Letos je evropsko leto kulturne dediščine. V naravi takšnih velikopoteznih obeleževanj je, da se z njimi načeloma vsi strinjajo; kdo pa ne bi javno zatrdil, da je kulturna dediščina ključni gradnik identitete, da je ne prejmemo v last drugače kot odgovornost, da jo ohranimo in posredujemo svojim otrokom, in kar je še drugih klišejev? Seveda pa so besede vsem dostopna in zato dokaj razvrednotena valuta. Kot smo že večkrat opozarjali tudi na spletni strani Outsider.si, imamo z dediščino pri nas velike probleme, o katerih bi se morali pogovoriti in kot družba sprejeti dolgoročno strategijo, kaj početi z gradovi, cerkvami, domačijami, mestnimi jedri, kozolci, dediščino modernizma in vso drugo številno in neizmerno bogato arhitekturno dediščino. Zaenkrat jo bolj kot bogastvo namreč še vedno jemljemo za neljubo breme, ki je nekako na pol sprejemljivo samo, kadar k obisku privablja dovolj velike trume turistov. Kulturne dediščine pa naj ne bi ohranjali zaradi včasih večjih, drugič spet manjših množic, ki nas obiščejo za nekaj dni in se nato redko vrnejo, ampak zaradi nas samih. Še malo, pa se bomo lahko pohvalili, da smo v tridesetih letih samostojnosti uničili ali nepovratno poškodovali toliko spomenikov, da se lahko obdobja intenzivnega uničevanja med prvo ali drugo svetovno vojno in tudi povojna uničevalna brezbrižnost pred njim mirno skrijejo.
Študentke in študentje tretjega letnika arhitekture na Univerzi v Mariboru so pod vodstvom doc. Dr. Igorja Sapača letošnje leto kulturne dediščine zares primerno kritično počastili: namesto proslave so oblikovali opozorilo, memento mori našim izginjajočim ali že izginulim objektom dediščine. Zanje so izbrali medij razglednice skupaj z državnim nenavdahnjenim sloganom »I Feel SLOVEnia«, ki je zares primerno provokativno ogledalo naši brezbrižnosti. Samo upamo lahko, da teh trideset razglednic (ki seveda predstavljajo le del dediščine, ki ji grozi uničenje) čez nekaj desetletij ne zamenja enoten motiv praznih polj, razlezenih predmestij in gosto zaraščenih gozdov. S takšnimi prizori bomo začeli še verjeti, da na tem prostoru nihče ni nikoli postavil ničesar občudovanja vrednega …
Miloš Kosec
