1. del pogovora

Rintala Eggertsson je prepoznaven skandinavski arhitekturni biro, ki ga vodijo Finec Sami Rintala, Islandec Dagur Eggertsson in Norvežanka Vibekke Jensen. Ne zanima jih razvijanje velikega števila projektov  in niso fascinirani nad velikimi in razkošnimi projekti. Zanimajo jih veščina izdelovanja arhitekture, izpostavljanje temeljnih arhitekturnih elementov in vključevanje ljudi v proces konstruiranja arhitekture. Svoj pristop k arhitekturi opisujejo kot miselni proces, ki poteka v sproščenem vzdušju in temelji na osebni intelektualni in emotivni posvečenosti v arhitekturno snovanje. To se kaže tudi v njihovi arhitekturi,  posrečeni kombinaciji sproščenosti, pragmatizma in ostrine.

Intervju s Samijem in Dagurjem smo opravili po Dagurjevem predavanju in zaključku delavnice na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki jo je vodil Sami.

Pogovarjali so se Ana Kosi, Gašper Skalar, Danica Sretenović in Nuša Zupanc.

...

DS: Naj vam najprej čestitam za projekt, ki ste ga razvili z našimi študenti.. Zelo zanimivo je bilo videti, kako na edinstven način ustvarjate arhitekturo. Na predavanju ste razložili, kako sami razmišljate o arhitekturi in od kod črpate navdih. Kako sledi razvoj ideje?

Dagur Eggertson: Kot je na predavanju povedal že Sami, je to odvisno od okoliščin. Če gre za delavnico, ki jo izvajamo na kraju samem, je veliko odvisno tudi od vložka udeležencev, medtem ko pri projektu v biroju dosežemo najboljši rezultat, ko delamo vsi skupaj. Res je, da smo 1300 kilometrov narazen,[1] ampak saj lahko drug z drugim komuniciramo prek elektronske pošte. Ideje si sporočamo v obliki skic ali 3D modelov.

Gre za način dela, ki smo ga kar ponotranjili.  Odločili smo se, da se moramo vsi naučiti delati z Googlovim programom SketchUp, ki nam kot neke vrste najmanjši skupni imenovalec omogoča preprosto in predvsem hitro modeliranje. Izvirno idejo pošljemo naprej in po dveh urah dobimo odgovor v obliki dopolnjene ali pa druge različice svoje ideje. Pozitivna stran takšnega sodelovanja je, da imamo svoj zasebni prostor, kjer lahko delamo, ne da bi nam kdo gledal preko rame.

GS: In če se ne strinjate? Se lahko na daljavo prepirate in zgladite nestrinjanja?

Sami Rintala: Seveda, naučili smo se prepirati z daljave. Zelo pomembno je, da spoštujmo kritiko kolegov znotraj biroja. Na začetku sem morda zardel, ker nisem bil navajen ostre kritike, je pa dejansko zelo koristna. Če na primer Dagur reče, da je nekaj narobe, je bolje, da to upoštevamo. Mislim pa, da je kljub vsemu najboljše, kadar lahko vsi skupaj obiščemo lokacijo in že tam skupaj najdemo dobro zasnovo, na kateri lahko gradimo. Po navadi ima takšna ideja veliko večji potencial.

DS: Je končna rešitev pogosto drugačna od izhodiščne zasnove?

DE: Zgodi se, da kljub zanimivi izhodiščni ideji ne pridemo do zanimivega rezultata. In včasih se moramo kasneje vrniti k začetni ideji, saj lahko ta vsebuje vse tisto, kar smo prehitro zavrgli, ker se nam je v nekem trenutku zdelo preveč banalno, kar pa se lahko skozi proces dela pokaže v drugačni luči.

NZ: Mislite, da je v našem poklicu pomembno eksperimentirati in kako k temu pristopate vi?

SR: Rekel bi, da z našimi projekti ves čas eksperimentiramo, zlasti z delavnicami, kot je bila ta na vaši šoli. S tem se oblikujejo neke vrste konstantni prototipi.

DS: Kako veste, kdaj eksperimentirate?

SR: Besede eksperimentiranje ne uporabljamo pogosto. Niti ne vem, kaj bi to bilo povrhu tega, kar že tako ali tako počnemo. Vsak projekt je neke vrste diskusija, vsak je drugačen od prejšnjega in od naslednjega. Delo arhitekta je vselej odprt proces. Arhitektura je proces: oblikuje, gradi, živi, podre in reciklira, zato sploh ne razmišljamo v smislu stalnosti. Koncepti pri nas niso nekaj točno določenega. Ko so izvedeni, živijo in imajo neko svojo posebno energijo. Nekateri projekti živijo v času, se stalno spreminjajo in ostajajo nekaj zanimivega. Spet drugi pa lahko mirujejo, a imajo v sebi potencial. Vsebujejo dobre ideje, ki jih moramo arhitekti uporabiti. Mislim, da je ruski pesnik Vladimir Majakovski lepo povedal, da imajo dobri pesniki ogromno idej, ki pa jih le redko uporabijo.

NZ: Zelo redko zasledimo, da bi kdo spregovoril o spodletelih poskusih realizacij v arhitekturi, pa vendar jih je pomembno omenjati ravno zato, da jih ne ponavljamo? Bi si upali govoriti o svojih spodletelih projektih?

DE: Je spodletel poskus res neuspeh in kako uspešen je dejansko uspeli poskus? Mislim, da neuspeh nekega projekta ni nujno tudi nasploh neuspešen projekt. Projekti se vedno razvijajo izjemno dolgo in skozi proces razvijanja se lahko določene ideje, ki so bile na začetku videti slabe, izkažejo za dobre. Včasih se zgodi, da se na videz neuspešna rešitev skozi čas, kar lahko traja tudi leta, izkaže za zanimivo. K njej se je zato vredno vrniti in je potemtakem s tega stališča tudi pravilna rešitev. Kot pravi Sami, je arhitekturno ustvarjanje proces.

SR: Nek umetniški projekt, ki sem ga izpeljal sam, je bil dejansko polom na celi črti. Povabili so me k sodelovanju pri projektu tako imenovane ognjene umetnosti, in sicer naj bi sredi zime na severu Norveške naredil instalacijo, ki bo prav v plamenih zaživela kot umetniški objekt. Najprej nisem vedel, ali naj vabilo sprejmem ali ne, a potem sem pomislil, zakaj ne bi bil ognjeni umetnik. Pripravil sem leseno konstrukcijo, ki naj bi zagorela zelo lepo.

Medtem ko je tisoč ljudi gledalo in čakalo, je ogenj ugasnil in ničesar ni bilo iz ognjene umetnosti. Kar je bilo zame zelo težko.

So bili gledalci razočarani?

Nato sem v govoru, ki sem ga imel na licu mesta, povedal, da denar, ki sem ga dobil za svoje delo, podarjam skladu za zaščito amazonskih gozdov. Neuspeh sem tako spremenil v zmago in vse skupaj ni izpadlo tako tragično.

DS: Ognjišče je tema, ki se pogosto pojavlja v vaših  delih – je ognjišče morda za vas bistvo arhitekture; zbiranje v prostoru okoli ognja kot nekega središča, deljenje skupnega prostora okoli ognjišča?

SR: Prihajamo iz zelo mrzle države. Jasno je, da je hiša kraj, kjer lahko zakurimo ogenj, da preživimo. Iz tega torej izvira ta ideja. Ljudje se zbirajo, postanejo družabni, začnejo zaupati drug drugemu, zaživijo skupaj ob ognju ali pa v savni, ki je tudi sama organizirana okoli ognja. Ognjišče, savna … To so začetki civilizacije. Zato je verjetno ognjišče tudi sestavni del našega arhitekturnega besednjaka. Je eden od elementov arhitekture, njim se lahko igramo. Toda v nekaterih delih sveta ogenj nima takšne centralne vloge. V Indiji, kjer smo delali projekt, ljudje niso želeli imeti ognjišča v hiši, ker je prevroče in hrano vedno pripravljajo zunaj. Ali denimo v Angliji, kjer ljudje niso hoteli, da bi jim obleke smrdele po dimu, če bi sedeli preblizu ognja. To je bilo za nas zelo nenavadno. Nam je vonj ognja, vonj dima, zelo všeč. Ker je znak, da smo bili nekje, kjer je bilo lepo, kjer smo se zabavali.

