»Javni« pomeni, da je v lasti države oz. občine, da se financira iz javnega denarja in da na neki način pripada vsem nam, državljanom in občanom. In ker je tako, si jemljem pravico kritično prespraševati njegovo učinkovitost in delovanje.

Ker najbolje poznam Ljubljano, se bom osredotočil na Ljubljanski potniški promet, in kar na začetku bom priznal, da ga ne uporabljam rad. Uporabljam ga takrat, ko je to nujno in druge možnosti ni. Razlog ni v tem, da bi se mi zdel predrag ali neudoben, ampak v tem, da je neučinkovit in neprijazen za uporabo. V nadaljevanju bom izpostavil nekaj kritičnih točk delovanja sistema, z ureditvijo katerih bi lahko preprosto izboljšali uporabniško izkušnjo in tudi učinkovitost storitve.

Ker avtobusov ne uporabljam pogosto, voznih redov in linij ne poznam. Tako je moja uporabniška izkušnja pri uporabi avtobusov podobna tisti, ki jo doživijo obiskovalci Ljubljane, le da imam privilegij razumevanja jezika, kar je v tem primeru velika prednost. Prva stvar, ki jo potrebuješ za vožnjo, je seveda vozovnica. Če si Ljubljančan in če avtobus redno uporabljaš, seveda imaš urbano, če pa si obiskovalec Ljubljane, postane lahko zadeva precej neprijetna. Nakup urbane ni preprost. Kupiti jo je mogoče v trafikah, na (pre)redkih urbanomatih in na bencinskih črpalkah (?!). Ni pa je mogoče kupiti na vsaki postaji, ali kar bi bilo še preprosteje, na vsakem avtobusu. Ko odkriješ, kje lahko prideš do magične kartice, te preseneti, da moraš poleg cene vozovnice, ki je, pohvalno, že deset let 1,2 evra, kupiti še kartico Urbana, ki stane 2 evra. Iz perspektive rednega uporabnika je to morda sprejemljivo, za obiskovalce in občasne uporabnike pa je to neprijazno in pomeni, da te lahko ena vožnja stane 3,2 evra.

Predlog izboljšave: namestite na vsak avtobus avtomat, na katerem lahko za 1,2 evra kdor koli kupi enkratno vozovnico.

Ko končno pridobite vozovnico in s tem pravico do uporabe javnega prevoza, naletite na naslednji problem. Ljubljana ni veliko mesto, a ko zagledate labirint linij avtobusov, dobite občutek, da ste v metropoli. To je še posebej problematično, ker so ti zemljevidi linij po navadi natisnjeni na majhen format, s katerega je zelo težko razbrati, na katero linijo morate sesti in na kateri postaji morate prestopiti, da pridete na želeno lokacijo. Ko ste končno na avtobusu, ugotovite, da tam ni karte z linijami, ki bi vam bila v pomoč pri iskanju poti skozi labirint. Na avtobusih ni zemljevida linij!?

Predlog izboljšave: v vsak avtobus nalepite dovolj velik in čitljiv zemljevid linij. Najbolj priročno bi bilo, če bi bil vsaj nad vsakimi vrati.

Ko vaš avtobus končno pripelje, doživite naslednje presenečenje: vstop je dovoljen samo skozi sprednja vrata, vsa druga so izhodna. Ta režim je v veljavi še iz časov, ko smo namesto urbane uporabljali male okrogle žetone. Čreda potnikov se nagnete k sprednjim vratom in počasi drsi skozi kontrolo vozovnice in mimo mrkega šoferjevega pogleda.

Predlog izboljšave: določite vsa vrata avtobusa za izstop in vstop (v tem vrstnem redu). Namestite ob vsa vrata čitalec za urbano. Kontrolo naj izvajajo kontrolorji, in ne šofer. S tem ukrepom, si upam trditi, bo javni potniški promet postal dejansko malo hitrejši in bistveno bolj prijazen za uporabo.

Če bo prejšnja točka učinkovita, se ne bo dogajalo to, kar se sicer pogosto, namreč, da čakate avtobus 15 ali 20 minut in potem pripeljeta dva hkrati, prvi do konca poln in drugi skoraj prazen. Problem predolgih intervalov je po mojem tudi bistvena pomanjkljivost javnega avtobusnega prometa in razlog, da se več ljudi ne odloča zanj – saj je kljub prometnim zamaškom avtomobil še vedno učinkovitejši.

Predlog izboljšave: avtobusi naj med 7. in 16. uro vozijo vsaj na 5 minut.

Zdaj pa še k neprijetnemu vprašanju: ali je morda neučinkovitost avtobusov komu v korist? Namreč: na avtobuse lahko gledamo kot na prevozna sredstva, ki nam omogočajo mobilnost v mestu, lahko pa jih vidimo tudi kot oglasne panoje. To vprašanje nikakor ni novo, ampak buri javnost že nekaj let, odkar je MOL leta 2013 sprejel odlok, da je lahko zunanjost avtobusov skoraj v celoti oblepljena z oglasi. Podjetje, ki trži oglasni prostor na avtobusih, vam to možnost ponuja z naslednjimi besedami: »Avtobus predstavlja NAJVEČJI ZUNANJI MEDIJ V GIBANJU. Avtobusi z oglasnimi sporočili nenehno krožijo po mestih in njihovi okolici ter s tem pripomorejo h kar največji izpostavljenosti oglasnih sporočil.« Ali je zunanji medij v gibanju počasen ali hiter, potnikom prijazen ali ne, je za njegov namen oglaševanja popolnoma vseeno. Če je avtobus popolnoma prazen, to ni v navzkrižju z namenom največjega zunanjega medija v gibanju. Kar seveda ni ravno dobra novica za javnost kot »lastnico« javnega podjetja. (Opomba: kot občasni uporabnik javnega prometa sem se počutil neprijetno, da sem moral plačati, da se lahko peljem z največjim zunanjim mobilnim medijem, ki je moj pogled skozi okno na »najlepše mesto« za 50 % zameglil s sliko, ki sem jo, če že, videl le zrcalno. Verjamem, da ta občutek marsikaterega potnika celo odvrne od uporabe avtobusa.) (Opomba 2: upam, da to ni del kakšne absurdne strategije spodbujanja kolesarjenja.)

Predlog izboljšave: nikakor nisem proti temu, da javno podjetje del svojih prihodkov pridobi iz naslova oglaševanja. To se mi zdi celo zelo pozitivno, saj tako ostane v skupni javni blagajni več denarja za druge pomembne javne namene (upam, da res). Predlagam torej, da oglaševanje prestavite izključno v notranjost avtobusov. S tem bo vzpostavljeno pravo razmerje: več ko bo potnikov, večja bo vidnost sporočil in višja bo lahko njihova cena. Javno podjetje bo torej vse napore usmerilo v to, da uresniči zgornje štiri predloge za boljšo učinkovitost javnega potniškega prometa. Verjamem pa, da bo ta ukrep spodbudil tudi kreativnost, da si izmislijo še kopico drugih ukrepov, ki bodo v korist potnikom oz. javnosti.

P. S.: Če diskretno sporočite šoferjem še to, da ne prevažajo krompirja, ampak izredno občutljiv tovor, bo pa še toliko bolje.

Napisal: Matevž Granda

Foto: Mediabus

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja