeprav predstavlja že šesto generacijo, mu kovaštvo ni bilo ravno položeno v zibel. V dinastijo je prišel kot izučen mizar, ob poroki. Ko je bil po smrti svojega tasta primoran tako rekoč čez noč prevzeti podjetje, se je obrti priučil sam. Z vajo. S poskušanjem in napakami. In z radovednostjo. A (za razliko od pisca tega besedila) svojega dela ne romantizira. Kovanje je naporno, repetitivno, težaško delo.
In vendarle, jutri, na sončno soboto, pridejo na obisk štirje učenci. Dva iz ZDA in dva iz Nemčije. Na kovaško delavnico. Da si izdelajo nož. Na tem mestu mi tok misli preskoči. »Kako? Štirje učenci bodo prileteli iz tujine, da se naučijo kovati? Kje so vas vendar našli?« Odgovor? »Kdo ve. Nikjer se ne oglašujemo, pa nas vseeno najdejo v tej naši grapi. To bo že 32. delavnica letos.« Pri povprečju petih udeležencev (in tudi udeleženk) na delavnico je to približno 150 ljudi, ki so se samo letos naučili osnov kovaštva. Za večino je to turizem, nostalgičen kuriozum. A med njimi se najdejo tudi takšni, ki se vračajo. Ki so si doma že postavili svoja ognjišča in nakovala. Ki (se) kujejo in mojstrijo dalje.
Z vajo. S poskušanjem in napakami …
Oziroma, kot bi zapisal Kobajaši Isa:
O polž,
vzpni se na Fudži!
Ampak počasi, počasi.
Besedilo: Bor Pungerčič
Foto: Jana Jocif
Objavljeno v OUTSIDER 23, Jesen 2020.
