Ta teden je Ljubljano kot predzadnjo postajo na svoji kratki turneji po državah nekdanje Jugoslavije na povabilo Kud-a Obrat obiskal francoski pisec in arhitekt Leopold Lambert, ki se bolj kot s projektiranjem ukvarja s političnimi in vojaškimi implikacijami arhitekture in arhitektov v sodobnosti. Njegove osrednje teme tako (pričakovano) vključujejo velika urbana središča Bližnjega vzhoda, kot so Jeruzalem, Kairo in Bejrut, ki so v preteklih letih in desetletjih postala središčne cone vojaških operacij. Manj pričakovano pa se loteva tudi »navadnih« mest evropskega in ameriškega Zahoda, o katerih po navadi ne razmišljamo kot o tvorbah z vojaškimi implikacijami. Lambertova teza je, da nobeno mesto ne uide določeni obliki militarizacije – če je ta na primeru mest, ki so se znašla sredi vojne vihre, očitna, pa smo le slabo opremljeni za razbiranje veliko bolj subtilnih vplivov vojaškega (in policijskega) operiranja v naših lastnih mestih. Morda se bo to začelo spreminjati ravno v obdobju, ko povsod okrog nas začenjajo rasti mejne ograje kot nekakšen banalen sodoben odvod rimskih limesov, ki naj bi zadržale barbare pred vpadanjem v civilizacijo. Lambert, ki že vrsto let ureja spletni blog in po novem tudi tiskano edicijo The Funambulist, ki polje arhitekture, oblikovanja in urbanizma povezuje s humanističnimi in družbenimi vedami, ter je trenutno tik pred izidom knjige o vlogi buldožerja kot orožja v izraelsko-palestinski vojni od 1948 dalje, je v sredo na »Mirujočem gradbišču« ob Masarykovi cesti v Ljubljani pod platnom vojaškega šotora predaval o nekaterih bolj in manj očitnih povezavah med arhitekturo in militarizacijo.

PALESTINIAN-ISRAEL-CONFLICT-WALL
Uvodna definicija arhitekture, kot jo razume Leopold Lambert, namreč kot disciplino organiziranja teles v prostoru, je za njegovo analizo vpliva vojske in policije na arhitekturno načrtovanje ključna. Vsakršen arhitekturni poseg tako ali drugače razmejuje, usmerja in preprečuje ali omogoča gibanje ljudem, živalim in vozilom – zato je vsakršno arhitekturno dejanje v svojem bistvu nasilno dejanje, ki poseže v ustaljene tokove in jih s svojimi novimi posegi spremeni. To osnovno nasilje sten, zidov in drugih elementov, ki nas obkrožajo, nam ostane prikrito ali nas vsaj bistveno ne prizadene, dokler se obnašamo v skladu z logiko prostora, kot jo je, reflektirano ali ne, uporabljal arhitekt. V trenutku pa, ko takšne vzorce spremenimo, jasno občutimo nasilje vsakodnevno prisotnih in morda povsem banalnih zidov. Takšna sprememba vzorca morda nastane ob protestih na javnih trgih, kjer policijske sile velike odprte površine naenkrat uporabijo za izvajanje vojaških manevrov in kontrole upornega prebivalstva (spomnimo se, kako odločilno so t.i. Arabsko pomlad zaznamovali ravno javni trgi, kot so Tahrir v Kairu) – vendar pa je enako dober in zahodnemu svetu mnogo bolj vsakdanji primer nasilje zidov, ki ga občuti brezdomec: njegovemu pogledu se zidovi in fasade hiš vsakdanjega mestnega tkiva vsak večer spremenijo v nepredušno zaprto vrsto barier, ki mu preprečujejo uživanje toplote in varnosti.

2
Lambert je predavanje nadaljeval z nekaj na prvi pogled bolje prepoznavnimi zgodovinskimi primeri vojaškega in policijskega vpliva na urbanizem in načrtovanje, začenši s predavateljevim rodnim Parizom, ki je kot žarišče revolucij v 19. stoletju predstavljal tudi enega izmed bolj očitnih primerov urbane kontrole. Pariški prefekt baron Haussmann je gosto pozidano srednjeveško jedro mesta prerezal z vrsto širokih avenij, ki so bile med drugim odlično prilagojene hitrim vojaškim manevrom (kar se je že v Pariški komuni 1871 izkazalo za veliko vojaško prednost). Vojaške implikacije pa tičijo tudi v manj opaznih elementih: celo uvedba makadama in pozneje asfalta na mestnih cestah ni le posledica povečanega prometa, ampak ima pred tradicionalnim tlakovanjem granitnih kock to prednost, da ga ni mogoče uporabljati pri gradnji barikad ali ga metati proti silam reda (granitni bloki pariških cest so bili v resnici eden izmed osnovnih gradnikov pariških barikad). Drug znan historičen primer je gradnja nove brazilske prestolnice Brasilia skoraj stoletje pozneje. Komaj tri leta po inavguraciji nove prestolnice je oblast v državi prevzela vojaška junta, ki je nato vladala več kot dve desetletji. Predavateljeva teza, da bi se vojaška diktatura sesula veliko prej, če bi bila prestolnica še vedno v Rio de Janeiru ali kakšnem drugem urbanemu odporu bolj primernem mestu, se zdi radikalna, vendar pa je glede na enodimenzionalno racionalno mrežo Brasilie, ki jo je zelo preprosto nadzorovati in obvladovati, tudi dovolj prepričljiva. Seveda avtorjev novega mesta Lucia Coste in Oscarja Niemeyerja ne moremo obtožiti kakšnih militaristično-desničarskih teženj, kvečjemu nasprotno; vendar pa ostaja dejstvo, da je velika predvidljiva in pregledna mreža ulic odlična promenada v času miru in nasprotno odličen prostor za vojaške manevre v času vojne. Kot sodoben odvod gradnje Brasilie se napoveduje gradnja nove egiptovske prestolnice, ki pa jo tokrat načrtuje že kar diktatorski vojaški reži sam: Lambert napoveduje, da bo zanimivo spremljati načrtovanje novega v puščavi predvidenega glavnega mesta.

1
Celo ameriška suburbija, ki je zaznamovala desetletja po drugi svetovni vojni, je na nek način otrok strahu pred nuklearnim spopadom: beg prebivalstva iz gosto naseljenih urbanih središč v redko naseljena predmestja je bila med drugim tudi strategija zmanjševanja izgub prebivalstva ob morebitni jedrski vojni med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. Podobno velja tudi za Eisenhowerjev program gradnje avocest, ki so bile s predpisanimi ravnimi odseki na določeno število kilometrov potencialno uporabne kot zasilna pristajališča vojaških letal. S preselitvijo v sedanjost je Lambert nadaljeval analizo na primerih urbanih središč Palestine in ameriških mest , ki jih je v izraelsko-palestinskem konfliktu in ob gibanju Occupy doživel in preučeval tudi osebno. Morda najbolj zanimiv pa je bil nastavek analize sodobne urbane opreme javnega prostora, v kateri je zaznati poudarjeno varnostno tendenco: elementi dobivajo vedno večjo dimenzijo in maso in tako postajajo (tudi) ovire za vozila in množice – to je vloga, ki jo včasih bolj, včasih manj skrivajo z zelenjem, klopmi in javno umetnostjo in nam tako navidezno humanistično »sadijo rožice«. Ob bok vsemu povedanemu pa je treba poudariti, da so bile še tako kontroverzne teze predavatelja vedno poglobljeno predstavljene in prepričljivo argumentirane ter nikoli črno-bele. Kar je obveljalo tudi za uvodno definicijo nasilnosti arhitekture: vsak na novo definiran prostor, vsaka nova hiša predpostavlja točno določen protokol, po katerem se odločimo, kdo lahko vstopi in kdo ne. Na nas pa je, da se odločimo, kakšen bo ta protokol. Lambert tako poudarja, da četudi ima arhitektura po definiciji kontrolne in izključujoče tendence, imamo tako arhitekti kot javnost vedno na izbiro možnost, da poskušamo te tendence v prostoru prepoznati in prebrati ter nato v skladu z analizo tudi delovati.
Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja