Dr. Peter Krečič je v svoji dolgi in plodoviti akademski karieri preučeval slovensko umetnost in arhitekturo 19. in 20. stoletja, umetnostno kritiko v času med vojnama, vprašanja slovenske avantgarde v evropskih okvirih ter od osemdesetih naprej življenje in delo arhitekta Jožeta Plečnika. Njegov stari oče je bil gradbeni inženir Anton Suhadolc, ki je s Plečnikom tesno sodeloval in vodil gradnjo številnih njegovih pomembnejših del v Ljubljani in zunaj nje. S Petrom Krečičem sva se srečala v atriju kavarne NUK. Obdana s Plečnikovo avro in tudi s Plečnikovim čajem na mizi sva začela pogovor.

Letos se spominjamo 60. obletnice Plečnikove smrti. Ob vsaki obletnici me zbode nekakšen čuden odnos medijev do teh nedvomno pomembnih datumov. Namesto da bi se vedno znova ukvarjali s temeljnimi problemi o Plečniku, saj so teme tako rekoč neizčrpne, raje poiščejo kakšno stransko zgodbo, recimo o Plečnikovi gospodinji, o Plečnikovem čaju, o tem, kaj je jedel, kako se je oblačil. To je lahko za nekatere rumene rubrike zanimivo. Toda o sami arhitekturi, o tistem, v čemer je Plečnik velik, v čemer presega tudi ljudi svojega časa, o tem pa zelo malo slišimo in beremo. Zelo malo je novih pobud in vpogledov v nekatera dela, dejanja, odločitve in seveda vse tisto, kar je ostalo v načrtih in morda še kliče po realizaciji.

So Plečnikove realizacije še odprto vprašanje? Ali bomo zgradili Plečnikov parlament?
To je načelno vprašanje, iz več razlogov. Spomeniška služba bo rekla ne, Plečnik je avtor, ki je umrl že pred šestdesetimi leti in se o svojih delih kot avtor ne more več opredeliti. Tudi arhitekturna stroka se težko opredeli do takšne naloge, ker nimamo na voljo potrebnih detajlov, opisov, izbora gradiv. Moje stališče do tega pa je precej jasno: nobena teorija, nobena zapoved spomeniških služb in mednarodnih združenj ne more preprečiti Slovencem, če se za kaj odločimo, da ne bi tega tudi napravili. Slovenci smo v tem suvereni, in če bomo hoteli nekoč zgraditi Plečnikov parlament, kdo nam more kaj takega preprečiti!
Tukaj se vedno spomnim Poljakov. Po vojni je bila Varšava popolnoma razrušena. Razen ene cerkve ni stala niti ena hiša. Takrat so bile zelo vplivne Le Corbusierove teorije o gradnji mest, bauhausovske teorije in teorije ruske revolucionarne arhitekture in urbanizma, ki so se kar ponujale. Proti vsem nasvetom in pravilom so se Poljaki odločili, da želijo imeti Varšavo takšno, kakršna je bila pred vojno. In so tako tudi naredili.
Mi pa bi vedno gledali na levo in desno, katera mednarodna institucija nam kaj dovoli ali prepoveduje. V tem smo zelo negotovi. V tem pogledu predlagam suverenost v odločitvah, ki zadevajo temeljne nacionalne teme, vendar je treba pred končno odločitvijo stvari vselej zelo dobro pretehtati in se seveda truditi za kar največji konsenz med ljudmi.

