Na kavi z Marušo Sagadin in Matejem Andražem Vogrinčičem 

Ej! Glej! Ja, ja, ja, ja! Vse, o čemer sta govorila, je bilo povedano s poudarjeno intonacijo in valujočim ritmom. Allegro, vivace, forte, piano, giocoso, scherzando, sforzando. Drug drugemu sta si prišla prijazno naproti. Prav zelo se ne poznata. Oba XXL po staturi in svojem dosedanjem opusu. Maruša Sagadin, kiparka (tudi arhitektka), živi in dela na Dunaju, ustvarja v nemško govorečem prostoru. Kiparstvo sklada z besedo, hip-hop ritmi, humorjem in arhitekturo. Poučuje na oddelku za performativne umetnosti ter skulpturo na Dunajski akademiji za likovno umetnost pri Monici Bonvicini. Z njo in Matejem Andražem Vogrinčičem smo se dobili na kavi v lokalu LP v Ljubljani. Maruša je prišla v rožasti majici z Miki Miško, Matej, intuitivni umetnik, je electric blue hlače zamenjal z electric blue srajco. Njegov razstavni prostor je zaenkrat še planet Zemlja. Iz Ljubljane preko Benetk v avstralsko puščavo, iz Liverpoola v Sibirijo in naprej … Kam še vse?

Pogovor smo začeli s temami, primernimi za rumeni tisk (tega nisem posnela, to je bil aperitiv našemu srečanju), na koncu se je Maruši po avstrijsko natančno mudilo na predavanje Borisa Groysa. Po rumenem tisku je sledilo:

GMOTA

MS: Kdaj pa je bila otvoritev Gmote?

MAV: Prvega junija.

To so različne vrste preluknjanih kozarcev. Umeščeni so v precej zahteven prostor, vhodni lobby stolpnice TR3, ki je sicer lep, iz leta 1976, arhitekta Edvarda Ravnikarja. Komunicirati z njim in vanj kaj postaviti je precej naporno. Postaviti nekaj, kar prostora ne požre. Gmota se reče postavitvi. S Tevžem Logarjem sva debatirala. Gmota, gmota je on ves čas govoril. In potem mi je rekel, »Ej, jaz moram dati nek naslov v katalog!« Sem mu rekel »Glej, ves čas govoriš o gmoti, ljudje ne vidijo gmote. Vidijo zaveso.« No, je ostala Gmota.

Zavesa je umeščena med dva marmornata centralna stebra in na njih sta dva I profila, ki nosita stavbo. Na ta profila sem naslonil svojo konstrukcijo in nanjo obesil Gmoto.

Najprej so me povabili, da bi napravil nekaj s Steklarno Hrastnik. Potem sem šel v tovarno, gledal postopke, oni so pihali, in sem bil kar veliko v tem steklu. Hitro je padla ideja, da bi napravili nekaj interaktivnega. Ko sem vstopil v lobby TR3, ki ima ogromne steklene površine, se mi je zdelo steklo pravi material, ker je že tam. Imaš marmor, železo, steklo. Nisem hotel vnesti še nekaj četrtega.

EXTRA EXTRA ELLE IN LUMINISCENČNI PRAH

MAV: Ti si pa poleg kiparke tudi arhitektka? Si prav diplomirala?

MS: Ja. V Gradcu, kjer sem študirala arhitekturo in tam tudi diplomirala, nimajo likovne akademije. Mnogo študentov arhitekture že med študijem išče svoje poti v umetnost. Na fakulteti v Gradcu so ustanovili inštitut, oddelek za umetnost, ki ga sedaj vodi Milica Tomić. Potem ko sem leta 2004 diplomirala, sem šla na Dunaj študirat kiparstvo. Večina mojega dela in znanja izhaja iz arhitekture.

MAV: Si šla študirat arhitekturo, ker nisi imela drugega in si vedela, da boš pozneje zamenjala?

MS: Ne. Ko sem imela 18 let, nisem natančno vedela, kaj hočem in kaj naj bi pričakovala od arhitekture. Na začetku se malo mučiš s tehničnimi predmeti in statiko, potem sem pa na fakulteti odkrila oddelek za sodobno umetnost. Po diplomi sem se preselila na Dunaj, kjer sem končala še študij na Akademiji za likovno umetnost.

