Pred štirinajstimi dnevi se je začelo obleganje Roga, ki smo ga spremljali tudi na spletni strani Outsider. Po prvi bitki z mestnimi oblastmi in drugi bitki z nekakšnimi klateškimi nasilneži so se spopadi skupaj z debatami preselili v medije in družabna omrežja. Po dobrem tednu napetosti se je prejšnji torek z začasno odredbo sodišča stanje stabiliziralo v nekakšno premirje, ki je za obe strani sprejemljivo kot oddih, za nobeno izmed strani pa kot končna rešitev situacije. Začasna odredba sodišča je do nadaljnjega prepovedala rušenje objektov nekdanjega tovarniškega kompleksa in priznala uporabnikom Roga posestno varstvo. Spopad za obvladovanje območja se torej seli iz ulic na sodišča, kar je glede na fizične spopade dobrodošel razvoj dogodkov, vseeno pa še daleč od optimalnega razpleta – pogajalske mize med mestno občino in Rogovci, ki lahko edina zagotovi dolgoročno in vzdržno prihodnost Roga v pluralnem javnem interesu.
Medtem je zanimivo spremljati ločnico med zagovorniki in nasprotniki avtonomne cone Rog, ki ne seka nujno med levim in desnim polom, kot je sicer v naših logih v navadi. Nevidna ločnica je razdelila desnico, ki je le deloma pripravljena pritrjevati ljubljanskemu županu celo, kadar ta zastopa tipično konservativne vrednote nedotakljivosti zasebne lastnine in zoževanja prostora alternativnim družbenim skupinam. Še bolj pa je razdelila levico, kjer je del nekdanjih aktivistov in angažiranih intelektualcev za nekatere nekoliko presenetljivo začel interpretirati dogajanje v Rogu v napol adolescentno družbeno uporništvo privilegirane mladine. Tej »tezi« se je Rog morda najbolj učinkovito zoperstavil z ad-hoc organizacijo umetniške razstave Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog, ki je v izredno kratkem času zbrala impresiven nabor uveljavljenih in uveljavljujočih se umetnikov. Razstava je zavrgla prepričanje, da gre v Rogu za maloštevilno marginalno skupino brez stika in medsebojnega oplajanja s preostalo sodobno umetniško sceno.
Morda bi lahko rekli, da je največji idejni preskok vseh debat o avtonomni coni ob Ljubljanici ravno redefiniranje kulturnega boja. Vzpostavljanje družbenega konflikta, ki ne temelji nujno na klasični delitvi liberalno/konservativno (niti, kot bi bilo za slovensko zgodbo morda bolj pričakovano, glede na zgodovino druge svetovne vojne) in tako nima več osnove na raznolikih interpretacijah levice in desnice. Kulturkampf za 21. stoletje torej? Boj med uveljavljenimi, skorajda hegemoničnimi družbenimi fevdi (najsibodo politični, akademski, upravni …) in prekarno realnostjo mladih generacij zarisuje za na prvi pogled manj ideološki in bolj arhaičen, skoraj preživetveni spopad.
Najbolj distopični sklep vmesnega rezultata spopada za Rog pa je morda ravno arhitekturni oziroma, bolje rečeno, prostorski. V na videz vedno bolj abstraktni dobi, ki se nam pogosto kaže kot rahljanje trdnega in otipljivega, kjer opečnate in betonske zidove zamenjujejo digitalna omrežja in medijski tokovi, so zares žolčne debate prihranjene za nadzorovanje ozemlja. Tu seveda ne mislim samo na Rog; obmejni limesi proti barbarom ob Sotli in Kolpi, kjer se kot napredno in državotvorno držo zadnje dni prodaja celo že odstranitev vrhnjega koluta bodeče žice iz panelne ograje (slednja seveda ostaja!), kažejo na podobno potrebo po kar najbolj arhaičnem obvladovanju in nadzorovanju prostora. Morda je celo termin prostor preveč abstrakten: gre za obvladovanje zemlje. Nove tehnologije so načine, kako je mogoče ozemlja obvladovati in nadzorovati, kvečjemu razširila na virtualni prostor, niso pa ga nadomestila. Zato se je treba proti poskusom »novega fevdalizma« boriti na njegovem domačem terenu, na ulicah, dvoriščih in v stavbah – in to ne samo v Rogu.
Miloš Kosec