Katedrala Svobode, Foto: Kristijan Tavčar

Se ob tem razmišljanju riše temeljna razlika med današnjim in Plečnikovim časom? Danes Plečnik za večino svojih del verjetno ne bi dobil naravovarstvenih ali kulturnovarstvenih dovoljenj.
Seveda so se merila spremenila. Če bi Plečnik danes predstavil idejo piramide nad Rimskim zidom, mu tega ne bi nihče dovolil. Toda spomeniška služba danes ne more reči, da je to slaba rešitev. Nasprotno: ugotovi lahko, da je arheološki spomenik dobil novo vsebino in da je rešitev kakovostna. Tega takrat vnaprej seveda nihče ni mogel predvideti.
V Plečnikovem času so se odločitve sprejemale v bolj ozkem krogu. Nekateri pravijo, da so Ljubljano zidali France Stele kot konservator, Matko Prelovšek kot direktor mestnega gradbenega urada in Plečnik kot arhitekt. A kot vsaka anekdota tudi ta problem nekoliko poenostavlja. Vedno so bile težave in odpori. Tudi Plečnikov Rimski zid v svojem času ni nastal zlahka. Stele je moral objaviti knjižico, v kateri je natisnil tudi Plečnikovo pismo takratnemu direktorju Narodnega muzeja Balduinu Sarii, kaj Rimski zid za Ljubljano pomeni. Skratka, šlo je za srdit spopad, kajti v ozadju je bil interes za porušitev Rimskega zidu in gradnjo linije vil, podobnih onim na južni strani Mirja, ki jih je Plečnik prezirljivo imenoval »kóčevje«.
Podobna zgodba so bile Žale, ki ne bi nikdar nastale, če v mestnem svetu ne bi bilo izjemno iznajdljivega mestnega svetnika Stanka Sušnika. V čem sta bili njegova modrost in spretnost? Nikoli ni pokazal svetnikom celega projekta. Če bi pokazal celoto, bi takoj rekli ne, preveč je, predrago je, mesto ne zmore … Žalski kompleks jim je predstavljal po delih.
Tako je bilo v času Plečnika. Bili so ljudje, ki so vedeli, kaj lahko od Plečnika pričakujejo in kako naj mu pomagajo do realizacij. V tem pogledu je imel Plečnik razmeroma ugoden položaj: izobraženo in predano podporno okolje. Danes se pritožujemo, kako se nič ne da, povsod se nam kažejo številne prepreke, a tudi takrat so bile omejitve. Morda drugačne, pa vendar. Težave so zmeraj. Treba je iznajti poti, kako težave premagati in doseči velike cilje. Plečnik je večkrat opozoril, da je treba imeti obsežen program in velike zamisli. Svojim študentom je nekoč rekel približno takole: imejte idejo, imejte idejo, tako veliko, da se boste tresli pred njo!

Plečnik je v arhitekturo vpisal velike ideje. Torej je z arhitekturnimi realizacijami ustvarjal nove urbanistične kriterije?
Tako je. Ustvaril je nov kriterij, nov volumen, novo dimenzijo. In to takoj napovedal s prvo večjo realizacijo v domovini. Cerkev sv. Frančiška v Šiški je bila za takratno Spodnjo Šiško prevelika. In njeno merilo je bilo odločilno za vse pomembno, kar je nastalo po tem; je že bila v okviru Plečnikovega koncepta Ljubljane kot novih Aten.
Ustvarjal pa je tudi nove politične kriterije. V tistem času imamo v Evropi tri značilne primere vzpostavljanja po prvi svetovni vojni nastalih držav: Češkoslovaške, Poljske in Kraljevine SHS, pozneje Kraljevine Jugoslavije. Jugoslavija je še posebno zapleten primer zedinjenja, saj je je del živel pod otomanskim cesarstvom, drugi pod Avstrijo in tretji del pod Ogrsko.
Malokdo ve, da so imeli Poljaki s formiranjem republike podobne težave kot Čehi in Slovaki, gledano z vidika nalog državotvornega pomena. To nalogo je podobno kot Plečnik v Pragi na Poljskem odigral arhitekt Szyszko Bohusz (izg. Žižko Bohuž). Ambienti in palače, ki jih je opremljal tako v Varšavi kot v Krakovu, prvotni prestolnici Poljske naj bi vzpostavili duha državnosti moderne Poljske. Poljaki so za te njegove intervencije iznašli izraz »kostumiral«.
Še bolj izrazit primer v tem je bil češki predsednik Tomáš G. Masaryk. Takoj ko je prišel v Prago, je določil praški grad za politično srce države. Plečniku je v svoji politični oporoki iz l. 1925, ki smo jo našli v Plečnikovi korespondenci, precej natančno definiral naloge arhitekta, ki so se tedaj že izvajale. Med členi, ki govorijo tudi o tem, kje in kako si želi biti pokopan, je zapisano tudi, kaj pričakuje od Plečnika, približno takole: »Želimo, da profesor Plečnik ustvari na praškem gradu simbole, ki jih bo ljudstvo prepoznalo in jim sledilo. Želimo, da iz praškega gradu, nekdaj fevdalne in kraljevske zgradbe, naredi stavbo, ki bo izžarevala duha svobode in demokracije. Itd.« Si predstavljate, kako zahtevno nalogo daje arhitektu? In Plečnik jo je zmogel. Ko je postal arhitekt prenove praškega gradu, je bil star blizu 50 let, zrel arhitekt in dovolj izkušen. Do gradu se je vedel zelo spoštljivo, naloga pa je bila izjemno kompleksna, ob tem ena največjih prenov v povojni Evropi sploh. Ko je prišel na grad, je bil ta v zelo slabem stanju in povsem brez infrastrukture.
V tem kontekstu je treba brati ureditev znamenite Matijeve dvorane, danes Plečnikove dvorane. V njej je arhitekt predstavil svoj arhitekturni kanon, svoj modernizirani klasicizem, posebej prilagojen funkciji profane grajske kapele, namenjene državnemu protokolu. Kaj je z njo mislil, se je pokazalo ob Masarykovi smrti leta 1937, ko so ga v odprti krsti izpostavili tudi splošnemu ljudskemu poslavljanju in žalovanju.

