OBLIKOVANJE ZA ČETRT MILIJONA LET

od • december 8, 2015 • RazmislekKomentarji (0)1172

Kadar govorimo o klasičnem ali brezčasnem oblikovanju, imamo po navadi v mislih oblikovanje, ki vrednost in pomen obdrži ne glede na časovne, družbene in politične spremembe. Ustvarjalec predmetom torej podeli obliko, ki je od trenutnih razmer neodvisna in nagovarja nekaj bistvenega in v človeškem bitju nespremenljivega, večnega. Vendar pa tudi ta »večnost« operira s časovnim trajanjem znotraj človeške vrste, po navadi pa tudi znotraj naše, zahodne civilizacije. Zanimivo vprašanje se nam zdi, kaj bi si o modernističnem stolu mislili stari Egipčani in ali bi stari Kitajci cenili klasično grško arhitekturo. Ne glede na to, kako hipotetične so takšne špekulacije, imamo pri njih še vedno v mislih svoj civilizacijski okvir. Kaj se z oblikovanjem zgodi, ko časovno dimenzijo raztegnemo v nepredstavljive desetine ali celo stotine tisočletij? Lahko oblika iste »nadčasovne« kvalitete prenaša tudi v tako daljno in nepredstavljivo prihodnost? Je to sploh pomembno vprašanje? Vsaka doba išče obliko za svoje specifične, časovno omejene potrebe – zakaj bi se obremenjevala z vprašanjem, kaj oblikovanje pomeni v časovnem okviru, ki verjetno za večkrat presegajo trajanje naše civilizacije?


Vendar pa ne gre le za akademsko vprašanje. V preteklih sedemdesetih letih je tehnološki razvoj naše lastne civilizacije ustvaril realno potrebo po prenašanju sporočil onkraj verjetnega trajanja človeške družbe. Z izumom jedrske energije in z vzporedno produkcijo jedrskih odpadkov smo ustvarili materiale, ki ostanejo skrajno nevarni vsaj deset svojih razpolovnih dob. Pri plutoniju z razpolovno dobo 24.400 let to na primer nanese celih četrt milijona let. Radioaktivni jod-129 pa ima razpolovno dobo celih 17 milijonov let – tu bi desetkratnih nanesel skoraj petino milijarde let! Tudi minimalni še smiselni časovni okvir varovanja jedrskih odpadkov, 100.000 let, je na človeškem časovnem traku povsem nepredstavljiv in nepredvidljiv. Za primerjavo: pred sto tisoč leti je Homo sapiens prvič začel zapuščati Afriko in se počasi razširjati po drugih kontinentih. Prve civilizacije so stare komaj 5.000 let in večina ni trajala dalj kot tisoč let, nobena pa onkraj dveh ali treh tisočletij. Zato pri vprašanju zavarovanja visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov pravzaprav govorimo o sporočanju nevarnosti v večnost. Kako sporočati živim bitjem v daljni prihodnosti (za katere niti ne moremo biti prepričani, da bodo ljudje), da gre za življenjsko nevarno in nepristopno območje? Kako opozarjati na nevarnost kogarkoli v naslednjih četrt milijona let? Te v nepredvidljivo prihodnost usmerjene, obenem pa zaradi nerešenega dolgoročnega skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov izredno aktualne problematike sta se pred kratkim lotila dva dokumentarna filma: danski »V večnost« (»Into Eternity«, 2010) in ameriški »Containment« (2015).


Nevarna območja danes navadno zavarujemo s fizičnimi barierami, varnostniki in opozorilnimi tablami. Slednje so z napisi in opozorilnimi znaki časovno gotovo najbolj trajne in neodvisne od finančnih in oblastniških struktur, ki nevarna območja določajo in upravljajo. Vendar pa se tudi jeziki spreminjajo in izginjajo. Tudi trajanje jezika v razumljivi obliki je redko daljše od tisočletja. Simboli so trajnejši in zdi se nam, da bo mrtvaška glava s prekrižanima kostema ljudem čez tisočletja enako samoumevno predstavljala znak za nevarnost, kot ga v našem času. Vendar pa imajo simboli, ko so enkrat osvobojeni točno določenih družbenih pomenov (ko na primer družba, ki jim je pomen določala, razpade ali izgine), to neprijetno lastnost, da z lahkoto postanejo ambivalentni in večpomenski. Tako ameriški kot danski dokumentarec obravnavata predvidena dolgoročna skladišča visoko radioaktivnih odpadkov v Združenih državah in na Finskem, kjer je bil pomemben del projekta tudi vprašanje o vzpostavitvi opozoril in znakov, ki bi pomen nevarnosti območja obdržali ne glede na možne spremembe na Zemlji v naslednjih sto tisoč letih. V obeh primerih so v razvojne skupine vključile oblikovalce, arhitekte, pa tudi pisce znanstvene fantastike in futurologe. Tudi zato so rezultati presenetljivo neprepričljivi. Obe območji naj bi bili zavarovani z obsežnim pokrajinskim sistemom markerjev »grozečih« oblik, ki naj bi inteligentnim živim bitjem sporočala, da je zadrževanje ali celo kopanje nepriporočljivo in nevarno. Že ob površnem pomisleku pa lahko začnemo naštevati zgodovinske primere podobnih in propadlih poskusov zavarovanja posebej dragocenih oziroma prepovedanih objektov, med katerimi so najslavnejše gotovo egipčanske piramide. Ogromni, natančno oblikovani kupi kamenja, ki so s skrbno zasnovanim sistemom slepih hodnikov, pasti in magičnih prekletstev, zapisanih v hieroglifih, kot edini namen imeli preprečiti ropanje in skrunitev faraonovega trupla in opreme, potrebne za udobno življenje v onostranstvu, so v svoji prvenstveni nalogi neslavno propadli že davno pred prvimi evropskimi raziskovalci piramid, ki so našli le še skrbno izpraznjene sobane. Natančno oblikovana in grozeča arhitektura lahko povsem uspešno sporoča o veliki nevarnosti, ki jo skriva, obenem pa bo sporočala tudi o velikem trudu množice ljudi, da nekaj skrbno zavarujejo – in ta nekaj bi bil prav lahko tudi zaklad. Skozi zgodovino sta bila tabu in dragocenost vedno intimno povezana: grobnice so bile do pred nekaj stoletij praviloma najbolj potratni in skrbno oblikovani gradbeni podvigi mnogih civilizacij, grobnice pa so bile po navadi tudi prva tarča plenilcev, ko so civilizacije propadla ali izginile. Zakaj bi bil ambiciozni kompleks nuklearnih odpadkov, ki bi nepoučenemu deloval podobno, kot Stonehenge deluje nam, kot kultni in dragoceni prostor torej, izjema?

4
Bolj prepričljiva strategija se zdi načrtno oblikovanje kulta ali celo religije – torej kulturnega izročila s svojimi teksti, obredi in tabuji, ki je, čeprav se nenehno spreminja, gotovo ena izmed najbolj stabilnih družbenih inštitucij. Vendar pa bi tudi takšna »jedrska religija« v svoji funkciji prenehala, ko bi človeška vrsta izumrla. Če bi želeli takšno izredno nevarno območje zavarovati pred kakršnimkoli vdorom inteligentnih bitij kadarkoli v prihodnosti, je morda enako varno, da odlagališče skrbno prikrijemo in se zanašamo na statistično (ne)verjetnost njegovega odkritja, kot pa, da ga skrbno označimo s sistemom trenutno veljavnih kulturnih simbolov, ki se lahko že čez tisoč let obrnejo v svoje nasprotje. Ključno vprašanje takšnih oblikovno-pomenskih špekulacij leži ravno v spraševanju o stalnosti pomenov, ki jih poskušamo izražati z obliko. Wittgenstein v tako pogosto navajanem citatu utemeljeno pravi: »Ko gradimo, govorimo in pišemo.« Če pa je jezik izrazito nestalna in spremenljiva oblika sporočanja, torej tudi graditi ne moremo z vnaprej določenim, večnim in nespremenljivim pomenom; vsaj nič bolj, kot lahko od človeka čez tisoč let pričakujemo, da bo razumel danes izgovorjen stavek.
Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji