Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor šše ni stopila zlomljena človešška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imašš eno nogo v mavcu in hodišš z berglami, na vpraššanje, koliko si star, pa odgovarjašš z enomestno šštevilko.

Na cilju nate čakajo preste, s katerih je treba olušščiti sol, kajti z njo jih posujejo, da bi bili ljudje žžejni in naročali šše več pijače. Toda brez ene stekleničke Cockte res ne gre. Navsezadnje je po dolgi in zaviti poti treba počíti in planinska koča na gozdni jasi, v kateri so mize s kockastimi prti in leseni klopmiž, je kot nalašč za to.

Tako nekako sem Mostec dožživljala kot otrok. Ko se ti noge podaljššajo (in zlomljene kosti zacelijo), se razdalje zmanjššajo in oddaljeni kraji, kot je Mostec, so naenkrat bližžje – in zato neogibno tudi manj zanimivi. V procesu odrašščanja izgubijo nekaj tistega skrivnostnega, eksotičnega žara, ki nas je mamil, ko smo bili otroci. Po najhujšem možžnem scenariju celo izginejo ali se uklonijo maniji razvoja in spremenijo v kaj docela neuglednega in povprečnega. Manija razvoja? Niste šše sliššali zanjo? Eden od nekdanjih dvorjanov etiopskega vladarja Haileja Selassieja jo je takole orisal Ryszardu Kapuœciñskemu, ki si je seveda vse vestno pribeležžil in potem spisal knjigo Cesar (v slovenšščini je izššla v izjemnem prevodu Nikolaja Ježža): »Nekakššna manija, prijatelj moj, je zgrabila ta nori in nepremiššljeni svet, manija razvoja! Vsi se hočejo razvijati! Vsakdo misli le na to, kako bi se razvijal, in to ne običajno, skladno z božžjimi zakoni, da se človek pač rodi, razvija in umre, ampak razvijati se grozovito, dinamično in na vso moč, razvijati se tako, da bi se vsi čudili, nam zavidali, premlevali o tem, zmajevali z glavami. Nimam pojma, od kod se je to vzelo. Ljudi je obsedel nekakššen čredni nagon, nekakššna pogoltna zaslepljenost, saj zadostuje, da se nekdo bogve kje daleč, na drugem koncu sveta, razvije, pa se hočejo takoj vsi razvijati, v hipu začno pritiskati, naskakovati, zahtevati, da bi se šše njih razvijalo, jih pridvignilo, izenačilo …«

Ne, Mostec maniji razvoja k sreči ni podlegel. Ni se uvrstil ob bok vsem tistim Mercatorjevim bifejem, ki so na pragu devetdesetih let z nekakššno ihto metali ven točilne pulte iz ultrapasa in ostalo notranjo opremo s pečatom žžlahtnih ššestdesetih in jih hiteli nadomešščati s čim, kar je danes žže pomilovanja vredno. Mostec ni zatajil svoje identitete in ko sem se po dolgem času, v katerem sem raje obiskovala tuje planinske koče, spet znašla na domači gozdni jasi, me je tam pričakala gostilna, stoječa ponosno in strumno kot kak muzej na prostem. Pred njo pa lesene klopi s priletnimi gospodi, ki igrajo ššah, in balinčke. Komajda sem zbrala pogum, da sem prestopila prag in preverila, ali se je maniji razvoja uklonila tudi notranjšščina. Oh, kakššno olajššanje in radost sta me preplavila, ko sem tam uzrla stari opažženi strop, kockaste prte in celo šše preste na lesenih stojalih! Samo s Cockto zdaj strežžejo v nekoliko drugačni embalažži. In plačuje se z drugo valuto, evri. Ampak zaradi tega jim res ne gre očitati in spričo vztrajanja v svoji neokrnjeni, nepotvorjeni modernosti ima planinska koča v Mostecu v mojem srcu šše vedno posebno mesto.

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

Pomagajte nam ustvarjati dobre vsebine! Podprite Outsiderja z naročilom: pošljite naslov, na katerega želite prejemati revijo na: [email protected]

Nova številka bo kmalu izšla!