U3, IŠTVAN IŠT HUZJAN: UMETNIŠKI ATELJE V JEDRSKEM REAKTORJU

od • junij 14, 2016 • Dediščina, UmetnostKomentarji (0)1417

Sredi polja v Podgorici, majhni vasi nekaj km od Ljubljane, se dviga modernistični objekt, ki spominja na gobo po eksploziji atomske bombe. Arhitekt Oton Jugovec ga je zasnoval v zgodnjih šestdesetih letih. Natanko petdeset let kasneje je na travnik ob stavbi Ištvan Išt Huzjan namestil instalacijo Jedra.

Delo je kurator Boris Groys umestil kot eno izmed razstav v sklopu Trienala sodobne umetnosti U3.

Ištvan Išt Huzjan (1981) je močno vpet v mednarodne umetnostne tokove. Ustvarja in biva med Ljubljano in Brusljem, kjer od leta 2013 z umetnikoma Gregoirjem Mottom in Thibautom Esiaujem vodi Artists Club, eksperimentalni umetniško-razstavni prostor Coffre Fort (Trezor). Enega izmed njihovih projektov smo že predstavili v tiskani izdaji revije Outsider (julij 2015). Leta 2013 je prejel Nagrado Fernand Baudin v Belgiji in leta 2015 Veliko nagrado žirije na 31. grafičnem bienalu v Ljubljani.

Ištvana smo ob najnovejši razstavi povabili na pogovor.

Ištvan Išt Huzjan, razstava, reaktor

foto: Marjan Smerke

Tvoja instalacija Jedra je umeščena pred Reaktorski center Podgorica Instituta J. Stefana. Kje vidiš povezave med znanostjo in umetnostjo?

Moram priznati, da načeloma zelo malo razmišljam o znanosti, tako da sem poprej pri gradnji svojih podob le redko posvojil znanstveni jezik in znanstvene principe.

Ištvan Išt Huzjan, razstava, reaktor

foto: Marjan Smerke

Pa stične točke med arhitekturo in umetnostjo?

Med umetnostjo in arhitekturo ne vidim točk, kjer bi se razdojevali. Ravno nasprotno verjamem, da je arhitektura  umetnost. Ob povabilu sodelovanja v umetniško razstavni program na IJS sem pomislil na reaktor. Močno me je fasciniral, ko sem ga kot dijak obiskal na ekskurziji.

2016-06-12 20.43.33

Zakaj te je ta arhitektura tako prevzela?

Najbolj se mi je vtisnila v spomin specifična atmosfera strahospoštovanja znotraj poslopja, ko smo skupaj s sošolci strmeli v bazen, kjer leži sredica reaktorja. Nekaj podobnega sem kasneje opazil pri mnogih obiskih v ateljeje drugih umetnikov in prav tako v strmečih očeh obiskovalcev mojega ateljeja. Zaradi te podobnosti sem se odločil odliti svoje kipe kar v reaktorskem centru samem, tako rekoč spremeniti reaktorski center v atelje in reaktor v orodje, s katerim bom ustvarjal.

Tudi ti v reaktorju spodbujaš reakcijo; iz začetnih snovi v umetniško delo.

Dejansko sem uporabil vodo iz reaktorja, za odlitje petih skulptur v obliki 25 kilogramskih vreč prefabricirane betonske mešanice. Vreče sem uporabil kot kalup tako, da sem jih potunkal v reaktorsko vodo in jih pustil poleg reaktorja dokler se je mešanica trdila, kasneje pa sem odstranil embalažo.  Gre za klasičen način izdelave skulpture.

20160612_202818

Kadar umetniško delo učinkuje najbolj prvinsko, se reakcija zgodi med delom in opazovalcem.

Mogoče v znanstvenem smislu moje spreminjanje rektorskega centra in reaktorja še najbolj spominja na alkimizem. Poskus spreminjanje kamenja v zlato. Kar je seveda smešno, ker so v reaktorskem centru v preteklosti zlato kot enega izmed izotopov tudi izdelovali.

Jedra si po začetni “reakciji” umestil na travnik izven stavbe. Si imel v mislih oblikovanje zunanje skulpture, spomenika stavbi?

Ob prvem srečanju v Reaktorskem centru sem izvedel, da bo letos 31. maja reaktorski center praznoval 50. obletnico. To se je ujemalo z dnem moje otvoritve. Vse se je lepo povezalo, saj sem si zamislil, da bi se po odlivanju Jedra razstavilo na zeleno površino pred reaktorjem in tako bi lahko moji kipi delovali tudi kot spomenik, oziroma objekti, ki napovedujejo naslednje obdobje reaktorskega centra.

20160612_202836

Kako si zamišljaš naslednje obdobje?

Predlagal sem, da bi lahko vsko leto vabili umetnike, ki bi tam ustvarjali in skozi čas bi se pred reaktorjem uspostavila forma viva – park skulptur. Neizogibno je, da bo reaktor nekoč prenehal delovati in takrat bi lahko umetnostno razstavni program prevzel poglavitno vlogo v reaktorskem centru. Sam si zamišljam, da bi Jugovčev objekt predstavljal centralni razstavni paviljon, ki bi idealno povezoval naravo, arhitekturo znanost in umetnost. Vsi elementi skupaj pa bi celostno opisali izkušnjo modernega človeka.

Kako si se s postavitvijo instalacije odzval na Jugovčevo arhitekturo?

Arhitektura objekta je fascinantna. Jedra sem postavil na zelenico, pravokotno zahodno od reaktorja. Kompozicijo sem orientiral enako, kot so orientirana okna poslopja reaktorja, S-J-V-Z. Trikotna okna enakih stranic, ki nagovarjajo univerzalnost izkušnje pozicije vsakega posameznika v moderni dobi atomskih gob in večne svetlobe. Izbral sem nerjaveče jeklo, da nosi betonske kipe. Ob sončnem dnevu je videti, da jih nosi samo sonce.

Znotraj objekta me je presenetilo, da je svetloba izjemno primerna za razstavni prostor. Kolega Gombač pa me je na otvoritvi opozoril še, da ima dvorana dobre akustične lastnosti.

Instalacija je del razstave 8. Trienala sodobne umetnosti U3. V kakšnem smislu vidiš navezavo na glavno temo U3 – Onkraj naše oble?

Groys v svojem konceptu med drugim govori o naslovu ‘Onkraj naše oble’ kot izkušnji s slovenskimi umetniki, ki po njegovem kot fenomen razmišljamo o svoji umetniški poziciji v širšem, če ne najširšem – kozmičnem kontekstu. Svoje ustvarjanje, pa ne le slednje v reaktorju, vidim kot pobudo, k motrenju univerzalnih tem. Ponavadi so moji objekti ali pa geste reducirane na arhetipe do te mere, da je o njihovem izhodišču že težko govoriti.

Pripravila: Nina Granda

JUGOVEC-OTON_Reaktor_JE_02_Tomaz-Kladnik_700px

M_Jugovec_jedrski_reaktor_04

Jugovec Oton: Jedrski reaktor Jožef Stefan
Podgorica pri Ljubljani, 1961-1965

Prvotni kompoziciji objektov reaktorja, ki jo sestavljajo reaktor, administrativni objekt in vodni stolp sta bila kasneje dodana še dva študijska oz. delovna trakta – kemija in fizika.
Specifično zunanjo formo objekta reaktorja definirajo porezani vogali kocke in kupolasta forma strehe, ki ustvarjajo tudi nenavaden, poseben notranji prostor. Sama dinamika forme je poudarjena z oblikovanjem pločevinaste fasade. Preprosta raščena tlorisna shema povezuje ostale objekte z edinstveno formo reaktorja. Montažna fasada administrativno-študijskega dela z oblikovanimi okenskimi odprtinami se zaključuje z vencem razgibane strehe iz pločevine. Oblikovanje notranjih stopnišč, montažnih predelnih sten, stropov in ostalih detajlov izpričuje izjemno kvaliteto.

 

Sorodne vsebine

Komentarji