Ker vesoljna Slovenija trenutno doživlja orgazem za orgazmom med drobnjakarskimi špekulacijami, kakšno vlado bomo dobili, naj jo opomnim, da si lahko oddahne. Ne glede na levi ali desni koalicijski obrat bomo zagotovo dobili vlado, ki nam ne bo izboljšala življenja. Mnogo večja je verjetnost, da nam ga bo poslabšala, saj v programih slovenskih strank ni niti ene celostne socialne ideje. Je cel kup partikularnih zamisli, ki popravljajo posameznosti, še več pa je takih, ki malo po malo obljubljajo še dodatno poslabšanje pogojev življenja v državi. Naj vas popeljem v mesec maj, ko so za slabo vzdušje na mestnih vpadnicah skrbeli plakati, s katerih nam je vsakih nekaj metrov nekdo grozil.

Predvolilna kampanja ni bila nobeno sajenje rožic in obljubljanje boljšega jutri kot v dobrih starih časih. Neki politik si je zavihal rokave, razkril poraščene roke in pokazal svoj slaboumen tatu. Neki drugi nas je svaril, da misli resno, tretji pa skozi stisnjene zobe pravil, da bo “bolje za vse”, če volimo njega. Četrti je pretil s pravičnejšim sodstvom in učinkovitejšim zdravstvom, peta pa nas je opozarjala, kako je izkušena. Pravzaprav še sreča, da so nam grozili z abstrakcijami, kako bi se bili volivci počutili šele, če bi nam grozili s konkretnostmi iz svojih političnih programov.

Na primer s svojim odnosom do dela. Prav delo je tema, v kateri se slovenske politične stranke povsem poenotijo. Vse stranke namreč boljše življenje, s katerim nam grozijo, eksplicitno ali implicitno pogojujejo z delom za vse, z ustvarjanjem novih delovnih mest, z večjo stopnjo zaposlenosti, z večjo socialno varnostjo dela in s spodbujanjem zaposlitev za nedoločen čas, kratko malo: s spodbujanjem zaposlenosti za poln delovni čas čim večjega števila delovno sposobnih državljanov. Ustvarjanje novih delovnih mest je ob visoki brezposelnosti gotovo hvalevreden cilj, bega pa me, da nobena stranka v zvezi z delom ne ponuja ničesar zares naprednega in celostnega. Vse politične stranke kvaliteto življenja pogojujejo z – več dela. Sprašujem se, kdaj bomo tudi v Sloveniji dobili stranko, ki bi kvaliteto življenja pogojevala z – manj dela.

Kje je stranka, ki bi stopila v krog progresivnih evropskih političnih strank, sindikatov in civilnih organizacij, ki so si v zadnjih letih po Evropi začele prizadevati za skrajšanje splošnega delavnika z 8 na 6 ur. Skrajšanje delavnika bi skupaj z drugimi ukrepi naslovilo ključna problema slovenskega trga dela, problema brezposelnosti in prekernega dela, saj bi krajši delavnik zvišal povpraševanje po delovni sili. S skrajšanjem časa, ki ga v dnevu/tednu/letu/karieri namenimo za delo, bi zmanjšali delovno obremenjenost posameznikov ter s tem povečali njihovo učinkovitost in zmanjšali stroške bolniških odsotnosti. Večja stopnja zaposlenosti bi pomenila več vplačanih socialnih prispevkov, kar bi pomagalo pri sanaciji pokojninske luknje, za nameček bi bolj spočita, manj izgorela delovna populacija pomenila zmanjšanje stroškov zdravstva in posledično zvišanje kvalitete storitev. Gospodarstvo bi lahko z bolj produktivno delovno silo dolgoročno optimiziralo svoje dobičke, država bi od podjetij pobrala več davka. Več javnih prihodkov bi lahko pomenilo več vlaganj v najbolj progresivne družbene dejavnosti: v izobraževanje, v kulturo, v inovativno, ekološko in socialno odgovorno gospodarstvo, kar bi ustvarilo nove pozitivne ekonomske in socialne učinke. In tako dalje in tako naprej v smeri dolgoročne rasti blaginje za vse.