Največkrat se bojujem s tem, kako bi lahko pripovedovala zgodbe ter jih prevajala v skulpture in instalacije. Koliko opisa je potrebno in koliko lahko ostane abstraktnega? Stalno se bojujem s tem, kako povedati, koliko povedati, koliko ne povedati. Vsa besedila, ki jih pišem, so bolj lirična, niso toliko didaktična.

Besedne igre so del mojega načina dela. Denimo, razstava z naslovom Extra Extra Elle, kot XXL, kjer L napišem kot »ženska« v francoščini »Elle«. Tukaj nisem predstavljala same sebe, ampak tudi zgodbo ženske v arhitekturi, konkretno je šlo za Zaho Hadid. Ona je v Innsbrucku, kjer je ta razstava tudi bila, zgradila veliko objektov. Je edina arhitektka, ki je dobila Pritzkerjevo nagrado. Jaz pa sem se ukvarjala s tem, koliko je ona vidna, s čim je vidna, in seveda moj položaj v tem okviru. Je ta moč in pojavnost tudi politična moč? V besedilu Extra Extra Elle so besedne igre in v njem se ne ve natančno, o kom govorim, ali o sebi, ali o Zahi Hadid ali o arhitekturi, ki je slučajno tudi v nemščini ženskega spola. (smeh)

Ta besedila sploh niso tako didaktična in stroga. Pišem jih s humorjem, z ironijo, z rimami. Da ne bi bilo vse tako pesimistično, trdo, težko …

Extra Extra Elle, 2014, foto: West.Fotostudio

MAV: Ja, jaz vidim ogromno humorja in ironije v tvojih delih. Sploh v tistih ženskih čevljih …

MS: Ja. Ta odnos skulptura – arhitektura, te organske oblike, ali je res to prihodnost? Ali bo vse naravnega videza, vse oblike vzete iz narave, je to ta razvoj?

MAV: Ali ni razvoj zato, ker je zdaj to mogoče? Teh organskih oblik prej nisi mogel napraviti, ker ni bilo te tehnologije. Zdaj jo imamo in je to mogoče in nas zato očara.

MS: Ampak če pogledaš tvoje projekte, ki si jih imel … Ti baloni … So bili baloni?

MAV: Bile so žoge za na plažo. Zato, ker so debelejše in bolj obstojne. Pa lepšo okroglo obliko imajo.

MS: Ampak to je čista antitehnika, proti vsem tem novim medijem, novim možnostim. Pri tem novem projektu, ki ga delaš tu v Ljubljani, ta pa je nekoliko odvisen od sodobne tehnologije?

MAV: Odvisen je od sodelovanja narave in tehnologije, ampak zelo osnovne. To, kar zdaj delam, bi bilo izvedljivo tudi pred 100 leti. Zelo preprosto. Poliesterska smola in neka snov, ki ni fosfor. Neka namagnetena zemlja, ki se napaja s svetlobo in jo potem 12 ur oddaja.

MS: Je to v prahu?

MAV: Ja, to je luminiscenčni prah. Zameša se ga v poliestersko smolo, ta se uporablja za jadrnice, čolne, kovčke. Ti dve komponenti se zamešata, potem pa je cela znanost, kako delati, da se ti ne strdi prehitro ali prepočasi. Prvi dan sem se zelo lovil, upošteval navodila strokovnjaka. To je, Dušana Vidalija, samostojnega podjetnika. Z njim sodelujem že od leta 2006 in na njegovem dvorišču sem delal čolne za cerkev v Liverpoolu.

Liverpool biennial ima lepo zgodbo, ker poveže vsakega gostujočega umetnika z eno neprofitno nevladno organizacijo. Sanja Iveković se je ukvarjala s problemom najstniške nosečnosti v Liverpoolu. Jaz sem delal z ljudmi s posebnimi potrebami, ki so bili genialni. Z njimi sem imel delavnice na temo čolnov, in so bili super. Delali so iz plastelina, risali, slikali, se ukvarjali s tem, kar mene že 20 let zanima, to je multiplikacija enakega oziroma podobnega predmeta v prostoru. Kaj se zgodi, če jih več postaviš skupaj, ker začnejo delovati drugače kot posamezni predmet. Nekaj podobnega so delali iz plastičnih krožnikov, iz kozarcev. Ena najboljših pa je bila, da so vzeli solato, utrgali liste, jih obrnili narobe in tako so bili videti kot moji zeleni čolni. Genialno.

JAVNI PROSTOR IN CASA VESTITA

MS: Rekel si multiplikacija nekega objekta, ki je izveden v drugačni obliki, večji, manjši, druge barve. Enkrat so žoge ali pa cunje. Zakaj greš vedno v javni prostor s tem? Je to naključje?

MAV: V javni prostor grem zato, da neko odločilno stvar postavim v tisti prostor. Pri meni vedno prostor določi, kaj to bo. Začelo se je z oblečeno hišo v Ljubljani, ki je bila najbolj zanemarjena na Gallusovem nabrežju. V Benetkah je bila podobna zgodba. Takrat mi je bil izziv najti tako hišo, ki bi bila bolj skulptura, okoli katere bi se lahko sprehodil okoli vseh štirih strani.

Imel sem srečo, da je v Benetkah ena in edina taka, ki ni slonela na sosednjo hišo ali pa imela pred sabo kanal. Zelo dolgo sem hodil in iskal, pri iskanju sem se povezal z domačini. No, bil je nek Vittorio Marchiori. On je bil takrat lastnik knjigarne. Skupaj sva našla to hišo na Campo Santa Margherita. To je bil trg za študente in domačine. Žur plac. Velik trg. Je samo eden od treh trgov v Benetkah, na katerem je dovoljeno, da se otroci žogajo. Ker so skozi stoletja razbili toliko historičnih oken, je žoganje v Benetkah prepovedano. Na Campo Santa Margherita je to dovoljeno, in otroci so tam, seveda, nabijali žogo. To sem ti že govoril?

MS: Ne.

MAV: Otroci so nabijali žogo v hišo in jih to, da je nek umetnik oblačil hišo, ni zanimalo. Kamniti okvir vhodnih vrat so imeli za gol. To, da je bila tam zdaj neka oranžna folija, umetnost, jih ni ganilo. Prva dva dni sem še nekako. »Ej! Pazi, ej! A ne vidiš, da je to umetniško delo! Potem pa je prišel nek oče in rekel »Glej. Meni se zdi super, zelo mi je všeč, kar si naredil, ampak, veš, to je njihovo igrišče. Ne moreš pričakovati, da zato, ker si ti zdaj naredil neko umetniško delo, ej …« Sem mu rekel: »Hvala, imaš prav! Greva na kavo!« (smeh)

MS: Ja, ja, ja …

MAV: No, so nadaljevali, niso pa naredili kakšne velike škode. Kakšen odtis žoge na kakšni obleki. Mislim, da je to imelo še dodaten čar. Jaz sem bil ta, ki je vdrl v njihov prostor in se potem igral policaja. Brez smisla, ne …

10000 ŽOG V PERTHU

MS: Dva tvoja projekta iz javnega prostora, ki ju poznam, mi delujeta zelo nereprezentativno. Če rečemo umetnost v javnem prostoru, zelo velikokrat pomislimo na umetnost pred bankami ali pa res čisto klasično na trgih …

MAV: Saj ravno tega nočem.

MS: Moj problem, ki ga imam z umetnostjo v javnem prostoru je, da je to participativen projekt, kjer prebivalce vključiš v nek razvoj, nek koncept, ali pa so to taki prostori, kot si ti v Avstraliji … Je bila Avstralija? Tisto z žogami?

MAV: Ja.

MS: Kot si mi pripovedoval, je bil to prostor, ki si ga težko opazil.

MAV: Bil je gradbena jama.

MS: To mi je zelo všeč.

MAV: Dobro je bil to, da je bil tam čez most, ki je povezoval avtobusno postajo v središču mesta z novim poslovnim predelom, kjer so zgradili pet nebotičnikov. Bilo je pet gradbenih podjetij, vsako je imelo svojega odvetnika in vsem sem moral podpisati, da če bi moja inštalacija kakorkoli metala slabo luč nanje v javnosti, bom moral vse takoj pospraviti.

MS: Ampak istočasno je nevarnost pri vseh teh projektih, ki jih delaš v javnih prostorih in se odločiš, da ne greš ravno na glavni trg ali na fasado najvišje zgradbe; te stvari niso toliko vidne, in zanje ne izve skoraj nihče. O njih izveš samo posredno preko dokumentacije. Govorim iz lastne izkušnje.

MAV: Nikoli nimam pričakovanj glede obiska mojih postavitev. Vedno imam pričakovanje do sebe. To me najbolj zanima. Moj razmislek, kako naj bi bilo videti, in potem razlika med realnostjo in tem, kar sem si zamislil, kako to deluje. Nisem tako dober, da bi vedel, kakšen bo občutek na koncu, ko je narejeno. To se mi zdi dobro. Mislim, da bi obupal, če bi vedel.