DE: Obstajajo dežele in kulture, ki ognjišča ne postavljajo v središče. Poglejmo Islandijo. Tam je ogenj tako rekoč v zemlji in ko občasno bruhne, ima lahko zelo škodljive učinke. Na Islandiji črpamo geotermalno energijo iz zemlje, to je naše glavno gorivo in ogenj, zato ni nekaj, kar bi imelo kakšno posebno vrednost v naši kulturi. Veliko je torej odvisno od naravnih virov, lokalne kulture in podnebja.

DS: Lokalna specifičnost je ena izmed pogosto prisotnih tem v vašem delu. Vsi mislimo, da razumemo ta koncept. In vendar: kaj je za vas lokalna specifika – prostor, kot je obstajal pred ali po posegu arhitekture?

DE: Zelo dobro vprašanje. Na nek način oboje, kajti naša intervencija je odvisna od lokacije. Je most med preteklostjo in sedanjostjo.

SR: Lokacija mora biti upoštevana v projektu. Z arhitekturo lahko poudarimo lastnosti neke lokacije; tiste, za katere menimo, da bi morale biti ohranjene oziroma okrepljene.

DE: V resnici gre za dokaj pragmatičen pristop; naročnik razpolaga z lokacijo, mi pa jo moramo po svojih najboljših močeh izkoristiti. Potenciramo kakovosti lokacije, da bodo te na voljo ljudem.

SR: Res pa je tudi, da kadar gradimo na lokaciji, kjer je narava zares lepa, poskušamo to ohraniti in ne posegati vanjo. Ko najdemo dobro lokacijo, skušamo graditi poleg nje, tako da jo na nek način uokvirimo, se zasidramo poleg nje. Večinoma je to pravi pristop, ne pa vedno.

NZ: V vašem delu je pogosto prisotno soočenje z dvojnostjo. Naravo prilagodite človeku ali pa postavite dve osebi v prostor tako, da z arhitekturo spodbudite interakcijo med njima. Se strinjate?

DE: Mislim, da je dvojnost ena izmed najzanimivejših stvari v arhitekturi. O tem sem začel razmišljati, ko sem nadaljeval študij na Finskem. Iz svojih študentskih let na Norveškem sem bil namreč navajen klasičnega modernističnega pristopa, kar je za nas pomenilo: ena poteza in ena teza. Alvar Aalto pa je delal in razmišljal drugače. Vedno je združeval dve nasprotni tezi, nasprotna pristopa, protislovja. Tega sprva nisem dobro razumel, vendar sem sčasoma dojel, da ta pristop vodi k izredno zanimivim rešitvam.

Kaj želite doseči s tem pristopom?

Ko eksperimentiramo z dvema konceptoma, začnemo z enim in ga primerjamo z nečim drugim, v končni fazi pa postane ideja vedno bolj podobna temu, kar želimo doseči, saj si jo tolmačimo v odnosu do nekega drugega koncepta.

SR: To je neke vrste vključevanje konceptov namesto njihovega izključevanja, kar smo večkrat poudarili tudi na naši delavnici, tu v Ljubljani. Ko razmišljamo, če je boljša ena ali druga ideja, se včasih izkaže, da je najbolj zanimivo, da izvedemo obe, in če ju dobro izvedemo, se nekako uravnotežita.

DE: Včasih pride do trenja med dvema idejama, prav s tem trenjem pa lahko ena drugo poudarita. Takšno je konec koncev tudi življenje, polno nasprotij.

Zapisal: Gašper Skalar

[1] Sami Rintala dela in živi v Bodu, v severnem delu Norveške, Dagur Eggertsson in Vibekke Jensen pa v Oslu.

Intervju je nastal v okviru delavnice Rintala Eggertsson v Ljubljani, aprila 2016. Objavljen je bil v knjigi, ki je nastala v okviru seminarja Čeferin 2015/16 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani:

Skalar, G., Čeferin P., Tribušon Ovsenik V.,  Sretenović, D. Korošec M. A. (ur.), Prebijanje inercije realnosti. Seminar teoretske prakse arhitekture, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2016.