Razglejmo se po Evropi. Švedska je doslej edina država, kjer so vpeljali vrsto pilotnih projektov, med drugim v zdravstvenih ustanovah, domovih za upokojence in tudi v nekaterih start-upih. Na delovnih mestih, ki so fiksno vezana na kraj opravljanja dela, denimo v bolnišnicah, je poskus potrdil vse učinke krajšega delovnika, ki jih poudarjajo zagovorniki. 70 medicinskih sester, ki je za 18 mesecev delo opravljalo le 6 ur, je poročalo o večji energiji za delo in več prostega časa, ki ga lahko posvetijo družini, prijavile pa so tudi manj odsotnosti zaradi bolezni. Za manj učinkovitega se je izkazal v zagonskih podjetjih, kjer so bili zaposleni še bolj pod stresom, saj so imeli za enak obseg dela sedaj na voljo manj časa, zaradi česar so delo nosili domov. To je utrdilo opažanje, da je krajši delavnik smiseln pretežno v panogah, kjer je meja med delom in zasebnim življenjem bolj ali manj jasna, manj primeren pa je za izrazito inovatorske in kreativne poklice, kjer je delavnik bolj odprt in manj strukturiran. Z občinskimi sredstvi podprt testni projekt je na Švedskem sprožil javno razpravo o odnosu do dela in nujnosti obstoječega reda. Na Norveškem krajši delavnik odločno zagovarja vrsta sindikatov in politična stranka Rdeča. Letos 2. maja so se spomnili 100-letnice, odkar so na Norveškem inspirirani z rusko revolucijo dosegli splošno vpeljalo 8-urnega delavnika tako, da so z dela enostavno začeli odhajati po 8 urah, dokler ni tega nekaj mesecev kasneje uzakonil parlament. Zagovorniki so prepričani, da je prav uspeh boja za 8-urni delavnik najboljša zgodovinska učna ura in zagotovilo, da je dozdevno samoumevne ureditve mogoče spreminjati. Boj za krajši delavnik pa ne poteka le na razvitem Severu. V Španiji želijo najprej spet doseči predkrizne pogoje dela, saj se je v času krize delavnik za mnoge javne uslužbence še povečal, dolgoročno želijo delavnik skrajšati na 35 ur tedensko. Na Nizozemskem krajši delavnik predlagajo v obliki generacijskega dogovora, s katerim bi starejši delavci postopoma delali vse manj in tako sprostili delovna mesta za mlajše delavce. V Nemčiji se raziskovalci zavzemajo, da postane delavnik predmet osebne izbire in ne splošno določena norma. Boj je živ tudi v Franciji, kjer vrsta sindikatov zagovarja 32-urni delavnik, ter v sosednji Avstriji, kjer je zveza sindikatov stopila v boj za krajši delavnik v nekaterih delovno intenzivnih panogah, ker ugotavlja, da se odnos do dela počasi spreminja in da predvsem mladi nanj gledajo povsem drugače kot generacije staršev in starih staršev.

Glavni nasprotniki krajšega delavnika so povsod gospodarstvo in vlade. Slednje pravzaprav zgolj krijejo hrbte gospodarstvenikov, ki so prepričani, da lahko v globalni ekonomiji konkurenčnost ohranjajo le z nizkimi stroški dela. In prav imajo: kratkoročni stroški dela bi se ob uvedbi 6-urnega delavnika gotovo povečali (švedski pilotni projekt v zdravstvu jih je povečal za 20 odstotkov), a cilj krajšega delavnika je pravzaprav optimizirati delo in prinesti dolgoročne pozitivne učinke tako delojemalcem kot delodajalcem.

