Minuli ponedeljek, 7. 11., je v nabito polni galeriji Dessa potekala otvoritev razstave, ki obeležuje trideseto obletnco izhajanja revije Piranesi.
Njen glavni urednik, Robert Potokar, je v uvodnem nagovoru pozdravil vse prisotne in se zahvalil nekdanjim in aktualnim sodelavcem ter organizacijam, brez katerih neprekinjeno izhajanje revije ne bi bilo mogoče.
Vse od prvega izida leta 1992 Piranesi v ospredje postavlja kvalitetne arhitekturne in kulturne produkcije z območja srednje Evrope ter se zavzema za arhitekturo, ki izhaja iz prostora. Za njen nastanek je bila ključna pobuda Vojteha Ravnikarja in Tomaža Brateta, še danes pa se v njej odraža Ravnikarjeva namera po odpiranju slovenske arhitekture Evropi in spodbujanje razumevanja specifičnega srednjeevropskega kulturnega prostora. Njeno bistvo verjetno še najbolje povzame citat iz Ravnikarjevega uvodnika v prvi številki: »Nas seveda – bolj kot geopolitična opredelitev pojma – zanima kulturološki aspekt srednje Evrope, obstoj nekakšnega skupnega passe-partouta.«
Na razstavljenih panojih lahko zasledimo izseke iz posameznih številk, ki so vedno napisani v dveh jezikih – maternem jeziku pisca ter v angleškemu prevodu. Večjezičnost revije tako poglablja njeno vpetost v srednjeevropski prostor ter ji daje medkulturni značaj.
Med ogledovanjem razstave ne moremo mimo visečih izvodov, ki obiskovalca kar sami nagovarjajo, naj jih prelista – podobno, kot bi to storil z revijo v trafiki, knjižnici ali na domači polici. S tem se v ospredje postavi vprašanje vloge tiskanega medija v današnjem digitalnem svetu, ki je bilo omenjeno tudi na dogodku. Piranesiju je v minulih tridesetih letih, ki so zaradi razvoja interneta v publicistiki prinesla mnogo sprememb, uspelo ohraniti kakovosti fizičnega izvoda. Izjema v dobi hitrih in nemalokdaj površnih informacij je mogoča prav zaradi njegove zavezanosti k tradiciji. Bogata vsebina je še vedno razdeljena v sklope, preko katerih se ustvari dialog med aktualno arhitekturno produkcijo in pozabljenimi, a kvalitetnimi arhitekturnimi deli. Zaradi poglobljenih intervjujev je revija postala arhiv različnih zgodb, ne samo arhitekturnih, ampak tudi osebnostnih. Kot je v svojem nagovoru povedal tudi odgovorni urednik, gre vselej za kakovost, za način arhiviranja in beleženja, ki bo ostalo, in s tem povezano kontinuiteto nečesa dobrega.
Sam dogodek je bil torej le obeleženje zavzetega dela urednikov in njihovih sodelavcev skozi tri desetletja. Tako je nastala revija, ki presega to, kar naj bi arhitekturna revija bila. Z nadjezikovnostjo, nadčasovnostjo in predvsem predstavljanjem arhitekturnih zamisli in projektov, navdahnjenih s specifičnimi lokalnimi razmerami. Ali z besedami Roberta Potokarja: »Zakaj ne bi prostora, ki ga poznamo, spodbujali naprej – s predstavljanjem, druženji in povezovanji?« Prav to Piranesi počne že trideset let.
Napisala: Pia Gerbec
