Napisal: Filip Drnovšek Zorko

biolog in filozof znanosti, Velika Britanija

Pred nekaj tedni smo končno dočakali brez dvoma najpomembnejši dan desetletja: 21. oktober 2015 – datum, do katerega potuje Marty McFly v drugem delu filma Back to the Future. Svet je ponorel. Guardian je začel z liveblogom že po avstralskem času; na Leicester Squaru je bil postavljen avto DeLorean, ki ima v filmu seveda ključno vlogo kot časovni stroj; in zdelo se je, da se v vsakem časopisu, v vsaki reviji najde članek o tem, kako natančno je film predvidel resničnost leta 2015 (z izjemo ameriškega politično-športnega portala FiveThirtyEight, ki nam je raje svetoval, naj vse te članke ignoriramo).

Kaj nam je manjkalo? Petnajst filmov Jaws, česar nam ravno ni treba biti žal. Sloviti hoverboard (lebdeči skateboard) – no, neka varianta pravzaprav obstaja, sicer deluje samo nad posebej pripravljenimi površinami. Leteči avto? Tudi, če štejemo avto z zložljivimi krili, ki se po potrebi spremeni v avion. Kar pa zadeva superge s samozavezljivimi vezalkami, pri Niku baje trdijo, da so izumili tudi nekaj takega. Super! Živimo v resnično znanstvenofantastičnem letu 2015. Le da se zraven sproti sprašujemo: če vse to obstaja, zakaj nič ne vidimo? Kje so naši leteči avti? Tudi bolj svetovljanske iznajdbe se ne vidijo prav pogosto. Pa tudi če ne lebdi, na primer, ima segway (“osebni transporter”) nekakšen futuristični čar. A v mnogih državah je njegova uporaba omejena. V Združenem kraljestvu je de facto prepovedan: ker spada med motorna vozila, ga na pločniku ne najdeš, za cestno uporabo je pa po presoji ministrstva za promet prenevaren. Na koncu se moramo sprijazniti z dejstvom, da se prihodnost – fantastična ali realna, kakršna pač je – ne umešča udobno v sedanjost. Če si privoščimo trenutek filozofiranja, ugotovimo, da je pot do prihodnosti pravzaprav nemogoča: če se še tako trudimo, je do nje sama, neprestana sedanjost.

Zdaj ko sem se lepo razkomotil in razglasil prihodnost za nemogočo, tako da se ne bi magistrski certifikat počutil preveč zanemarjenega tam nekje zadaj v omari, pa se spomnim, da naj bi pisal kolumno o tem, kaj pričakujem v letu 2016. No, ravno smo dali skozi kar trideset let jasnovidnosti, prerokovati še eno leto bo mala malica.

Začnimo s stanjem v Angliji. Situacija v zadnjih mesecih se je skorajda razburljivo razvila. Laburisti so izvolili novega voditelja, socialističnega levičarja Jeremyja Corbyna, ki je, mimogrede, tudi moj lokalni parlamentarec. Stranka je padla v globoko travmo: je namreč politični outsider, naj sploh ne bi imel šans, to ni bilo po načrtu. Zdaj se spet znajdemo pri referendumu o EU, o katerem sem se tudi že razpisal. Corbyn je namreč evroskeptik (sicer iz prijazno simpatičnih razlogov, nič teh obupnih nacionalistov), nekaj časa je nad stranko viselo vprašanje, kaj da bo uradno stališče. Lahko si oddahnemo – laburisti so še zmeraj za EU. Vsaj to. Ta teden je pa David Cameron poslal predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku odprto pismo, v katerem je naštel pogoje, pod katerimi bi podprl nadaljnje članstvo v EU. Pri tem je poudaril “fleksibilnost”, skratka, lepo bi mu bilo, če bi lahko ostali v EU takrat, ko mu je ugodno. Pa saj smo o tem že govorili. Vse se spreminja in nič se ne spremeni, zdaj smo pa že skoraj pri Parmenidu.

Seveda je zame še posebej pomembno, da Združeno kraljestvo ostane v EU. Kdo ve, kako se bo moj status spremenil, če izstopi. Postajam tudi bolj in bolj pesimističen – potihem si včasih pustim razmišljati, kakšne načrte imam za skrajni primer. Mogoče bi raje ostal v letu 2015, če vam ni mar. Upam, da je mojim prijateljem tudi do tega, da lahko še naprej živim v Londonu, priznam pa, da imajo pravico do svojih prioritet. Poglejmo! Mogoče je prihodnost videti lepša s kakega drugega zornega kota. Med drugim divja tudi debata o National Health Serviceu (NHS), brezplačnem zdravstvenem sistemu, ki deluje že od leta 1948. Vlada trdi, da ga poskuša modernizirati, in obljublja mnoge izboljšave: krajše čakalne dobe, zagotovljen pregled že isti dan in tako naprej. Obenem pa ni jasno, kako bo vse to financirano. Administracija NHS že leta opozarja, da zdravnikov primanjkuje, da brez priliva dodatnih sredstev ne bo šlo. Opozicija pa vlado obtožuje, da poskuša NHS po delih privatizirati. Debata se je v zadnjih tednih še posebej razvnela zaradi predloga o spremembi pogodb mlajših zdravnikov. Kako izpolniti obljube, če ni denarja? Preprosto: nove pogodbe bi namreč spremenile delovne ure in prisilile zdravnike, da delajo več ur za manjšo plačo. Zdravniški sindikat se je uprl, ne zaradi nižjih plač, ampak zato, ker bi pogodba ogrozila paciente – mnoge raziskave kažejo, da je verjetnost resnih napak mnogo višja, če so zdravniki dežurni več ur. Vlada je pozorno poslušala in ponudila zvišanje plač za 11 %. To seveda pacientom prav nič ne pomaga, zraven pa v bistvu sploh ne zviša plač, ker naj bi se distribucija rednih in izrednih ur tudi spremenila. Ampak kaj jih briga, zdaj lahko rečejo, no, glejte, kakšne ugodne razmere smo ponudili, zdravniki pa nič. Poznam mladega zdravnika, ki se je pred kratkim odločil, da bo podprl morebitno stavko. Nikoli, je rekel, si nisem predstavljal, da bom kot zdravnik stavkal. Ampak ne gre le za stanje zdravnikov, pač pa za bistveno družbeno varnost.

Da ne bi slučajno pozabili na Ameriko. Vsaj v mojih krogih se namreč veliko govori o ameriških volitvah, ki bodo čez slabo leto, nominacijska bitka se je pa začela že spomladi. Oglejmo si nekaj kandidatov v republikanskem cirkusu. Jeb Bush, ki točno ve, koliko mu priimek škodi, in tako potuje pod geslom “Jeb!”. Rand Paul, ki je posnel reklamo, v kateri z žago uniči ameriški davčni zakon. Ted Cruz, očitno ljubosumen, ki je posnel reklamo na temo, kako speči slanino s pomočjo jurišne puške. Ben Carson, ki trdi, da so egipčanske piramide žitnice, ki jih je zgradil biblijski Jožef (glej 1 Mz 41). Donald Trump – joj, kaj naj sploh rečem o Trumpu? Poleg njih je videti Marco Rubio, ki velja za enega od favoritov, skoraj razumen – res, zanika globalno segrevanje in nasprotuje pravici do splava, vsaj pa ni priznal, da je kot najstnik bratranca (neuspešno) napadel z nožem (spet Carson). (Kdorkoli dobi nominacijo, mimogrede, bo brez dvoma nasprotoval Hillary Clintonovi, in kdorkoli že bo, upajmo, da bo prišlo do prve ameriške predsednice.)