Leto 2018 je proglašeno za leto kulturne dediščine. Namesto proslave ali strokovnega simpozija smo za uvod v to pomembno temo izbrali bolj streznitveni dogodek. Pred nekaj dnevi so v Kopru do tal porušili renesančno palačo Longo v centru mesta. Rušitev stavbe v zasebni lasti je konec januarja odredil inšpektor na podlagi spontane porušitve enega izmed zidov stavbe, zaradi katere je zapuščena in propadajoča stavba ogrožala svojo okolico. Vse se je torej zgodilo po nekakšni inerciji, z argumenti ščitenja javne varnosti. Ko na glave mimoidočih letijo kamni, naj so še tako skrbno kamnoseško obdelani, je kulturna dediščina postranskega pomena. Kdo bi lahko temu sploh lahko ugovarjal?

Rušenje palače Longo v Kopru. Foto: Zdravko Primožič/FPA

In vendar je primer palače Longo tipičen, celo ključen za situacijo, v kateri smo se znašli. Zrcali odnos do lastnine, nemoč zakonodaje in nezmožnost služb za varstvo dediščine, da bi opravljale svojo osnovno nalogo. Ta prav gotovo ni v brezhibni obnovi nekaj spomenikov na leto,  ampak v ohranitvi celotnega spomeniškega fonda, ki ga želimo predati naslednjim generacijam – med tema dvema stališčema pa gre za ogromno razliko! Tipičen proces uničevanja zavarovanega spomenika v preteklih letih je namreč že predvidljiv. Leteči kamni niso sprožilec problema, ampak njegov zadnji simptom. Prva stopnja je privatizacija ali menjava lastnika spomenika. Sledijo pogajanja s strokovnimi službami o pogojih obnove – to je kritičen in najbolj sporen del z vsemi izpolnjenimi stereotipi o finančni pogoltnosti investitorjev na eni in nepremakljivih stališčih spomeničarjev na drugi strani. Tako je vbetoniran status quo, ki vztraja v medijih in na sodiščih vse do prelomne točke: do spontanega ali pa načrtovanega »dogodka«. Požar, porušenje ali pa nova cesta (prometna infrastruktura vedno bolj prepričljivo predstavlja pojem javnega dobrega kot pa kulturna dediščina) razrešijo dilemo, tako da je izdana odločba o rušenju, na videz iz povsem objektivnih razlogov, bolj prosvetljeni krogi javnosti pa v zagati prepoznajo »tipično nacionalno mentaliteto«, ki je v tujini menda ne poznajo in zaradi katere naj bi bili v Sloveniji predestinirani na mačehovski odnos do varovanja spomenikov. Ko se tolažimo s kvaziznanstvenim prepričanjem, da nam v Sloveniji skrb za preteklost očitno ni pisana na kožo, pa je dragocena stavba, če imamo srečo, ohranjena samo še na “Google Street View”, na načrtih in starih fotografijah, na njenem mestu pa se nenadoma diči tabula rasa splanirane parcele, ki so jo administrativni ukrepi očistili vseh tistih nadležnih omejitev in »nerealističnih« zahtev. Kmalu nato pa na nekem drugem spomeniku nekje drugje sledi podobna sekvenca dogodkov.

Rakuschev mlin v Celju je “skrivnostno” pogorel in bil nato še legalno porušen. Foto: Vili Einspieler/Delo

Podobno, kot smo se lani, v Plečnikovem letu, ukvarjali predvsem z našim problematičnim odnosom do stanja mnogih del našega največjega arhitekta, se bomo v letu kulturne dediščine prisiljeni ukvarjati s propadajočo realnostjo materialne in nematerialne dediščine pri nas. Tako je tudi prav, saj so obletnice in pomembna obeleževanja bolj kot za slavilne razprave pripravne za kritične pretrese, debate in spremembe politik in strategij. Glede stanja kulturne dediščine pri nas vlada konsenz vsaj na začetni točki: nikomur se ne zdi, da bi se s trenutnim stanjem lahko posebej hvalili. Nasprotno: kljub mnogim grozljivim zgodbam o uničevanju dediščine v 20. stoletju se naše največje katastrofe dogajajo ravno v zadnjih desetletjih, čeprav morda bolj tiho, samoumevno in pod krinko administrativnih ukrepov ter tržnega realizma. Problem ni v mentaliteti: investitorji bi, če ustrezne službe ne bi izpolnjevale svojih navodil, tudi v Švici in Skandinaviji rušili zaščitene stavbe in gradili nove (to pogosto tudi počnejo). Dobičkonosnost in pohlep sta resnično nadčasovni lastnosti in zasebnim investitorjem, katerih povsem odkrit namen je produkcija dobička, tega niti ne moremo preveč zameriti.

Eden izmed učnih primerov sodobnega pristopa do dediščine: porušeni Kolizej v Ljubljani

Pač pa je treba kritizirati in redefinirati vse ostale točke nadzora. Varstvo kulturne dediščine naj ne bi bilo orientirano predvsem glede na kratkoročen dobiček, zato mora biti zakonodajno in procesno reorganizirano tako, da nam ne bo več treba izbirati med dvema vrstama uničevanj: uničevanjem s propadom in uničevanjem z nedosledno prenovo. Če želimo staro stavbo ohranjati, se jo pač moramo naseljevati drugače kot novo, temu ustrezno pa tudi prilagoditi zakonodajo. Zakonodajno vprašanje je ravno tako tudi razlastitev lastnikov nepremičnin, ki namenoma zanemarjajo svojo lastnino – zaenkrat je to mogoče le teoretično. Nesorazmernost zahtev odgovornih do lastnikov je spet posebna zagata; tako je lahko finančno šibek lastnik zavarovane kmetije prisiljen stavbo prepustiti propadu zato, ker nima denarja za obnovo po najnovejših standardih varstva kulturne dediščine. Kot da se tistih plastičnih oken, ki so grda in neestetska, pa vendar omogočajo relativno poceni nadaljnje naseljevanje stavbe, kdaj v prihodnosti ne da zamenjati … Po drugi strani pa lahko ambiciozen komercialni investitor odgovorne prepriča v še tako destruktivne prizidke srednjeveškim gradovom in v uničujoče obnove modernističnih zgradb. Z varstvom dediščine imamo problem – palača Longo ni njegova prva in tudi ne zadnja žrtev. Morda pa je letos pravi čas, da se o problemu začnemo vsaj pogovarjati.

Napisal: Miloš Kosec

Preberite še: Svetilnik norosti

Naročite revijo Outsider! 

Celoletna naročnina