Samospoštovanje, ki si ga arhitekti včasih kar nehote in po ustaljeni navadi namenjamo, ni vedno v sozvočju s čustvi splošne javnosti. Saj ne, da gojimo iluzije o množicah, ki nam pojejo hvalo. Arhitekt je pač oseba, ki je najbolj podobna uradnemu zastopniku neke novogradnje, saj predstavlja njenega avtorja, odvetnika in ambasadorja obenem. Zato ni presenetljivo, da je arhitekt naravna tarča javnih očitkov (in zelo redko tudi spontanih pohval, ki pa imajo to zanimivo lastnost, da so zaradi svoje redkosti izrazito sumljive drugim kolegom – arhitektom!). Ko se tako današnji arhitekt, razpet med uspešnim trženjem svojih načrtov, investitorjevimi zahtevami po finančni optimizaciji, javnim in cehovskim okusom ozira nazaj v preteklost k samotnim Mojstrom v črnem, ki so kot despoti vladali nad svojimi biroji, javnost pa jih je tiho in vdano hvalila, izumlja nostalgično sliko, ki ni nikdar obstajala. Saj je že Plečnikova asistentka Gizela Šuklje leta 1940, ko naj bi bil arhitektov ugled po splošni predstavi na vrhuncu, v pismu prijateljici potožila:

V družbah mi je kot njegovi asistentinji kar mučno, saj ljubljanska moda in tudi ljubljanska politika je zabavljanje čez Žale, knjižnico, predvsem pa čez mojstra. Drugi ustvarjajo puščobe in delajo stvari brez oblike in okusa, a ker je to moderno, imajo blagoslov Ljubljančanov.

Tako velja danes ljudska resnica »Arhitekt je spet postavil spomenik samemu sebi« že za kar milo, prizanesljivo zabavljanje. In morda tudi upravičeno: javno ogorčenje je bilo namreč že dolgo nazaj mogočno in pogosto nenadzorljivo orožje. Ko je sredi osemnajstega stoletja švicarski inženir Charles Labelye pri natečaju za novi Westminstrski most pometel s konkurenco vseh domačih britanskih tekmecev, je seveda vzbudil nemalo negodovanja. Namesto starosvetnega zidanja kamnitih opornikov na baze iz lesenih kolov je Labelye uporabil metodo kesonov, iz katerih so prečrpali vodo in nato opornike gradili na suhem. Westminstrski most je bil prvi večji inženirski objekt, kjer so uporabili takšno metodo, zato je bil dvom o zanesljivosti in trdnosti postopka razširjen, sovraštvo do tujca pa še toliko večje.

Uspešno dokončani Westminstrski most na Canalettovi sliki

Najpresenetljivejši rezultat pogroma, ki ga je doživel Labelye in zaradi katerega se je kljub uspešnemu zaključku gradnje močno prizadet kmalu nato umaknil v tujino, je pamflet, ki ga je leta 1748, med gradnjo mostu, objavil Batty Langley, krajinski arhitekt, katerega predlog za most je bil zavrnjen. Besni Langley je na svoje stroške spisal publikacijo z zgovornim naslovom »Opis Westminstrskega mostu, ki se trenutno spreminja v ruševino.« Opremil ga je tudi z lastno risbo, ki prikazuje most, »kakor bi moral biti zgrajen po metodi, ki jo je izumil in leta 1736 objavil Batty Langley«, torej je avtor pamfleta brezsramno hvalil samega sebe. Da je morala biti jeza že skoraj nenadzorljiva, dokazuje tudi izmišljen dialog med gradbenikom in »inženirjem« (torej Labelyjem), ki kar prekipeva od preklinjanja: »preklet bodi«, »neumni zločinec« in »nesramni nesrečnik« so le nekateri od vzklikov, naperjenih proti Švicarju.

Najzgovornejša ilustracija medkolegialnega vzdušja pa je dodatek inženirski risbi, »detajl« levo od skrbno izrisanega opornika mostu. Na gavgah visi človek – sam avtor mostu, ki mu prezrli avtor pamfleta v besedilu namenja obešenje kot pravično kazen za »sramoto, ki bo živela do konca časov«. Obešenec in celo njegova vešala sta skrbno opremljena z lično vrezanima črkama e in g po maniri tehničnih risb tega časa – kot da ne bi šlo za človeka, ampak za objektivni tehnični in zato nujni detajl gradnje mostu. Labelye mora viseti, torej. Danes bi bil Langley verjetno prizadeven komentator družabnih omrežij … Kljub vsemu cinizmu do današnje kolegialnosti in razumevanju, da je sovraštvo do arhitektov staro toliko kot arhitektura sama, pa lahko ob takem pamfletu kljub vsemu ugotovimo, da stvari ne postajajo nujno vse slabše, nivo javne diskusije pa vse nižji – in zato nekoliko bolj pomirjeni naprej poslušamo o »arhitektih in njihovih spomenikih«.

Miloš Kosec

Podprite naše ustvarjanje z naročilom tiskane revije Outsider. Revija Outsider se popolnoma razlikuje od spletnega magazina, z naročilom podprete oboje.

http://outsider.si/revija/