SIBIRIJA IN STRES IN TEKSAS V GRADCU

MAV: Kustos sibirskega bienala je videl čolne v Liverpoolu in hotel pisati o tem v znani moskovski reviji za arhitekturo Tatlin. Poiskal me je in rekel: »Škoda, da se nisva prej slišala.« Da bi me povabil na bienale. Pa sem mu rekel: »Zakaj me pa sedaj ne povabiš?« (smeh)

Potem je rekel »Saj res!« Tako sem prišel v Sibirijo.

MS: Jaz sem pa vezana bolj na avstrijsko-nemški prostor. Istočasno pa me zelo privlači ameriška scena in njihova popkultura. Tam najdem super inspiracije. Delala sem v Los Angelesu, avgusta za pol leta potujem v New York. Glasba, moda, street culture, to vse močno vpliva na moje delo. Ko sem se po študiju oddaljila od arhitekture, mi je bil javni prostor prav zaradi arhitekture še najbolj blizu. Moj problem je bil takrat, da v arhitekturi ne bom mogla tako hitro stvari realizirati. Imela pa sem veliko željo po realizaciji, po tem, da je nekaj videti, da nekaj stoji in komunicira z nekim občinstvom. In seveda je javni prostor tisti, ki vse to omogoča. Tako sem začela veliko projektov delati v javnem prostoru, participativno, brez kakšnih koli dovoljenj. Nato so začele stvari postajati čedalje večje. Leta 2011 sem realizirala projekt za Steirischer Herbst v Gradcu. Tam sem se ukvarjala z dilemo, kaj so mesta in kaj mesta hočejo od umetnosti v javnem prostoru. Glamur, zabavo? Napravila sem velike neonske napise, prevelike za to majhno mestece, za te fasade, to ulico. Luči so bile tako velike, da ljudje tisti mesec v času festivala niti oken niso mogli odpirati, ker so segale čez okna.

MAV: Pa je bilo to v redu?

MS: Smo se prej dogovorili, ali so stanovalci za ali ne. Veš, to so tako velike organizacije, da potem nekako vse steče.

MAV: Dejansko ti je uspelo prepričati ljudi, da en mesec ne bodo odprli okna?

MS: Ja, nekatera so se itak odpirala na noter. Tistih na ven pa niso mogli odpirati. Pa polken niso mogli zapirati, zato jim je luč svetila v prostore. Ampak vse se je dalo dogovoriti. Na ulicah sem postavila tudi klopi, ki so bile skulpture, mize, pravzaprav nisi vedel točno, kaj so. Postavljene so bile toliko stran od fasad, da niso več pripadale hišam, niso bile prodajni ali razstavni prostor, ampak so bile del javnega prostora. Ljudje so sedeli na njih, skejtali, ležali, plesali, kar so želeli. Srečo sem imela, da je bilo vreme lepo in da so klopi res delovale kot dodatek javnemu prostoru. Luči so bile oblikovane v napise NO GO, DEAD END, SILENCE … Vse je bilo na temo, kako takšne skupine delujejo, ne samo, kako deluje scena bogatih ali pa varovanih sosesk, ampak kako je tudi umetniška scena po svoje izključujoča. Ali si zraven ali pa nisi, ali pripadaš ali pa ne pripadaš. Iz teh debat so izšli ti napisi. Občutek si imel, da si v velemestu. To je bil en del ulice, ki je dolga 100 metrov. Majhna. Mini Mundus. Teh klopi je bilo 80 metrov, napisi so bili veliki trikrat 6 metrov, vse je bilo XXL. 12 napisov, veš, kako je bilo to zasičeno. Za ta projekt sem sodelovala s firmami, ki so izdelale in namestile luči. In to je res šlo že v smer arhitekture, gradnje. Super je bilo, efekt je bil dober. Ampak kljub temu je moja vloga umetnice trajala dva tedna za koncept, potem smo projekt izvajali šest mesecev. To me zelo spominja na delo arhitekta. Če bi večkrat tako delala, bi me to zelo frustriralo. Zdaj imam čisto drugo prakso.

MAV: Potrebuješ to, a ne?

MS: Ja. Tako imam drugačen vpliv na obliko. Vse izdelujem sama v svoji delavnici. Pa ne domišljam si, da je samo to, kar jaz sama izdelam, edino pravo …

MAV: He he.

