Boris Podrecca je človek srednje Evrope. Govori večinoma slovensko, vmes pa preskoči na angleščino, ko govori o urbanizmu, nemščino, ko govori o filozofiji in citira v italijanščini, ko govori o arhitekturnih stilih. Anekdote večinoma pove v srbohrvaščini.

Trenutno na največjem dunajskem gradbišču gradijo njegov Bank Austria Campus. Tik pred odprtjem je nova postaja podzemne železnica v Napoliju, pri kateri je sodeloval z umetnikom Petrom Koglerjem. Kmalu bodo začeli izvajati velik urbanistični načrt za Bolzano.

O pogledih na arhitekturo smo se pogovarjali v njegovem dunajskem biroju.

Danes smo ljudje zaradi sodobne tehnologije morda bolj produktivni kot kadarkoli prej. Bistveno bolj učinkovito lahko komuniciramo med sabo. Hkrati pa je večja  tudi osamljenost. Kako lahko arhitektura spodbuja sodelovanje med ljudmi?

Svet, kot ga vidimo danes, je abstrakten. V tem hipu sem naenkrat v transoceanski povezavi s svetom. Česarkoli si zaželim, se zariše pred mano v trenutku. Ampak hkrati sem lahko najbolj osamljen človek na svetu. Ta dihotomija me vznemirja. Ta neverjeten ekstrem, ki vpliva na možgane, na biološke in na evolucijske procese. Jaz verjamem v »face to face« arhitekturo. Če gledam v tvoj obraz, je med nama 1000 vprašanj naenkrat, karakteriziram te v vsakem trenutku. Če pa vidim zgolj abstraktno informacijo preko ekrana, ta proces izostane.

In arhitektura spodbuja neposredne poglede?

Trge delam, ker verjamem, da obstaja nekaj mnogo bolj sočnega kot tisti informativni, abstraktni moment, ki ga doživljamo v virtualnosti. Sem v opoziciji s sodobnim svetom, na nek način. Ljudje se rodijo in umrejo. In jaz hočem med ta dva oklepaja vstavit nekaj sočnejšega.

Kot tisto, ko v Beogradu neka baba pride, pozvoni in reče, »E, došla sem na kafu.« In ti skuhaš kafe, ne moreš drugače. Fantastično.

w_06_bac
Bank Austria Campus, Dunaj

Verjamete v naključja?

Življenje je polno slučajnosti, ki jih generirajo javne površine. Čisto po naključju nekoga srečaš in spremeni ti življenje. Arhitektura je priložnost, da s svetom vzpostavimo ideogram. In to je to! Živalski instinkti vedno zadanejo.

Veliko se gibate po različnih urbanih območjih. Kako berete svoja mesta?

No,če grem jaz v mesto, me seveda zanimajo zgodovina, estetika, analiza, filozofija, tehnološki razvoj. Ampak prav tako me zanimajo profane, umazane, prvinske stvari. Temu pravim holističen odnos do mesta. Petrarca, italianski poet  je rekel: »zaprite mi oči in me peljite naprej od Siene in vedno bom točno vedel, kje smo.« On je vedel, ker je vohal. Mesta so imela specifične vonje. Mene zanima vzbujanje tega senzorija. Rabim ljudi, obraze, roke, rabim tikanje. Odrasel sem na trgih in jih znam vohati, kot kakšen pes.

Prebujene moramo imeti senzorje in potem izvesti naročila, ki nam jih šepeta mesto.

SONY DSC
Metro postaja, Neapelj

Tartinijev trg je bil projektiran v osemdesetih, realiziran pa šele 2009. Zdi se, da je brezčasen. Kako ste ga načrtovali?

Tartinijev trg je zame najlepša kulisa, kar jih Slovenija ima. Če gledam z morja, vidim celotno zgodovino tega območja, zbrano na malem koščku. Vso zgodovino imamo na enem mestu – usedi se na trg in se z njo napajaj, jo uživaj.

Nekoč je bil tam mandrač, ki je smrdel, pa so prišli inženirski Avstrijci in trg zaprli, da je postal tak mehaničen funkcionalen prostor s tramvajem.

Potem je prišel Tone Mikelj, župan, po izobrazbi spomeničar, krasen človek in je omogočil izvedbo prenove trga.

Tam smo se dolgo časa gibali in ga raziskovali. 3 mesece smo imeli atelje v Kosmačevi hiši. Ekipa iz Avstrije, Slovenije, Italije.

tartini

Kako se razumevanje konteksta spreminja skozi zgodovino?