Praški grad: ureditev znamenite Matijeve dvorane, danes Plečnikove dvorane

Kako je bilo z vlogo arhitekture pri konstituiranju Kraljevine SHS?
Začel bom z anekdoto. Kralj Aleksander I., Ujedinitelj (ker je združil jugoslovanske narode), je leta 1923 uradno obiskal Prago. Masaryk ga je sprejel v prenovljenih prostorih praškega gradu in kralj je pokazal zanje precejšnje zanimanje. Vprašal ga je, kdo je ta, ki mu tako lepo oblikuje grajsko notranjščino. »Vaš državljan, Jože Plečnik,« mu je ta odgovoril. Kralj še nikoli ni slišal zanj in se je po vrnitvi o njem pozanimal na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Povabil ga je v Beograd in ponj poslal kraljevi vagon. Toda Plečnik je odklonil, da bi se peljal v njem. Kot običajno se je usedel v vagon tretjega razreda. Črno oblečen, s klobukom in dežnikom se je pripeljal v Beograd in se peš odpravil proti kraljevemu dvoru. Na poti so ga prestregli in prepričali, da je sedel v avtomobil, s katerim so ga nato pripeljali na dvor. Plečnikov opis dogodkov so zapisali njegovi študentje, med drugimi Dušan Grabrijan, katerega spomine in objave je posthumno, leta 1968, objavila njegova vdova Nada Grabrijan. V spominih nekaterih njegovih učencev se je sploh ohranilo veliko anekdot. Imamo tri zelo dobre objave: Grabrijanovo, Lenarčičevo in Omahnovo. Tu je treba omeniti še objavo spominov Antona Suhadolca in pisem, ki mu jih je pisal Plečnik.
Toda bodimo pozorni na kraljevo reakcijo po vrnitvi v domovino. Namesto da bi Plečnika povabil k snovanju Beograda kot prestolnice novonastale države, mu je naročil načrte le za svoje zasebne potrebe: preoblikovanje vile Bled, lovski dvorec v Kamniški Bistrici, stavbo za kraljico Marijo na Bledu ter lovsko kočo v Krmi.
V tem se jasno pokaže razlika v mentaliteti med takratnim kraljevim dvorom in državnim vrhom na Češkoslovaškem. Kralj ni doumel združevalne funkcije arhitekture, simbolov, ki jih potrebuje vsaka državna skupnost. No, resnici na ljubo, tega tudi nobena slovenska vlada od Drnovška sem še ni doumela.

Kot ste že omenili, je Plečnik z arhitekturo vzpostavljal urbanistične kriterije, ki jih je potem že leta 1928 zaokrožil s celostnim urbanističnim načrtom. Kako pa je z njegovim načrtom za Ljubljano iz leta 1943? Obstajajo stališča, da je avtorica načrta Gizela Šuklje.
Plečnik je sredi vojne, leta 1943, podaril Univerzitetni biblioteki (konkretno dr. Jožetu Rusu) zbirko 22 različnih načrtov, po Plečnikovem, »… da ne pride v pogin in pozabljenje«. Med temi je s št. 1 označen urbanistični načrt Ljubljane iz leta 1943. Prvega je, kot navajate, izdelal leta 1928 in ga leta 1929 objavil v reviji Dom in svet. To je tisti, ki opredeli njegove glavne osi, predvidi Južni trg, preureditev Vodnikovega trga, univerzo v Tivoliju … Nekatere stvari so pozneje odpadle. Tudi zaradi tržnic. Nekateri pisci o Plečniku se ves čas upirajo mnenju, da je ta načrt iz leta 1943 resen urbanistični načrt, in pravijo, da je njegova sodelavka Gizela Šuklje vse njegove nove stvaritve zgolj vnašala na karto Ljubljane. V njegovi zbirki se je ohranila delovna verzija, za katero smo ugibali, kdaj bi jo datirali, in smo jo svojčas postavili v leto 1944. Plečnikovo darilo, ki ga je odkril Veselin Mišković, pa kaže, da je Plečnik na prvo mesto svojega izbora postavil prav urbanistični načrt Ljubljane, ki je nadvse lepo izdelan, koloriran itd., in zdaj nedvomno datiran v leto 1943. Ali morete ob tem še trditi, da gre za avtorstvo Gizele Šuklje, pri čemer je Plečnik niti ni omenjal?
Ta načrt vsebuje nekatere Plečnikove predloge, ki bi jih danes in tudi že takrat težko sprejeli. Med drugim bi dal podreti vse hiše vzhodno od magistrata do Krekovega trga, na tem mestu pa bi uredil slovesne dohode na grad. Sprejel je zamisel o poglobljeni železnici, uredil široke drevorede do Šiške od severozahodnega dela središča in izza Bežigrada, Parmova bi bila avenija s štirirednimi drevoredi. Plečnik je bil resnično velik vizionar. Prosim, brez ironičnega podtona!

Neuresničenih projektov je veliko. Kaj ti projekti govorijo o Plečnikovi Ljubljani? Kako jih razumeti danes?
Moja temeljna teza je, da je treba pri Plečniku ves čas upoštevati, da ga je gnala vizija Ljubljane kot novih Aten. Ta misel je lahko uspevala v času med vojnama, ker je bila takrat aktivna generacija politikov, ki je vzrasla iz nacionalne ideje, ta pa se je izrisovala vse od Prešerna naprej. Kot veste, nas je Trubar prvi imenoval za Slovence, kot narod nas je vzpostavil Prešeren. On in generacija dunajskih študentov s formulacijo zahteve po »zedinjeni Sloveniji« sta bila reakcija malega naroda na nacionalizme velikih narodov, najprej s poezijo, potem s političnim programom, ki je v drugi polovici 19. stoletja s tako imenovanim taborskim gibanjem narodno ozavestil ljudske množice. Z zahtevo po zedinjeni Sloveniji so postali Slovenci tudi politični narod. To je osrednja zgodovinska smer druge polovice 19. stoletja in politiki, ki so odločali v Ljubljani v Plečnikovem času, so bili vsi dediči te ideje. Župan Ivan Hribar je v svojih spominih med drugim zapisal, da so bili, ko je postal župan, še vsi napisi v Ljubljani nemški. Začel je uvajati dvojezične napise in na koncu tega procesa so bili vsi ulični napisi in jezik uradov slovenski. Ljudje, kot so bili Anton Korošec, župan Juro Adlešič in drugi, so bili del tega, po svoje še romantičnega gibanja. In na tej točki se je Plečnikova ideja novih Aten ujela s pričakovanji politike. Naslov knjižice, separata, ki je izšel leta 1932 in ki je predstavil Plečnikove načrte za preoblikovanje Ljubljanskega gradu, s komentarjem Franceta Steleta, je Grad ljubljanski – slovenska Akropola. Za razširjenim polisom, kot ga je razumel Plečnik, je mogoče prepoznati vizijo države slovenskega naroda.
S to publikacijo je bila Plečnikova Ljubljana črno na belem predstavljena kot nove Atene. Ameriški profesor Robert G. Dyck je v neki svoji razpravi dokazal, da je Plečnik temeljni atenski inventar stavb precej dosledno prestavil v Ljubljano, seveda z novimi funkcijami. Grad je po njem akropola, Žale so nekropola, Kongresni trg je njegova agora, tržnice so stoa, za tivolskim gradom je uredil odprt teater z dorskim proscenijem (!), Narodna in univerzitetna knjižnica je podoba helenistične knjižnice, v Šiški stoji tempelj – Frančiškova cerkev, za Bežigradom stadion. Stavbe, ki sodijo na temeljni seznam atenskega klasičnega inventarja, bi se torej z novimi, posodobljenimi funkcijami prenesle v Ljubljano. Ideja novih Aten je torej izrazito državotvorna.

