Ko je pred dnevi zapadel sneg in zapihal polarni veter, sem želel pustino dnevne rutine razbiti s sprehodom. V zimskih dneh se zelene ravnice oblečejo v neskončne bele plašče in začutil sem, da nekaj manjka. Pa me je prijelo, da sem se v mislih vrnil v preteklo poletje in si skušal v spomin priklicati vonj sveže pokošene trave.
V slovenskih suburbanih območjih, še manj pa na podeželju, se prebivalci gotovo ne sprašujejo, kje bi lahko preživljali prosti čas, saj je površin za rekreacijo in športne aktivnosti v obilju. Velikost slovenskih mest in naselij omogoča enostaven in hiter dostop do odprtih zelenih površin skoraj vedno in povsod. Tudi v mestih je mogoče na prostem izvajati dejavnosti, ki se preprosto zgodijo, ker jih uporabniki želijo izvajati prav tam. Prosta igra in rekreacija sta gotovo najočitnejši. V Ljubljani se otroci žogajo na odprtih javnih zelenih površinah kot so park Tivoli, morda park Zvezda, park Navje ali od središča bolj oddaljen novi Šmartinski park ob Žalah.
Planiranje in oblikovanje odprtih (javnih) površin je nujno za uspešno delovanje sodobnih mest in kakovost bivanja njihovih prebivalcev. Tega se v zadnjem času z načeli vzdržnosti (trajnosti) ponovno zavedamo in poslužujemo. Urejanje odprtih površin je domena krajinskih arhitektov, saj z interdisciplinarnim pristopom zmoremo najučinkoviteje poustvariti vtis krajine v mestu, urbane narave.
Ker je elementov, ki gradijo upešno zasnovo mnogo, bi izpostavil navidez najpreprostejšo in tudi v mestih razširjeno ploskovno vegetacijsko krajinsko prvino, ki soustvarja mestne parke, zelene ulice, okolico objektov in obcestne prostore – tratno površino. Njena vloga je izrazito povezovalna, saj izenačuje površje, ga dela homogenega, bolj koherentnega, hkrati pa ga ščiti pred erozijo ter drugimi naravnimi pojavi in mestnimi vplivi. Trata, tratna ploskev ali zelenica; kakorkoli jo že želimo imenovati, je v krajinski zgradbi nosilka povezovalne funkcije, svetlih barvnih tonov in praznine.
Že renesančni vrtovi kažejo spretno členjenje tratnih ploskev, ki svoj vrhunec doživijo v baroku, saj skupaj z vodnimi ploskvami prostor razvijajo v globino. S tem se dograjujeta kompleksnost in pestrost celotne zasnove, ki je predvsem ploskovna. Kljub navidezni enostavnosti, tratne ploskve rišejo močno simetrijo, red in ritem ter ploskev raztezajo v neskončnost. Krajinsko oblikovanje tedaj prostor že organizira in dojema abstraktno ter živo gradivo uporablja z načelom redukcije. Vse to nadaljuje tudi angleški krajinski slog, ki se z vzvalovljeno modulacijo tratne ploskve in v gruče sajenim drevjem, zgleduje po idilični podobi angleške podeželske krajine. Pojavi se pojem javnega parka, kot ključnega gradnika sodobnih mest.
»Edina tehnika, kjer je krajinska arhitektura napredovala tudi v praksi je, poleg digitalizacije, polaganje tratnih zvitkov,« je na enem od predavanj povedala prof. Kučanova. Kako fascinantno! Delo z živim gradivom pač zahteva svoj čas in znanje. Idealno pokošena trava na vrtu kakšnega fanatika ali pa tista na golf igrišču je ideal, ki s seboj prinese dobro načrtovanje in učinkovito vzdrževanje. Med slednja dela pa ne sodi le redna košnja, ampak pravilno sajenje travnih mešanic in kasnejše redno zračenje z grabljenjem, rezanjem ali praskanjem trave; peskanje (dodajanje kremenčeve mivke za boljšo odcednost tal), valjanje, dodajanje potrebnih hranil, zalivanje (sploh v poletnih mesecih), zatiranje plevela itd. Če tratno površino uspešno vzdržujemo, ta hitreje in močneje preraste površino, je odpornejša proti poletni suši, ima manj lukenj, mahu in plevela ter si ob košnji hitreje opomore. Kar pa je seveda najpomembneje – ima zdravo temno zeleno barvo.
Bližajo se dnevi, ko bomo lahko posedali po mestnih zelenicah in sprehajali hišne ljubljenčke po pravkar pokošenih parkih.
Marko Klemen, marec 2018