Ključna bojazen, ki se ob tem zbuja povprečnemu Slovencu je gotovo: “Kako naj delam manj, če komaj preživim z 8 urami dela?” Priznajte si. Vsi bi pri svojem delodajalcu nemudoma podpisali pogodbo o delu, ki bi vam zagotovila, da boste za enako plačilo delali le še 6 ur na dan. Ali pa manj! Dolžina delavnika ni nobena zgodovinska nujnost, pač pa v trdih bojih izborjena pravica, ki pa spremenjenim razmeram na trgu dela več ne ustreza. Zato me je v predvolilnem obdobju najbolj presenečalo, da nihče od slovenskih politikov očitno še pomislil ni na možnost, da bi nam prenehal groziti z več dela, pač pa bi raje obljubil manj dela za enako plačilo. Delo je tista tema, s katero je mogoče premostiti vse ideološke razlike med volivci. Zgarani, izgoreli, pregoreli, preobremenjeni, bolehni in naveličani delavci s premalo prostega časa prihajajo iz vseh regij, vseh družbenih skupin, vseh socialnih razredov, predvsem pa iz vseh volilnih baz. Naša utrujenost v sodobni ekonomiji nam je vsem skupna, pa če smo si v pogledih na vse ostalo še tako različni. Smešna misel: volivec, ki je tisto nedeljo obkrožil eno od političnih opcij nevednosti, izključevanja, sovraštva in mračnjaštva, je najbrž enako potreben počitnic kot njegov sosed, ki je dal glas vključujoči, samokritični, informirani in srčni politiki.

Slovenci nismo kakšen kulturni unikat, kot številne druge družbe častimo kult dela. V pesti nas drži psihologija: služba nam organizira vsakdan in socialno življenje, delo nam je pripraven izgovor, zakaj v življenju opuščamo prijetnejše in pomembnejše stvari: družino, prijatelje, hobije in projekte, ki nas zares veselijo. Potem je tu še kapitalistična ideologija, ki nas drži v šahu prek mehanizmov strahu (nočete delati več in za manj – prav, tam zunaj so legije brezposelnih, ki bodo z veseljem poprijele za vaše delo) in logike individualizma, ki kariero enači s posameznikovim bistvom ter po kateri smo si za vsak poklicni in siceršnji neuspeh krivi sami. Ker je Slovenija še daleč od družbe blaginje, je razumljivo, da pri nas še vedno poteka borba za več dela. Pa z besedo borba svojim sodržavljanom pravzaprav laskam. Borba je bolj podobna pasivnemu trepetu, da nam dela kdo ne vzame. V strahu zanj smo pripravljeni dan za dnem pristajati na slabše pogoje, na več dela za še manj plačila. Nebeški pogoji za kapitalista.

A razlaga vzrokov naj ne bo opravičilo za to, da se nezdravemu odnosu do dela in neprimerni razdelitvi dela ne upremo. Če namreč volitve razumemo kot nič več in nič manj kakor neke vrste stroj za fino ponastavljanje kvalitete življenja, potem je težko razumeti, zakaj kot heroje še vedno pozdravljamo tiste politike, ki nam raj na zemlji opisujejo kot kraj, kjer vsi delamo: v dolgočasnih in podplačanih službah, v katerih smo neprestano pod stresom. Če se strinjamo, da so volitve zgolj priložnost, da s svojim glasom pripomoremo k projektu, ki zagotavlja večjo kvaliteto življenja, potem bi se morala vsa naša predvolilna soočenja (da o vsebini povolilnih debat sploh ne govorim) začeti s pogovorom o kvaliteti in količini dela, o nujnosti in zgodovinski (ne)spremenljivosti delavnika, o zahtevah delodajalcev, o njihovem izkoriščanju zakonodaje, pa o našem individualnem in kolektivnem odnosu do dela, o realni potrebi po delu in “polni zaposlenosti” ter predvsem o – posameznikovi potrebi po nedelu, po prostem času in počitku.

Nekaj slovenskih socialno najbolj naprednih strank je svojih programih letos omenjalo univerzalni temeljni dohodek (UTD). To mi daje upanje, da se bomo v kratkem pogovarjali tudi o tem, kako doseženo socialno varnost in standard prihodkov vezati na manj delovnih obremenitev. Zato sem odločena že sedaj. Na naslednjih volitvah, ki bodo zagotovo predčasne, pa kadarkoli že bodo, bom volila stranko, ki bo prepoznala, da je edina fronta, na kateri je kapitalizem še mogoče zgrabiti za uzdo, borba za dostojno delo: ustrezno plačano in primerno razdeljeno. Dokler takšne stranke ni, se ne bom pretirano vznemirjala okoli komaj opaznih razlik med levico, desnico in vso to žalostjo vmes. Predvsem pa bom delala manj.

Napisala: Mojca Pišek