MS: To so čisto praktično razlogi, zakaj sama izdelujem stvari. Zaradi financ in prostorskih možnosti. Veliko odločitev pri našem delu je čisto praktičnih.

MAV, SE IMAŠ LEPO?

MAV: Odvisno kdaj pa kako. Najbrž je to nek sadomazohističen užitek, če se odločiš, da boš pet mesecev dvanajst ur na dan vlival kanglice. Ne vem, če je nek blazen užitek pojesti dva painkillerja in si hrbet namazati, ker si se že dvatisočkrat sklonil, ali pa, ko veš, da boš moral še sedemtisočkrat po kozarec. Ne vem, nekaj zanimivega je pri tem. Nekaj, kar te žene, da to delaš.

HIP-HOP

MS: Prej sem bila dve uri in pol na razstavi Neue Slowenische Kunst v Moderni galeriji. Zelo me zanima glasba. Laibache sem poslušala dve uri, skoraj več kot gledala razstavo. Glasba je zame ventil za vse moje ustvarjanje. To je tako neznanstveno raziskovanje kultur mladih, street culture, subkulture, undergrounda. Kakšne alternative in v kakšnem slogu obstajajo, kako se spreminjajo, kako preide ena stvar iz undergrounda v mainstream, ali je underground sploh še možen? Velikokrat oponašam hip-hop tako, da pišem besedila in jih potem sama govorim. Nimam pojma o glasbi, nimam posluha. Pri meni pravzaprav ne gre za glasbo, ampak za igro. Glasba je zame orodje. Vsi ti moji sound mixi so vklopljeni v objekt, kjer ti je jasno, da ne gre za glasbo, ampak za performance, da gre za skulpturo in v tej skulpturi tudi za jezik.

HANS IN TEVŽ

MS: Jezik, v katerem delam, je nemščina. Ko sem bila v Los Angelesu, sem naredila projekt v angleščini. Zdaj, ko grem v New York – če bom kaj pisala, bo v angleščini. Tudi naslovi projektov so zame zelo važni. Kdaj pa kdaj so precej dolgi. Everybody Says Hi to Hans Because Hans Says Hi To Everybody. Za tem naslovom je anekdota. Za tistega fanta, ki je v performansu žongliral, so vsi mislili, da je on ta Hans. Pa ni bil. On je bil Stan iz Arizone.

Po naključju sem spoznala brata Raymonda Pettibona, ki je bil član skupine Black Flag in ki pozna slikarja Hansa W. z Dunaja. Ko je izvedel, da sem tudi jaz z Dunaja, je bil zelo presenečen in rekel “You know here in Venice everybody says Hi to Hans because Hans says Hi to everybody!”.

MAV: Pa to ti je bilo všeč? Lahko se zgodi, da daš naslov, ki bo občinstvo zapeljal čisto nekam drugam. Pa niti ne veš, kam.

MS: Ja, ja, ja. Stan, ne Hans iz Arizone. Malo krajevnega humorja. Kaj pa ti, ko delaš, pišeš sam kakšna besedila ? Ko delaš novo razstavo, ti Tevž piše?

MAV: Ja, ja. On. Fino je imeti tak pinkponk z nekom, ki mu zaupam in s katerim imava podoben odnos do umetnosti ter naju privlačijo podobne stvari.

MS: To je super.

MAV: Ja, ja. Drugače se mi je tudi že zgodilo, da je kdo napisal besedilo o meni, ki ga nisem razumel, ali pa stvari nisem videl enako kot on. S tem ni nič narobe. Čisto v redu. Jaz lahko predavam o svojem delu, napisati besedilo pa mi je težko. Že pri naslovih se ubijam. Vse bi bilo brez naslova.

Kot umetnik dialog potrebujem, ker se sicer zelo hitro zapletem in potem ne vem, kaj je dobro in kaj ne. Z nekom, ki mu zaupaš, je dobro imeti nek dialog in ga vprašati za mnenje. Da ti iskreno pove, ali je dobro ali ne. V Ameriki so odnosi bolj površinski in je vse »the best«. Vse je »the best«, daj, reci mi, da je sranje.

GROYS, KONEC

MS: Koliko je ura? Moramo iti. Groysa ne smemo zamuditi.

Napisala: Tinka B. Prekovič, junija 2015, za 2. številko revije Outsider.

 

 

V pripravi je 6. številka! Podprite nastajanje dobrih vsebin z naročilom revije, 4 številke, 25€! Pišite na: editorial@outsider.si