Je Plečnik program državne arhitekture, kot jo je uresničeval v Pragi, skušal uresničiti v Ljubljani brez oblastnika, brez naročnika?
Da, tako je. Plečnik je postavil svoj program vnaprej, potem pa je pridobil zanj župane, ki so to razumeli, in ljudi, ki so ga pri tem podpirali. Kdo je denimo poskrbel za to, da je NUK nastal takšen, kot je? NUK je bil namreč eden redkih objektov, ki ga ni naročilo mesto, ampak država. Pa še tega so slovenski politiki nekako izsilili. Oblast v Beogradu si je ves čas prizadevala ukiniti univerzo v Ljubljani. Za zgraditev NUK-a v proračunu dolgo časa niso našli sredstev. Študentske demonstracije za ohranitev univerze in pozneje za pozidavo NUK-a so se kar vrstile. Malo pred svojo smrtjo je kralj obljubil, da se bodo našla sredstva zanj. Ministrstvo za kulturo in bogočastje je v resnici rezerviralo denar za NUK, in tudi po atentatu na kralja ga niso dali kam drugam. Tako so lahko leta 1936 začeli graditi knjižnico. Bili pa so potrebni tudi ljudje, ki so se za gradnjo še posebej angažirali, denimo Plečnikov učenec Vinko Glanz, ki je bil zadolžen zanjo na banovini. Zelo pomemben za samo izvedbo, prav posebej za izvedbo fasade, pa je bil Edvard Ravnikar. Napake tu ni smelo biti. Zato je bil pri izvedbi fasade ves čas na gradbišču in je natančno določal lego kamnov, opeke, vse do konca. Samo opomba: Ravnikar je nauk iz Plečnikove zasnove fasade zelo dobro razumel, kar se vidi iz njegove rešitve fasade pri Moderni galeriji.

Plečnikovi posegi so pogosto radikalni in za današnji čas nepredstavljivi. Pogosto preoblikuje ali celo poruši dediščino, da jo nadomesti s svojo arhitekturo. Kako pa lahko s tega zornega kota gledamo na stadion? Na eni strani so uradni dokumenti, ki ne dovoljujejo posegov, na drugi pa kapital s svojimi interesi. Kje vidite stično točko, kjer bi se lahko kapital, stroka in zakonodaja uskladili?
Plečnik je nacionalna ikona. S tem ni rečeno, da se ga ne smemo dotakniti, pa tudi ni rečeno, da ne smemo govoriti o različnih kakovostih njegovih stvaritev. Plečnik sam je vedel, da so nekatera njegova dela boljša od drugih. Stare tehnike, denimo, ni želel nikoli objaviti, razen portala.
Plečnik je velik, in najmanj, kar moramo upoštevati, je temeljni, konstitutivni inventar njegovih »novih Aten«. In stadion je bil, kot veste, v Atenah izjemno pomemben objekt, zato tudi sodi med temeljne sestavine Plečnikovih novih Aten. V tem smislu je stadion enako pomemben kot NUK. Nobeden od njiju ne sme manjkati. Čeprav Plečnik do športa ni imel nobenega odnosa in je na »orle« gledal nekoliko zviška, češ da nimajo nobene pametne ideje. A jim je kljub temu ustregel in zasnoval zanje za tiste čase odličen stadion.
Zato novega stadiona ali kompromisa s projektom »prenove« Plečnikovega stadiona družbe Bežigrajski športni park ne more biti. Tisti, ki sodelujemo s civilno iniciativo za ohranitev stadiona v prvotni podobi, obtožujemo Zavod za varstvo kulturne dediščine in posebej njegovo ljubljansko izpostavo, da je soglasje k temu projektu izdala nezakonito. Zanje bi bilo dovolj zgolj nekaj Plečnikovih citatov. Že 5 odstotkov Plečnikove izvirne substance bi jih zadovoljilo. Za nas je 100-odstotni stadion edina sprejemljiva možnost.
Ob tem je seveda bistveno, da se da spomeniku primerna funkcija. Ta pa bi lahko bila taka, kot jo je stadion svojčas že imel – prostor za množične prireditve, športne prireditve, atletiko, tudi za skupinske športe, a ne samo nogomet, itd. Stadion potrebuje odprt program, da zaživi kot javni mestni park, kjer se lahko sprehajaš, tečeš, bereš knjigo, hodiš na množične prireditve. Ob vsem tem pa se investitor in tisti, ki ga podpirajo, obnašajo, kot da Ljubljana ne bi že imela sodobnega stadiona in pokrite dvorane. Dejanske potrebe po novem stadionu s tolikšnimi zmogljivostmi v resnici ni.

Pred kratkim je izšla knjiga Noaha Charneyja; bili ste njegov mentor in napisali ste predgovor h knjigi. V njem postavite zanimivo vprašanje: ali se je Plečnik zavestno odpovedal slavi in možnostim, ki bi jih imel na Dunaju, in se vrnil v Ljubljano? Kakšne so bile okoliščine njegove kariere?
Nikoli ne smemo pozabiti, da je Plečnik tipičen predstavnik slovenske moderne. V to elitno skupino sodijo slovenski impresionistični slikarji Jakopič, Jama, Sternen, Grohar, pisatelji oz. pesniki Cankar, Kette, Murn, kritika Izidor Cankar, France Stele in še drugi. Domala vsi ti ljudje so prišli z Dunaja in so si pridobili mednarodne reference. Plečnik je bil del tega. Vsi, ki sem jih naštel, in še drugi so bili leta 1910 v Ljubljani, saj so vsi želeli sodelovati v graditvi nove, moderne Ljubljane, ki je vstajala iz potresnih ruševin. Plečnik je bil neskončno nesrečen, ker v Ljubljani ni dobil nobene pomembnejše naloge, čeprav je bil izjemno talentiran in na Dunaju že prava zvezda. Po prvih dveh letih študija je postal poleg Olbricha in Hoffmanna Wagnerjev najljubši učenec. Zaslovel je že kot študent s predlogom za Gutenbergov spomenik na Dunaju. Potem je leta 1898 genialno rešil problem ureditve Rotunde v Pratru za potrebe velike obrtne razstave ob 50. obletnici vladanja Franca Jožefa. Zacherlova palača, končana leta 1905, pa je bila v svojem času absolutni vrh evropske moderne arhitekture. Iz tistega časa ne poznam nobenega primera arhitekture, v katerem bi bile inženirske, oblikovalske in arhitekturne prvine v stavbnem organizmu tako harmonično združene. Nekateri časopisi so ga takrat sicer napadali: pisali so o hiši kot o spomeniku balkanskega barbarizma. Levo usmerjeni socialdemokrati so tovarnarja Zacherla kritizirali, češ da se z njo samo postavlja. Edini, ki je Plečnikov dosežek takrat razumel v njegovi umetniški izpovednosti, je bil pisatelj in pesnik Peter Altenberg. Plečnik sam se je dobro zavedal svojega velikega dosežka in je bratu med drugim sporočil, da bo s to hišo proslavil tudi svojo domovino. To je značilna drža pripadnika slovenske moderne, ki vsako svoje umetniško dejanje dojema kot dejanje ljubezni do domovine. V istem času je podobno kot Plečnik tudi Ivan Cankar povedal, kaj je pravo domoljubje, z vzklikom: »Domovina, dal sem ti vso svojo fantazijo, kaj bi ti še dal?«
Ali zdaj razumete, kaj je slovenskim umetnikom pomenilo biti član moderne? S svojo popolno predanostjo umetnosti in domovini so mislili resno. Plečnik je mnogo pozneje o tistem času po prelomu stoletja izjavil: »Takrat smo bili zares veliki.«

Zacherlova palača, končana leta 1905

 

Opomba: Intervju je bil objavljen v posebni izdaji revije Outsider Indigo, spetember 2017. V intervju z dr. Krečičem sta se prikradli dve napaki in sicer, da je Plečnik leta 1898 uredil Rotundo v Pratru in ne Sofijine dvorane in da je Kralj Aleksander uradno obiskal predsednika Masaryka v Pragi leta 1923 in ne 1927. V zgornjem zapisu objavljamo oba popravka.

 

Pogovarjal se je: Matevž Granda

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja