V Sloveniji smo vsi mojstri za vse – smo narod »A je to« mojstrov. Morda nam naš zagon in iznajdljivost lahko pomagata.

 Švica je dežela narave, sira, čokolade in predvsem reda. Kamorkoli greš, si na razglednici – planine, jezera, krave in planinske potke. Tudi najvišja planina ima urejene poti in klopi. Ob vsakem koraku veš, da nisi prvi stopil na ta tla, pa čeprav se nahajaš 4000 metrov nad morjem. Vse je urbanizirano. Vse je organizirano. Država, kjer se vse ve; od urnikov mestnega prometa, ki drži do sekunde (kajti čas je denar), do cene vreč za smeti in dneva, ki je določen za odvažanje smeti (smetnjaki namreč ne obstajajo in zato ne smeš odnesti smeti iz hiše kadarkoli, temveč dvakrat na teden in to ob 8:00). Ne gre za obsesivni red, gre za okvirje življenjskega stila, ki omogoča prebivalcem, da se osredotočijo na svoje življenje, talente, hobije in seveda delo. Slovenija ima podobne razglednice, vendar je delovanje družbe malce drugačno, kar ima verjetno opravka z dejstvom, da je Švica 700 let starejša. Ne glede na to smo Slovenci uspešen narod; čeprav je Švicarjev štirikrat več, smo dobili isto število medalj na olimpijskih igrah leta 2008.

Največji vir, ki ga Švica ima, so ljudje, in v ljudi tudi vlaga. To je razlog, da je švicarsko gospodarstvo konkurenčno in zelo inovativno. Vsak ima svoj poklic, svojo vlogo in se ne vtika v tuje. Švicarji malo naredijo sami, skoraj vedno pokličejo »mojstre«, jim dajejo delo in tako pomagajo gospodarstvu (denar mora krožiti). Logika je prav v takem razmišljanju. V Sloveniji smo vsi mojstri za vse – smo narod »A je to« mojstrov, marsikdo se je sam lotil napeljevati električno napeljavo v svoji novi hiši, da ne govorimo o računalniškem omrežju, kjer bi težko našli »čudaka«, ki je za to najel obrtnika. Podobna logika velja za načrtovanje hiš; rezultat je viden po celi državi.

To je seveda pripeljalo do stagnacije arhitekture kot poklica. Tudi to se spreminja, a vendar še vedno velja: kar se Janezek nauči, Janez zna. Trajalo bo še kar nekaj časa, da se Slovenci odvadijo misli, da je nova in ponavadi živa barva fasade arhitekturni odgovor na vprašanje, ki ga je pravzaprav postavil sosed. Arhitekturna stroka se trudi. Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani vsako leto popestri program za naše mlade talente. Imela sem srečo sodelovati s Fakulteto kot gostujoča profesorica, ukvarjali pa smo se z urbanimi plombami v Ljubljani. Prva naloga je bila najti potencialne prednosti znotraj obstoječih lukenj v glavnem mestu. Pozitivna naravnanost mladih študentov je bila neverjetna. Zagon, trdo delo in talent so se pokazali v dvanajstih projektih, ki bi s svojimi vzidavami dejansko oživeli Ljubljano in njene urbane “luknje”. Mladi potrebujejo mentorja, nekoga, ki si vzame čas, doda voljo in jim dovoli, da odrastejo.

Žal je bilo v mojem času na fakulteti tega premalo. Profesorji so bili bolj zaposleni z lastnimi projekti kot z mentorstvom. Zame je bil šok videti Fakulteto ETH v Zürichu, ki nudi študentom nepopisne možnosti – učijo jih celo, kako voditi svoj arhitekturni biro. V Sloveniji smo “A je to” mojstri tudi za to in treba nam je pripisati iznajdljivost. Na žalost nas večina ni bila dolgoročno stimulirana za borbo v stroki; jaz sem leta 2004 odšla iz Slovenije z mislijo, da se vrnem z novimi močmi, in voljo, da doprinesem nekaj od zunaj. Leta minevajo in danes se znova vprašam, kam je izginila mladež s svojim ustvarjalnim zagonom?

Skozi čas je arhitektura eno izmed vztrajnejših ogledal kulture. Stavbe, mesta in infrastruktura kažejo zgodbo svojega časa in kulturo svojih prebivalcev. Arhitektura je zelo dobra preizkušnja prave moči družbe, ker se je je tako težko znebiti. Sliko lahko obrnemo s prednjo stranjo proti steni, česar pa ne moremo storiti s katedralo. Lahko je raztrgati pesem, nemogoče pa raztrgati mestno dvorano na koščke (v primeru zelo močnih čustev je sicer tudi to možno). Nujna potreba po razvoju novih pristopov k prostorskemu planiranju, obnovi transportnih sistemov in podobno je prav tako pomembna tema v Švici. Ukinitev vlakov slovenskih železnic je kontraproduktivna za dolgoročni razvoj države in njenih prebivalcev; sprejem take odločitve bi v Švici vzel vsaj deset let, kajti tu se stvari spreminjajo zelo počasi.

Pogled na celoto je nujen in zahteva delovanje v skupnem dolgoročnem interesu. Tak interes nam manjka. In prav tu obsesivni red v Švici pomaga. Naš zagon in iznajdljivost nam lahko pomagata. To, da smo Slovenci “A je to” mojstri, ni slabo. Če Švicarju uspe vzgojiti en paradižnik, si bo malodane podelil diplomo. V Sloveniji ima vsaka hiša vrt (69 odstotkov Slovencev živi v svoji hiši), ki ni samo okrasni, ampak tudi samo samooskrbni zelenjavni vrt. Ne zavedamo se, da to znanje po svetu ni samoumevno in je vedno bolj cenjeno. Ne gre samo za pridelek, ampak tudi za kakovost življenja. Tako kakovost pozna redkokateri Švicar.

Med sprejemanjem prihodnosti lahko ostanemo zvesti svoji nespremenljivi naravi. Ni slajšega občutka, kot je občudovanje lastno oblikovane in izgrajene ptičje hiške, v katero veselo prihajajo ptički po hrano. Kakovost življenja obstaja povsod; koliko je zagrabiš, je še vedno in vedno bo stvar posameznika. Vendar smo vsi del družbe, zato so prilagodljivost, možnost spreminjanja in razvijanja s časom vrline, pri katerih bo kvaliteta vedno pred kvantiteto.

Iva Smrke Kröger, arhitektka

Podprite nastajanje tiskane revije in spletne strani Outsider z nakupom ali naročilom revije!

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja