Združene države Amerike v Benetkah domujejo v paviljonu, zasnovanem v stilu brezhibnega, obenem pa malo pustega neoklasicizma. Nič nenavadnega za reprezentacijo družbe, ki je še na začetku dvajsetega stoletja svoj manjvrednostni kompleks pred Starim svetom reševala tako, da mu je poskušala biti kar se da podobna. Šele nekaj desetletij pozneje, v dvajsetih in tridesetih letih, je dinamična industrijska družba onkraj luže zbrala dovolj samozavesti, da je začela poudarjati razlike in ne več podobnosti z Evropo. Tu se je rodila bleščeča, zlata podoba Amerike: dežele hitrih avtomobilov in visokih nebotičnikov, tekočih trakov in dobrih delavskih plač, ki so delavcem omogočale, da skozi potrošnjo sofinancirajo polno zaposlenost. New York je imel najvišje stavbe, Kalifornija nalepše plaže – vendar pa bi za alegorijo gospodarskega čudeža sredi dvajsetega stoletja morali obiskati Detroit.
Detroit je bil čudežno mesto: center nenehno rastoče avtomobilske industrije, ki je skrbela za njegov finančni in življenjski sok. V preteklih desetletjih pa je ta usahnila ali se preselila drugam. Mesto je opustelo tako dobesedno, kot je le lahko, ne da bi doživelo nuklearni napad. V celoti ga je zapustil (beli) srednji sloj, poslovno središče je implodiralo, predmestja so se spremenila v pustinje in ruševinske četrti. Detroit je iz mesta ameriških sanj postal domovanje nočne more kapitalizma, gledališki oder recesije in televizijsko ozadje gospodarske krize. Mesto, ki mu je poleg vsega ostalega pred kratkim uspelo celo bankrotirati. Edina panoga, ki v mestu prinaša dobiček, je vodstvo turistov po lastnih ruševinah. Edina eksponentno rastoča produkcija pa je vedno več internetnih galerij z motivi slikovitega propada industrijskega mesta. Scena iz ameriškega Stalkerja, morda?
Ameriški paviljon si je zato upravičeno – čeprav morda nekaj let prepozno – za svojo temo izbral Detroit. Tema je obljubljala kritično vsebino, naslov »Arhitekturna domišljija« pa nekakšno mero drznosti, pač v skladu z letošnjimi usmeritvami Bienala. Vstopu v notranjost pa je sledilo obvezno razočaranje. In to ne kakšno konceptualno nestrinjanje, dvom o načinu predstavitve, slab detajl tu in tam. Celotni paviljon je zbirka projektov in velikih brezhibnih maket uveljavljenih arhitekturnih pisarn, ki nas iz sten in miz vztrajno prepričujejo: »Vse, kar je z Detroitom narobe, je, da nima dovolj vizionarskih projektov, dovolj bleščečih renderjev, dovolj parametričnih fasad, dovolj visokih zgradb.« Zares, pred sabo imamo arhitekturni odvod tiste znane gospodarske maksime: »V času krize in zmanjšanih dohodkov je še toliko bolj pomembno, da več trošimo.« Kar seveda drži, obenem pa še pospeši kroženje samodestruktivnega cikla, ki je propad izvorno povzročil …
Vse to bi bilo komaj omembe vredno, če ne bi bil ameriški paviljon okužen z “gverilskim parazitom”. Morda ne z edinim parazitom na letošnjem Bienalu, prav gotovo pa z enim najzanimivejših. Aktivistična skupina »Uporni Detroit« (Detroit Resists) je že ob nastopni izjavi kuratoric ameriškega paviljona oblikovala lastno protiizjavo, ki se uvodoma zahvali za pozornost, namenjeno Detroitu, nadaljuje pa z analizo uporabljane retorike, ki se zdi, kot da je pobrana iz povprečne tabloidne arhitekturne revije. Govora je o »moči arhitekture«, »arhitekturnih vizijah« in drugih že dodobra zvlačuganih izrazih. Uporni Detroit manifestu paviljona pritegne z ugotovitvijo, da je moč arhitekture v Detroito zares dobro vidna, in da je takšne moči v trenutnih kriznih letih skupaj z zaplembami hiš s hipotekami in urbane implozije morda še več kot prej. Vendar pa skupina ne ostaja le na nivoju dobro artikulirane kritike, odloči se za okupacijo paviljona. Sicer gre le za virtualno okupacijo, za katero si morate na svoj mobilnik naložiti ustrezno aplikacijo; ko se premikate skozi dvorane s predstavitvami arhitekturne dobrodelne pomoči upehanemu mestu, vam vaš mobilnik izpisiju tako potrebno kritiko, ki bi jo v uradni predstavitvi zaman iskali. Opisuje dvome in opozarja na sporne sklepe, postavlja predstavitev v kontekst in nasploh opravjla vse tisto, kar bi moral početi že izvorni paviljon. Ta virtualna zasedba je gotovo ena izmed najbolj posrečenih gest letošnjega paviljona.
Detroit se torej upira »pomoči« velikih arhitekturnih podjetij in z veseljem ga spodbujamo; upira se zdravljenju z boleznijo, kajti na arhitekturni in socialni propad še niso izumili niti protiteles niti cepiva. Če k čemu, kliče to čudno in distopično mesto k spremembi paradigme v upravljanju mest. Tudi v naših mestih je namreč več Detroita, kot se nam ga kaže na prvi pogled ali kot bi si bili pripravljeni priznati. Sklep ameriškega paviljona (pa četudi nenačrtovani sklep) je, da dobri nameni niso dovolj. Pa tudi, da moramo med arhitekti iskati tudi tiste, ki nosijo za stanje, kakršno je, neposredno odgovornost. Ne edino, vendar pa veliko in, kar je najbolj zaskrbljujoče, nereflektirano odgovornost. Pomenljivo pa je, da je celo na dogodku, ki je eksplicitno namenjen idejni prevetritvi arhitekturne srenje, mesto artikulirane kritike »v ilegali«.
Miloš Kosec
Fotografije so iz spletnih strani Ameriškega paviljona in organizacije Detroit Resists