Ko je industrija povzročila nastanek mest kot sta Manchester, Liverpool, … 1870, so živeli velikani,  Schinkel, Semper … (pokaže na Semperja na polici, to je moja biblija!) takrat je bila doba pluralizma. Če je takrat gospod Semper delal rathaus, ga je delal v burgerdunt stilu, če je delal opero, jo je delal v renesansi, cerkev je delal v gotiki. Arhitekti so bili mojstri interpretacije stila, ki v sebi drži funkcijo. Lepa stvar.

Danes je to drugače.

Zgodovina se ponavlja. Danes imate na polju arhitekture na razpolago še vedno dekonstruktivizem, popularen je minimalizem (vsakemu idiotu je všeč minimalizem), potem kontekstualizem, regionalno arhitekturo. Pluralizem se danes ponavlja.

w_07_arbo
Projekt Bozano Nuovo, natečajni predlog – 1. nagrada

Danes v svetu ne moremo govoriti o močni arhitekturni teoriji in kritiki.

Poza, biti skrit za stvarmi, to je danes moderno. Mlajša generacija v ZDA so recimo še zadnji arhitekti, ki se danes močno opirajo na arhitekturno teorijo. Danes arhitekturne revije preveč sledijo trendom, vse je jasno preračunano. Premalo revolucionarno, zelo estetizirano.

Danes arhitektura nima toliko globine kot včasih. Pomembno je zgolj ospredje, barvitost, … Menim, da arhitektura potrebuje močno arhitekturno kritiko in teorijo. In da arhitekt, če hoče razumeti svoj poklic, potrebuje teorijo.

Se pomanjkanje kritike odraža tudi v naši kulturi prostora, v samograditeljstvu?

Ja, ampak poglejte, saj tako je marsikje. Marsikje pa je seveda drugače.

Ko sem bil še zelo mlad, smo hodili na Švedsko. Tam so bile najlepše punce. Kadile so pipe, bile so moderne in imele so najlepše noge v Evropi. Po maturi sem na Švedskem živel z neko mlado igralko. Skupaj z njenimi starši smo hodili na obiske, k čisto običajnim družinam. Niti enkrat nisem bil v slabem interierju! Tam imajo fantastično kulturo bivanja.

Danes je Evropa krasna stvar. Ko sem bil še arhitekt v vzponu, so vsi stremeli v Španijo, Portugalsko in občudovali njihovo arhitekturno produkcijo. Potem so prišli minimalisti iz Baskije. Vsi črni, bela srajca, črna očala, kot pingvini, vsi isti. Potem k srednji Evropi, London, Nizozemska je bila zelo močna. Zdaj je glavna Danska, pa Norveška. Evropa se stalno prevesa od enega kulturnega območja k drugemu. To je čudovito.

Kam se v arhitekturi nagiba svet danes?

Moj teritorij je srednja evropa. Govorim te jezike, tu imam družino-Slovenci, Hrvati, Srbi, Italiani, Avstrijci. V resnici se počutim kot Evropejec, že od nekdaj.

Zdaj sem imel priložnost nekaj postaviti v Beogradu, kjer sem se čisto slučajno rodil. Moj oče je bil namreč ataše kralja Aleksandra. Govoril je 7 jezikov in je bil šolan v avstrijskih šolah v Trstu, imel je široko kulturo, bil je, kot bi se reklo »Uomo de lettere«. Znal je citirat, bral je dobre knjige. In verjetno so tako ti geni prisotni v enem drugem življenju, čeprav imam drugačen poklic.

w_29_belgrade
Hotel in poslovna zgradba, Beograd, foto: Predrag Miladinović

Odraščali ste na Krasu. Vaš prvi učitelj, ki je na vašo ustvarjalnost močno vplival,  je bil  August Černigoj. Prijateljevali ste z Zoranom Mušičem. Kakšen pečat je družbeno, kulturno in geografsko okolje, v katerem ste odraščali, pustilo na vas?

Černigoj me je okužil. On je prvi, ki je v meni zbudil tako močno slo po ustvarjanju. Če ga ne bi poznal, bi bil verjetno nogometni trener. Morda bi bilo tako boljše.

Bil je kot moj drugi oče. Z njim sem razstavljal za Božič v občinski stavbi, ko sem imel 17 let, kot še edini Slovenec. Živeti v Trstu kot slikar, pa še slovenski, ni bilo lahko. On je bil profesor, zato je shajal. Vedno je imel rdečo srajco, bil je zajebant, prezenten človek, zapeljivec.

Ko sem že bil »emerging architect« je prišel na mojo pot Mušič. Ko sem delal razstavo o Scarpi, me je Zoran peljal v razstavne prostore in opozoril na svetlobo v prostoru. Zbudil je mojo ljubezen do detajla, bil je pozoren in natančen

S tržaškimi slovenci, tam sta bila tudi Marjan Rožanc in Boris Pahor, smo imeli takrat skupno revijo, Mostovi.

