Velika plastična modrina

od • februar 14, 2017 • Dogodki, TrajnostnoKomentarji (0)1639

Naslovna fotografija: Pod površjem: otok plastičnih odpadkov, ki ga tvori severno-pacifiški krožni tok, 2009 © Lindsey Hoshaw

 
Vsakih 20 do 30 sekund v svetovna morja zaide od 2000 do 2500 kilogramov odpadkov. Časopis bo razpadal 6 tednov, embalaža od mleka 3 mesece, penasta plavalna boja približno 50 let, plastenka neverjetnih 450, ribiška vrvica celo do 600 let, steklenica pa se bo v morju zadržala nedoločljivo dolgo.

Za zdravje človeka, živali in rastlinskega sveta so posebej nevarni plastični odpadki. Masovna proizvodnja plastike se je začela v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. Da bi bolje razumeli, kako nastanejo različne vrste te relativno nove snovi, kakšni so njen življenjski cikel, pozitivne in negativne lastnosti ter alternativni načini uporabe, se lahko do 23. aprila letos odpravite v Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Ljubljana je namreč že 23. mesto, ki je na ogled postavilo razstavo Končna postaja: morje? V nadaljevanju lahko preberete nekaj odzivov tistih, ki so si jo že ogledali.

»Pretresljivo. Ko misliš, da veš veliko, a vidiš, da vedno veš premalo. Vsa čast za razstavo.« (Barbara)

 »Žalostno.« (Finn)

»Rabimo več čistilnih akcij!« (Enej)

»Grozljiv vtis nezavednega ali nehoteno hotnega mižanja civilizacije, ki uničuje samo sebe, rezultat vprašanja z znanim izhodom, pred katerim si zatiskamo oči. Hvala za prikaz, upam, da sem se kaj naučil.« (Andrej)

»Upam samo, da bo ta poučna razstava pomagala razumeti, kaj pomeni tudi že tako majhen drobec plastike našemu planetu. Naj si jo ogleda čim več staršev, starih staršev in pedagogov in naj prenašajo skrb za naravo naprej.« (Olga in Polde)

»Čestitam! Priporočiti vodstvom vseh ljubljanskih osnovnih šol, da si pod ustreznim vodstvom z otroci ogledajo razstavo, ki naj vpliva na novo kulturo in občutljivost do vsakdanjega življenja.« (Saša J. Mächtig)

Razstava Končna postaja: morje? je svojo pot po Evropi, Afriki in Aziji začela leta 2012 in odtlej jo je obiskalo več kot 500.000 ljudi, tudi številne izobraževalne ustanove, pove njen vodja Roman Aebersold iz Muzeja za oblikovanje v Zűrichu, kjer je nastala prva, izvirna postavitev. Opisuje jo »kot potujoče orodje, ki ji lokalni razstavljalci dodajajo spremljevalne dogodke: predavanja in delavnice. Seveda vemo, da je po eni strani plastika fantastičen izum, svet bi bil brez nje bistveno manj udoben. Če si samo predstavljate zdravstvene ustanove, tamkajšnje prostore in opremo brez plastike … Kot bi se vrnili v dvajseta leta prejšnjega stoletja. Toda po drugi strani moramo še naprej premišljevati o tem, zakaj in kam to plastiko odlagamo ter kako jo uspešno reciklirati. Čeprav se večina udeležencev razstave zaveda teh problemov, so nad globalnim obsegom onesnaženja v največji meri vendarle začudeni. Mnogi obiskovalci se nam po obisku razstave oglasijo le zato, da bi izpostavili z odpadki povezane izzive domačega kraja. To se mi zdi zelo spodbudno. Ljudje se bomo morali v prihodnje še bolj osredotočiti na štiri r-je: reduce, recycle, reuse, redesign. In verjamem, da lahko do največjih sprememb pride ob spremenjenih vsakodnevnih navadah.«

Razstava po svetu potuje v lesenih zabojnikih in tudi slovenska različica je razdeljena na številne tematske otoke. Med mnogimi mednarodno delujočimi sodelavci so jih soustvarili študenti ene od umetnostnih fakultet v Zűrichu pri predmetu znanstvena risba. Slednja »kljub sodobnim metodam velikokrat pove več kot fotografija in zato v arheologiji še vedno predstavlja pomemben korak v dokumentiranju«, pove Špela Šubic, kustosinja gostujoče razstave. Mladi umetniki so narisali plastične predmete, ki ležijo na obalah Severnega in Baltskega morja ter na Havajih in so prav tako del razstave. Gre za reči, ki smo jih uporabljali zelo kratek čas, do njihovega dokončnega razpada pa bodo minila desetletja, stoletja. »Kar 80% vseh snovi v morje pride po rekah, deloma z vetrom. Preostali del z ribištvom, industrijo, turizmom … Na tej shemi je pojasnjeno, koliko časa posamezni materiali obremenjujejo okolje, preden razpadejo. Zobna ščetka – kar 450 let ali še več. Vse je odvisno tudi od zunanjih pogojev, na primer izpostavljenosti UV žarkom. Plastika bo torej podobno kot kamniti artefakti našim zanamcem pričala o tem, kako smo živeli«, dodaja kustos Nikola Pongrac.

Kako hitro se razgradi odpadek?, Končna postaja: morje? © Luka Karlin (MAO)

A tudi če bi že danes prenehali s proizvodnjo plastike, bi tisto, ki jo je človeštvo že proizvedlo in odložilo v okolje, po mnenju Uroša Robiča, strokovnega sodelavca Inštituta za vode Republike Slovenije ter scenarista in režiserja filma Plastik Fantastik (2013), na obale naplavljalo še vsaj naslednjih 20 do 30 let. Na razstavi si je sicer mogoče ogledati še več filmov, med drugim mockumentary The Majestic Plastic Bag. V njem ima glavno vlogo vsem dobro znana vrečka, o kateri pripoveduje oskarjevec Jeremy Irons. Prav to vrečko bi lahko odpihnilo z blagajne katerekoli trgovine, z lahkoto pa bi ušla tudi iz znanega prizora v Mendesovi Lepoti po ameriško (1999), v katerem Ricky (W. Bentley) prijateljici Jane (T. Birch) pokaže video prosojne šumečke, ki poplesuje skozi naelektreno ozračje nekega hladnega zimskega dne, on pa med opazovanjem njenega plesa spozna, da se za vsemi rečmi na tem svetu skriva njim lastno življenje, prepolno lepote. No, trenutno večina plastičnih odpadkov, tudi takšnih vrečk, plava v morjih, tokovi pa jih bodo sčasoma potisnili nazaj do kopnega. V oceanih je sicer kar pet velikih plastičnih otokov, prvega je leta 1997 odkril surfer, kapitan in oceanograf Charles Moore. Če si ogledamo fotografije ali posnetke iz tujine, denimo s Havajev, sicer ugotovimo, da je slovensko morje v primerjavi z drugimi obalami le zmerno onesnaženo. Takšnega mnenja je tudi dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta.  Toda kako plavajoča plastična juha vpliva na življenje v njej?

