»Kič ni samo estetski problem, je tudi stanje duha človeštva. Na področju umetnosti pa lahko vendarle pridobi lastno veličino.«

(besede Gilla Dorflesa, ki je prav kiču leta 2012 posvetil razstavo na milanskem Triennalu)

»Glejte, ne začenjajva s spomini ali z ljudmi, ki sem jih poznal, družinami Saba, Montale, Svevo. Preidiva takoj k bistvu, danes nimam veliko časa. Čakajo me v Sestu, potem moram dokončati nekaj stvari za razstavo na Triennalu^*.«

Preteklost je nadloga, ki ga dolgočasi. Pokončen in eleganten v pomladni obleki mi Gillo Dorfles, ki je lani(2017) dopolnil 107 let, naslonjen ob klavir sredi dnevne sobe, polne knjig in umetnin, narekuje pravila srečanja. »Brez avtobiografij, te se pišejo post mortem, brez retrospektiv. Najin argument je kič.«

Poslušaš in ga ubogaš, kot učitelja, cenjenega umetnostnega kritika. Končal je študij medicine, že od mladosti je strastno v umetnosti. Poučeval je estetiko na Univerzi v Trstu in je avtor teoretskih esejev, ki so postali klasika – med njimi so predvsem Oscilacije okusa, Mode in načini, Nastajanje umetnosti in Kič.

Srednjeevropejec, poliglot, radovednež, umetnik in keramik – Gillo Dorfles je velik ekscentrik na italijanski kulturni sceni dvajsetega stoletja, in kot je zapisala kritičarka Lea Vergine, je »eden redkih, ki lahko upre roke v bok in ne deluje prostaško«.

Preidiva torej k bistvu: milanski Triennale je 15. junija 2012 slovesno odprl razstavo o kiču, njen glavni kurator ste vi.

Mislim, da je to prva tovrstna razstava v Italiji, posvečena fenomenu kiča. Napisane so bile že pomembne študije, na primer avtorjev Hermana Brocka in Clementa Greenberga. Ni pa še bilo znanstvene razstave. Nenavadno, saj je kič ena od stalnic našega časa.

Ga imate v mislih kot estetsko stalnico?

Bolj kot konstanto družbe. Ne toliko v filozofskem, bolj v družbenem pogledu. V današnji družbi je kič izjemno prisoten, bolj kot kadarkoli prej. Sicer pa se odnos med umetnostjo in uporabo kiča do sedaj še ni analitično preverjal. Danes imamo dela, ki jih označujemo za kič, imajo pa svojo umetniško vrednost. Na primer, Enrico Baj, eden naših najboljših umetnikov zadnjih tridesetih let, je v svoja dela namenoma vključeval elemente, ki aludirajo na kič, ženske figure, pohištvo z intarzijami in vojake z medaljami. Kič je torej uporabljal zavestno ali celo nevede, da bi povečal učinek določenih umetniških del. Tako kot Jim Dine, Robert Rauschenberg ali Richard Hamilton. Primer nizozemskega umetnika Rudyja van der Veldeja je precej drugačen. Na razstavi v Triennalu mu je posvečena Wunderkammer. Njegova produkcija, ki jo je umetnik poimenoval »New Kitsch«, prispeva k ustvarjanju neobičajnega, neortodoksnega okusa, od preveč emfatičnega do ljudskega, prav zaradi del, sestavljenih iz talismanov, plastičnih živali, pisanih lobanj, perja in čipk. V tem primeru je kič celo poveličan v bistveni element umetniške izraznosti, ki je bogoskrunska in veseljaška.

Torej beseda »kič« ni nujno sinonim za slab okus?

Kič kaže na večumje okusa. V svetu umetnosti obstajajo pozitivni primeri uporabe kiča. Če pa to besedo uporabim v kontekstu politike, je pomen seveda slabšalen.

Je kič estetska kategorija ali ga lahko razširimo tudi na moralo?

Že od študij Clementa Greenberga govorimo o »kič človeku«, torej o nekom, ki ima drugačen občutek za tisto, čemur bi rekli uradno priznan dober okus. »Kič človek« konzumira umetnost, tudi mojstrovino, na »kič način«. Naj to ponazorim na primeru Pastoralne simfonije Ludwiga van Beethovna: nekdo s prefinjenim občutkom za glasbo bo delo izjemno cenil in sledil partituri z zanimanjem, medtem ko »kič človek« posluša Pastoralno simfonijo samo zato, ker je prijetnejša od, denimo, Devete simfonije. Posluša avtentično glasbo s »kič ušesom«. Na podoben način gleda da Vincijevo Giocondo. Ne kot izjemno mojstrovino, temveč zaradi splošne všečnosti, torej značilnosti nižjega nivoja. Če zaključim, obstaja kič kot umetniško delo in obstaja »kič človek« – tega se včasih ne razume pravilno.

Primer kič človeka?

Eno ime? Rekel bi Moamer Gadafi. Na splošno so vsi diktatorji kič, z Benitom Mussolinijem na čelu.

V naši družbi je, kot že omenjeno, več kiča, kot ga je bilo nekoč?

Seveda. Zaradi lažje reprodukcije umetniških del in vse večjega konformizma, ki povzročata izjemno širjenje kiča. Zakaj vsi v kavbojke ali mini krila, če jih ne znamo nositi? Konformizem je udoben način prilagoditve vsakdanu življenja.

Konformizem sovpada z neomikanostjo?

Povem vam primer. Bil sem v milanski Scali, kamor sicer ne zahajam, ker me opera dolgočasi, sem pa nosil smoking. Ob pogledu na parter sem občutil gnus, barvni učinek je bil odvraten: namesto črne je prevladovala mešanica sivih in rjavih tonov. Zadostovala bi navadna črna obleka. To je bilo pomanjkanje omike, neolikanost, pomešana s slabim okusom.

Tako hudo se vam zdi?

To je pomanjkanje spoštovanja in socialne zavesti. Tako se začne in konča se s fotografiranjem (z mobitelom) nekoga, ki umira na cesti.

Potemtakem samo snob ne pade v skušnjavo kiča?

Absolutno ne. Snob je oseba, ki jo imenujem »radikalni kič«, zelo pogost pojav v visoki družbi. V tem primeru je presežek omike ravno toliko nevaren kot neomika sama.

Skratka, kič zagovarjate le v umetnosti?

Mislim, da lepo ni vedno tudi dobrega okusa. Ne zagovarjam pa slabega okusa, ravno tako ne mnogih primerov umetnosti našega časa, pomanjkljivih tako s tehničnega kot tudi z estetskega vidika. Po drugi strani, tudi skozi razstavo na Triennalu, poudarjam, da je včasih mogoče doseči estetski kvocient, vreden pozitivnega kritičnega in aksiološkega priznanja, tudi s heterodoksnim okusom, kot je kič. Z odmikom od uradno lepega lahko pridemo – ne vedno, včasih pa – do grdega znatne umetniške vrednosti.

Ali ni to nevarno?

Seveda, ravno zato me fascinira. Je nevarno in stimulativno, tako kot izgubljanje po negotovih poteh, med vrzelmi, medtem ko slediš oscilacijam stilov. Tudi življenjskih.

 

Opombe

^* Triennale di Milano je 12. junija 2012 otvoril razstavo »Oggi il kitsch«, »Danes kič«, ki so jo kurirali Gillo Dorfles, Aldo Colonetti, Franco Origoni, Luigi Sansone in Anna Steiner. Razstava je trajala do 26. avgusta 2012. http://www.triennale.org

^** Pogovor je bil objavljen leta 2012. Leta 2018 je bil Gillo Dorfles star 107 let. 

 

BIO

Gillo Dorfles se je rodil v Trstu 12. aprila 1910. V Rimu je študiral medicino in opravil specializacijo iz psihiatrije. »To je bil čas psihoanalize in v Trstu je takrat delal neki Freudov učenec.« Kasneje se je vrnil k svoji resnični strasti, umetnosti. Kot docent estetike je poučeval v Trstu in Milanu. Leta 1948 je z umetniki Anastasiem Soldatijem, Brunom Munarijem in Giannijem Monnetom ustanovil Gibanje za konkretno umetnost (Movimento per l’arte concreta – MAC). Bil je prijatelj Itala Sveva in Eugenia Montaleja. Za ljubezen do literature se zahvaljuje Bobiju Bazlenu, ki mu je predstavil dela Kafke in Strindberga. Je »kritik okusa in nelegalni umetnik«, kot se sam rad označi. Od leta 1952 je napisal številne knjige in eseje, temeljne za razumevanje evolucije stila, okusa in mode dvajsetega stoletja. 

Poslovil se je 2. marca 2018.

 

Pogovarjala se je: Antonella Matarrese

Prevod: Mirjam Milič, za Outsider#07