Zasnovali in kurirali ste ogromno pomembnih arhitekturnih  razstav.

Jaz sem po srcu urbanist. Tudi če delam stol, mislim na mesto. Nekdo bi rekel, da moraš biti nor, da bi moral mislit na rit, ne na mesto, ampak jaz sem se rodil kot urbanist in nikoli nisem imel možnosti, takrat v Avstriji, gradtiti kaj večjega. In zato so bile zame pomembne razstave. Naredil sem jih ogromno. V Berlinu, Parizu, New Yorku, Dunaju…

Svetu ste preko razstav »odkrili« tudi Plečnika…

Ja, to. Prišlo je 470.000 ljudi, skoraj pol miljona. Prišli so Robert Venturi, Peter Eisenman iz združenih držav. Ko sem predaval na Harvardu, sem se družil s francoskim intelektualcem Bernardom Hueteom. Krasen človek, pravi umetnik, vedno v krizi  in s cigareto v ustih. Kot arhitekt je bil sicer bolj so-so. Ampak jaz sem od njega zelo profitiral. Skupaj sva šla k Robu Venturiju in videla sva, kako ti fantje v njegovem biroju prerisujejo Plečnikove risbe iz knig Napori in Architectura Perrennis. Tako daleč so segle te razstave!

Ste se zaradi razstav kot arhitekt drugače razvijali?

Razstave so bile kot surogat arhitektur, ki bi jih želel delat. Tam sem, kot rečejo v Bosni, prežvakal teme, ki me spremljajo vse do danes. Horizont je ena od tem.

Potem sem čez čas realiziral nekatere teme. Čez čas smo skupaj z Williamom Porterjem delali projekt Nove Atene. Skoraj 2 leti smo delali na tem projektu. Živeli smo v krasni vili na Mikonosu. Tam sem še enkrat študiral Grčijo, spoznal sem Hansena. Nismo imeli dosti prijateljev, zato pa čas za študij.

Hodil sem v arheološki muzej in se na pamet učil mesta. Benetke, Rim, Damask, Alepo, Istanbul. Mesta sem se učil na pamet kot sonete. Ko sem bil v Istanbulu, sem napravil peš po 30km na dan. Pil sem to mesto, požiral sem ga. Tako da mi je urbanizem še bolj zlezel pod kožo.

Kaj če arhitekt nima poslovne žilice, ima kaj možnosti, da ustvarja in preživi? Kaj bi mu svetovali?

Lahko riše svoje projekte, ideograme. Tako kot je Piranessi. On je napravil samo eno cerkev, pa ima take debele knjige.

Druga možnost je, da se usmeri na na majhne, intimne stvari. Kot arhitekt Scarpa. On je bil odličen predvsem v intimnih projektih. Celo Louis Kahn mu je posvetil pesem. To ni kar tako.

Tretja možnost je, da imaš zaposlenega nekoga, ki poskrbi za te stvari.

Nikoli ni situacije, da se ne bi mogel izražat.

arch Boris Podrecca Cvjetni Zagreb CRO
Cvjetni, Zagreb, 2011

 

boris podrecca plan b medicinska fakulteta maribor slo
Boris Podrecca in Plan B: Medicinska fakulteta, Maribor, foto: Miran Kambič

Kaj je bistvo arhitekture?

Moja naloga je samo, da naročniku zagotovim, da bo v objektu zelo srečen. Medtem pa sam pri sebi odgovarjam na 3 različna vprašanja.

Prva je – kraj, mesto, milje, v katerem delaš. Zgodovina, teorija, ozadje stvari. Kje stoji objekt? Kakšno vrednost ima narava tiste hiše, ki jo boš izropal? Arhitekti smo roparji narave. Gremo v najlepše polje, začnemo kopat, črvom razrežemo glave, drevesom korenine. Če arhitektura na mesto narave ne postavi artefakta, ki je toliko vreden, kot je bila narava, potem bodite rajši advokat ali apotekar. Prevelika izguba nastane.

Druga stvar je, ali bo ta človek srečen v tem ambientu? Bo večplasten, po njegovi meri?

In tretja stvar je moja odgovornost do prostora potem, ko niti mene niti naročnika več ne bo. Kako bo arhitektura služila naslednjim generacijam.

Pogovarjala sta se: Nina Granda, Matevž Granda

Nov, temeljit in duhovit pogovor, ki razkriva arhitektovo osebnost in njegov pogled na kulturni razvoj Slovenije, Italije in Avstrije v zadnjih desetletjih, preberite v 8. številki revije!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja