Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor še ni stopila zlomljena človeška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imaš eno nogo v mavcu in hodiš z berglami, na vprašanje, koliko si star, pa odgovarjaš z enomestno številko.
Na cilju nate čakajo preste, s katerih je treba oluščiti sol, kajti z njo jih posujejo, da bi bili ljudje žejni in naročali še več pijače. Toda brez ene stekleničke Cockte res ne gre. Navsezadnje je po dolgi in zaviti poti treba počíti in planinska koča na gozdni jasi, v kateri so mize s kockastimi prti in leseni klopmi, je kot nalašč za to.
Tako nekako sem Mostec doživljala kot otrok. Ko se ti noge podaljšajo (in zlomljene kosti zacelijo), se razdalje zmanjšajo in oddaljeni kraji, kot je Mostec, so naenkrat bližje – in zato neogibno tudi manj zanimivi. V procesu odraščanja izgubijo nekaj tistega skrivnostnega, eksotičnega žara, ki nas je mamil, ko smo bili otroci. Po najhujem možnem scenariju celo izginejo ali se uklonijo maniji razvoja in spremenijo v kaj docela neuglednega in povprečnega. Manija razvoja? Niste še slišali zanjo? Eden od nekdanjih dvorjanov etiopskega vladarja Haileja Selassieja jo je takole orisal Ryszardu Kapuciñskemu, ki si je seveda vse vestno pribeležil in potem spisal knjigo Cesar (v slovenščini je izšla v izjemnem prevodu Nikolaja Ježa): »Nekakšna manija, prijatelj moj, je zgrabila ta nori in nepremišljeni svet, manija razvoja! Vsi se hočejo razvijati! Vsakdo misli le na to, kako bi se razvijal, in to ne običajno, skladno z božjimi zakoni, da se človek pač rodi, razvija in umre, ampak razvijati se grozovito, dinamično in na vso moč, razvijati se tako, da bi se vsi čudili, nam zavidali, premlevali o tem, zmajevali z glavami. Nimam pojma, od kod se je to vzelo. Ljudi je obsedel nekakšen čredni nagon, nekakšna pogoltna zaslepljenost, saj zadostuje, da se nekdo bogve kje daleč, na drugem koncu sveta, razvije, pa se hočejo takoj vsi razvijati, v hipu začno pritiskati, naskakovati, zahtevati, da bi se še njih razvijalo, jih pridvignilo, izenačilo …«
Ne, Mostec maniji razvoja k sreči ni podlegel. Ni se uvrstil ob bok vsem tistim Mercatorjevim bifejem, ki so na pragu devetdesetih let z nekakšno ihto metali ven točilne pulte iz ultrapasa in ostalo notranjo opremo s pečatom žlahtnih šestdesetih in jih hiteli nadomeščati s čim, kar je danes že pomilovanja vredno. Mostec ni zatajil svoje identitete in ko sem se po dolgem času, v katerem sem raje obiskovala tuje planinske koče, spet znala na domači gozdni jasi, me je tam pričakala gostilna, stoječa ponosno in strumno kot kak muzej na prostem. Pred njo pa lesene klopi s priletnimi gospodi, ki igrajo šah, in balinčke. Komajda sem zbrala pogum, da sem prestopila prag in preverila, ali se je maniji razvoja uklonila tudi notranjščina. Oh, kakšno olajšanje in radost sta me preplavila, ko sem tam uzrla stari opaženi strop, kockaste prte in celo še preste na lesenih stojalih! Samo s Cockto zdaj strežejo v nekoliko drugačni embalaži. In plačuje se z drugo valuto, evri. Ampak zaradi tega jim res ne gre očitati in spričo vztrajanja v svoji neokrnjeni, nepotvorjeni modernosti ima planinska koča v Mostecu v mojem srcu še vedno posebno mesto.
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
Pomagajte nam ustvarjati dobre vsebine! Podprite Outsiderja z naročilom: pošljite naslov, na katerega želite prejemati revijo na: [email protected]
Nova številka bo kmalu izšla!