Doktorica Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije pojasnjuje: »Na plastiko se vežejo organski polutanti, ki so že sicer prisotni v vodah. In iz plastike se sproščajo aditivi, ki so rakotvorni oziroma v veliki meri delujejo kot motilci hormonov. Vse to vpliva na organizme, ki živijo v morju. Veliko škode povzročijo veliki plastični odpadki. Živali se vanje zapletejo, dotrajane in zapuščene ribiške mreže ali vrečke pa jim nato onemogočajo njihovo rast ali jih kako drugače poškodujejo. Živali plastiko tudi pojedo. Zelo znan je primer morskih želv – te namreč plastične vrečke zamenjajo za meduze, pozneje pa ob lažnem občutku sitosti poginejo zaradi izstradanja.« Podobno se dogaja lednim viharnikom, zelo znan je primer sestradanih albatrosov Midwayskega atola, na razstavi pa so na ogled tudi številni kosi plastike, ki so jih obgrizli morski psi. Ana Hace iz društva Morigenos, tudi enega od partnerjev pričujoče razstave, strne: »Vsako leto več je primerov, ko plastiko najdevajo v želodcih nasedlih kitov in delfinov. In analize zabeleženih primerov po svetu so pokazale, da so odpadki v morju grožnja skoraj vsem vrstam kitov in delfinov. Zaradi zaužitja plastike se njihove prebavne poti zamašijo in živali poginejo od lakote. Različni plastični materiali se jim lahko zagozdijo okoli vratu, gobca in plavuti ter jim otežujejo hranjenje in plavanje. Med našimi rednimi izhodi, plovbo po slovenskem morju, pogosto opazimo različne plastične odpadke. Nekoliko večje količine je opaziti predvsem po neurjih. Delfini so radovedne živali in se s stvarmi, ki jih najdejo v morju, včasih igrajo, tudi tako pa lahko pride do prej omenjenih nezgod. Takšno vedenje smo opazili tudi pri enem izmed naših delfinov, ki se je pogosto rad igral s plastičnimi vrečkami, najdenimi v morju. Na plastičnih delcih lahko velike razdalje prepotujejo tujerodne vrste, ki se naselijo v novem okolju in povzročijo spremembe v lokalnem morskem ekosistemu, kar nato vpliva na vse živali.« Eden od obiskovalcev razstave pove, da je nekaj podobnega videl na trupu barke, ko je plul čez Atlantik. Vprašam ga, če je mogoče kje v daljavi opazil tudi t. i. plastično juho. »Ne, smo pa pluli mimo velikega koluta plastičnih cevi, ki so plavale povrh morja; takšnih za vodovod in kanalizacijo. Če bi se vanj zaleteli, ne bi bilo nič hujšega,  je bil pa to zelo hecen prizor.« Toda približno 70% plastike potone na dno morja, obremeni in spremeni tudi koralne grebene. Tisto, kar vidimo, je torej le vrh ledene gore.

Habitat albatrosa z morskimi naplavninami na Velikonočnih otokih, Midwayski atol, 2008, © Forest & Kim Star

Posebno nevarno poglavje predstavlja plastika, manjša od 5 milimetrov, v svetovnih morjih naj bi je bilo za okoli 269.000 ton in pravimo ji mikroplastika. Dr. Manca Kovač Viršek pojasnjuje: »Plastika v morju pod vplivom različnih fizikalnih in kemijskih dejavnikov razpada na manjše delce – mikroplastiko, ta pa se še zmanjša in dobimo nanoplastiko. Problem onesnaženja bo zato večen. Metode odstranjevanja mikroplastike iz okolja še niso dobro razvite, so pa v teku študije tega področja. Treba je povedati tudi to, da obstajajo različni viri mikroplastike, ki ne nastane samo z razpadanjem velikih plastičnih delcev. Poznamo še t.i. primarno mikroplastiko, ki je že v začetku manjša: sem spadajo plastični peleti, to je osnovna surovina za vse plastične izdelke, ki pa se med transportom z ene na drugo celino tudi izgubljajo. Najpogosteje se to dogaja v Aziji, kjer je mogoče najti tudi do meter visoke obalne nasipe iz raztresenih plastičnih peletov, da se kamnov pod njimi sploh ne vidi. Peleti kdaj pa kdaj zaidejo tudi v Jadransko morje.«

Arheologija prihodnosti, Koncna postaja: morje? © Luka Karlin (MAO)

Če želimo onesnaženje ustaviti ali vsaj omejiti, moramo začeti pri njegovem izvoru. Tudi zato se je s svojim vodstvom temu ozaveščanju pridružila nad množično udeležbo obiskovalcv razstave presenečena aktivistka Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. »Pomembno je, da se z odpadki ne ukvarjajo le nevladniki in komunalna podjetja, ampak tudi oblikovalci.« S plastičnimi odpadki so se pri EBM ukvarjali že v sklopu projekta Vrečka na vrečko in nato skupaj z nekaterimi poslanci decembra 2010 v Državni zbor vložili predlog Zakona o omejevanju rabe nakupovalnih vrečk (ZOUNV), ki pa kljub načelni vladni podpori ni bil sprejet. To naj bi se spremenilo, saj tovrstne spremembe državi narekuje Evropska unija, toda na predpis še čakamo. Leta 2014 so Ekologi brez meja postali nacionalna organizacija evropske mreže Zero Waste Europe, kar v praksi pomeni, da vodijo nacionalno mrežo sodelujočih občin, potrjujejo in spremljajo napredek v sklopu te zaveze in načrta ter obenem na tem področju še naprej poskušajo vzpostaviti povezave med gospodarstvom in politiko. Končni cilj pa je seveda znižanje porabe naravnih virov ter ohranitev in predelava vseh vrst materialov v odpadkih brez odlaganja in brez sežiganja. V istem društvu so v letih 2014/2015 v štirih večjih živilskih, tekstilnih trgovinah in drogerijah v Ljubljani opravili tudi manjšo raziskavo. Opazovali so odnos kupcev in prodajalcev do uporabe plastičnih vrečk za enkratno uporabo in, kot pravi sogovornica, prišli do »zelo zanimivih rezultatov.« Sicer pa Katja Sreš takole zre v prihodnost: »Vsak posameznik lahko že z majhnimi koraki prispeva k zmanjševanju odpadkov. Ustvarili smo tudi zemljevid trgovin, ki določene izdelke že ponujajo brez embalaže. Odličen uvod v življenje brez odpadkov pa ponuja knjiga Bee Johnson Dom brez odpadkov, prevedena tudi v slovenščino.«

Naplavljene opuščene ribiške mreže, Hawaii, ZDA © Chris Pincetich/Marine Photobank
In kako kaže s prvo slovensko trgovino brez embalaže, kakršno nekatera evropska mesta, recimo Berlin, že poznajo? V javnem podjetju Snaga so v času odmevnega naziva Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope 2016 v sodelovanju z MOL predstavili koncept: embalažo bi kupci v to trgovino prinesli s seboj od doma (če ne, pa bi bile bombažne vrečke in steklene posode tudi tam na voljo), sočasno in v istem sklopu  (ter prav tako v središču Ljubljane) pa bi odprli še večnamensko, trajnostno naravnano kavarno in izposojevalnico reči, kjer bi tudi uveljavljali načela ponovne uporabe. Zakaj trgovine dobro leto dni po uradni napovedi še ni? Nina Sankovič, svetovalka direktorja in vodja odnosov z javnostmi iz Snage, pripoveduje: »Oglasilo se nam je veliko ponudnikov izdelkov, ki bi bili v takšni trgovini naprodaj, hvaležni smo tudi za širšo podporo občanov in medijev. Poslovni načrt z nekaj variacijami je v grobem pripravljen. Nekatere partnerje iz dejavnosti, ki bi jih s projektom uresničevali, imamo, hkrati pa sva se z direktorjem začela pogovarjati s potencialnimi vlagatelji, vendar se pogovori kljub začetnemu navdušenju žal niso končali z dogovorom.«

Za konec še filozofsko vprašanje, s katerim se je na mednarodni konferenci konec oktobra 2015 tudi na primeru projekta Plastic Garbage ukvarjala dr. Susan Kamel, profesorica muzejskih študij na HTW (Hochschule fűr Technik und Wirtschaft) v Berlinu. Ali muzejska praksa lahko spremeni institucijo? Kolikšen potencial ima aktivistična razstava: ali lahko preoblikuje družbo? Špela Šubic komentira: »Za nas je ta razstava nekoliko nenavadna. Naša stalna publika, ki obiskuje fotografske, oblikovalske, arhitekturne razstave, se do zdaj ni čutila pozvano v tolikšni meri kot sicer, smo pa s to razstavo dobili novo občinstvo.« Sodelavka muzeja Ana Kuntarič pove, da jo je do 9. februarja obiskalo skoraj 1500 ljudi. »Kljub temu, da galerije in muzeji želimo ostati pozitivistični, da torej stvari ne prikazujemo emocionalno, pa se mi zdi, da nekatere teme vseeno kličejo k temu. Čeprav vsi muzeji po svetu razstavljajo znanstveno vsebino, je po drugi strani treba slediti tudi trendu, da se v razstavo vključi čim več vizualnega gradiva, kar posebej privlači mlajše obiskovalce«, doda Nikola Pongrac: v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje bosta skupaj s Špelo Šubic 13. marca gostila tudi simpozij z naslovom Plastika: smet ali dragocenost? V družbi strokovnjakov, kot so Thea Van Oosten, Lučka Kajfež Bogataj, Uroš Robič in mnogi drugi, bosta odstirala ekološki, restavratorski in konservatorski pogled na to temo.

 

Pripravila: Kaja Kokot Žanič

 

 

Sorodne vsebine

Komentarji