210621_dolina_roz-ph_ksaversinkar_0003-_KSA4638
Mateja Medvedič, scenografka: Prostori na filmu so nosilci emocij

Z arhitektko in scenografko Matejo Medvedič smo se pogovarjali o scenografiji, za izhodišče pogovora pa smo vzeli nadaljevanki Leninov park in Dolina rož po literarni predlogi istoimenskih romanov Tadeja Goloba. Scenografija omogoča raznovrstnost svetov, različne žanri, različna časovna obdobja in specifične življenjske situacije likov. Slovenska filmska produkcija si zaradi omejenih budžetov ne more zamisliti kakšnih velikih zgodovinskih spektaklov, pravi Mateja Medvedič, avtorica serije odličnih scenografij za film in televizijo. »Imamo pa majhne, ravno tako zanimive projekte.«

V serijah Leninov park in Dolina rož je Ljubljana videti zelo urbana in fotogenična. Kako ste izbirali prostore, lokacije? 

Osnova za iskanje lokacije so vedno scenarij ter vsebinski in vizualni koncept režiserja in direktorja fotografije, kakšno naj bi bilo vzdušje filma. Skupaj določimo prevladujočo tonsko lestvico fotografije ter razdelamo posamezne like v scenariju, kje in kako živijo, saj je upodobljen prostor njihov osebni odtis v filmu. Potem se začne proces iskanja lokacij. Vedno je več predlogov, iz katerih se v smiselno celoto izberejo končne lokacije, ki potem nastopajo v filmu. 

Pri seriji Leninov park v večini mestnih prizorov zvesto sledite realnim lokacijam, kot jih je navedel pisatelj Tadej Golob, drži?

Tako je. Glavno prizorišče park je tako kar današnji Park slovenske reformacije, ki se je v času socializma res imenoval Leninov park. 

Zaradi filmske geografije, da gledalec razume, kje v prostoru smo, je bilo edino logično, da se za vse prihode igralcev do mesta prvega zločina uporabijo ulice ob parku, na primer prenovljena Slovenska cesta, Štefanova ulica, Župančičeva ulica, ploščad pri Metalki. Ta del mesta zaznamujejo osupljive stavbe, je pa tudi eden redkih delov Ljubljane, kjer se s kontroliranim pogledom kamere lahko ustvari vtis velemesta. Druge zunanje lokacije smo smiselno nanizali v bogat urbani kolaž, od pisane, razsute Metelkove, ki je tudi realna lokacija po literarni predlogi, do betonskega industrijskega brutalizma hrbtne strani tiskarne časopisa Delo in vzvišenega pogleda čez mesto z vrha najvišje stavbe v Ljubljani. Želeli smo ustvariti občutek nasičenosti in vročine pripekajočega poletja v Ljubljani. 

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

Poseben pomen za dogajanje in vzdušje v seriji imajo tudi kavarne. Kako ste jih izbrali?

V seriji Dolina rož smo se kar nekaj časa ukvarjali z iskanjem primernih lokacij kavarn in restavracij, v katerih se je Taras dobival s Tino in ekipo, kjer se je srečal s Klaro. Lokacije so morale biti vizualno atraktivne in hkrati brez pretiranega mestnega hrupa, ki moti tonske posnetke. Posrečen se mi je zdel izbor skrite kavarne pod prulskim mostom, ob ograji na bregu Ljubljanice pa smo restavracijo naredili sami. Pri seriji Dolina rož so izrazili željo, da bi veliko prizorov posneli ponoči, kar bi dalo seriji malo temačen, skrivnosten pridih. V tem smislu igra vlogo tudi mestna ulična razsvetljava, pri interierjih pa smo poleg opreme veliko pozornosti morali nameniti primernim svetlobnim elementom.

Foto: Ksaver Šinkar

Meni kot scenografki je bilo zanimivo sodelovati pri dveh na pogled podobnih serijah izpod peresa enega pisatelja in ene scenaristične ekipe, vendar z dvema režiserjema in dvema snemalcema, ki so vsak s svojim značilnim pristopom in videnjem ustvarili vizualno popolnoma dve različni deli. 

Foto: Ksaver Šinkar

Taras stanuje v zelo lepi atrijski hiši. Kako ste določili ta ambient za njegov dom? 

Obe seriji, Leninov park in Dolina rož, ki smo ju ravnokar spremljali na malih ekranih, sta nadaljevanje serije Jezero, ki smo jo lahko videli leta 2019. Nekaterih lokacij, ki so takrat nastopale in so se ponovno pojavile v obeh nadaljevalnih serijah, zaradi zunanjih dejavnikov, na katere nimamo vpliva, nismo mogli dobiti. Ena takih je bil tudi dom inšpektorja Tarasa. Tako smo bili primorani poiskati nekaj stilsko podobnega. Po ogledih različnih razpoložljivih lokacij se nam je ta hiša zdela najprimernejša tako z vizualnega stališča kot tudi s tehnične plati same izvedbe snemanja. 

Foto: Ksaver Šinkar

Taras večkrat omeni, da težko plačuje prispevke. Kako si lahko privošči bivanje v tako lepi hiši? 

Inšpektor Birsa ima srečo, da je poročen z uspešno, premožno zdravnico! 

Pred časom je umetnostni zgodovinar in plečnikolog Damjan Prelovšek v intervjuju dejal, da v hiši, v kateri biva, večkrat snemajo filme in nadaljevanke, a da tam vedno živijo negativci. To potrjuje tudi Dolina rož. Zakaj ste za ta lik izbrali prav to hišo? 

Če sem čisto iskrena, nas je poleg vsega navdušil ravno prekrasen cvetni vitraž izza mogočne jedilne mize, ki se je potem pojavil tudi kot element uvodne in zaključne špice za serijo Dolina rož. Vedno se skrbno pretehta, kako z ambientom, arhitekturo najbolje opisati filmski lik in iz danih možnosti izbrati najprimernejšo. S to neverjetno lokacijo, ki jo je prenovil in s pohištvom ter lestenci opremil arhitekt Plečnik, smo želeli poudariti predvsem ekscentričnost in posebnost lika gospoda Zupeta. Ne gre toliko za prikaz bajnega bogastva, ki bi bil morda jasnejši v kakšni novi prostrani vili z bazenom – izbor take lokacije raje napeljuje k ideji nekakšnega prefinjenega zbiratelja lepih stvari, trofej, starih slik, orožja. Gospoda Zupeta v takem prostoru prav gotovo ne moremo dojeti kot neko preprosto osebo. Imel je burno preteklost in z mlado brhko ženo ter psihološko poškodovano hčerjo tudi burno sedanjost. 

Tako bogati ambienti z zgodovinsko patino so vedno hvaležne fotogenične lokacije, mi pa smo bili še posebej počaščeni, da smo imeli možnost deset snemalnih dni biti z njo zelo intimno povezani.

Foto: Ksaver Šinkar

Vas je med snemanjem večkrat presenetilo kaj nepredvidljivega? Značilno za arhitekte je, da v projekt do potankosti predvideva izvedbo … Koliko je improvizacij in prilagoditev na mestu snemanja?

Snemanja so vedno razburljiva! Čeprav se vedno trudimo, da bi bilo vse čim bolj predvidljivo in pod kontrolo, nam ne uspe vedno najbolje. Ravno v Prelovškovi vili je bil eden od pomembnih rekvizitov kanarček v kletki. Seveda smo vsi hoteli imeti čim večjo, čim lepšo kletko za ptiče, vendar smo pozabili na dejstvo, da so velike kletke namenjene predvsem večjim pticam. Našemu drobčkanemu kanarčku pa se je sredi nočnega snemanja nekako uspelo preriniti na svobodo med prevelikimi režami kletke. Vseeno nam ga je v doglednem času uspelo uloviti, da se je snemanje tisto noč lahko zaključilo, za naslednje dni pa smo našega specialista za živali morali prositi, da nam priskrbi večjega, debelejšega kanarčka …

Scenografija je zelo arhitekturno estetska, dovršena. Verjetno je to posledica dobre uigranosti celotne ekipe?

Drži. Še danes se nasmejim ob komentarju režiserja Klemena Dvornika, ki nam je sredi snemanja, ko je bil v enem premiku kamere v detajlu obrnjen proti prazni beli steni, dejal: »Joj, vi, arhitekti, ste prav obsedeni z enim velikim totalnim kadrom, vse opremite, da je videti perfektno v tem enem vseobsežnem pogledu.« To je zelo blizu resnice. (Smeh.) Vendar se tak totalen kader ne zgodi vedno. Vsega tudi ne moremo vedno prebarvati, četudi bi si to želeli. Slike, ki jih vidimo na koncu, so vedno kolaži večjih ali manjših izsekov prostora, ki morajo tako estetsko kot vsebinsko tudi vsak zase funkcionirati. 

Kateri arhitekturni prostor se vam v Sloveniji zdi zelo zanimiv, a prezrt, in bi ga bilo vredno uporabiti v kakšnem prizoru? 

Hm, zanimivo vprašanje.  Odvisno od vzdušja, ki naj bi ga film ali določen trenutek v filmu upodobil. Morajo biti fotogenični, morajo imeti neko strukturo, ocenjujejo se predvsem z usmerjenim objektivom kamere. Dovolj je že, če zaviješ stran od ustaljenih poti, ki jih dnevno uporabljaš, in se zapelješ na primer do konca Parmove ulice, kjer je pogled na severna mestna vrata naravnost osupljiv. V gibljivi filmski sliki se pridružijo še velikanske skladovnice rdečih, rumenih in zelenih zabojev piva Pivovarne Union čez progo, kar nam je tvorilo zanimivo ozadje za srečanje dveh detektivov na parkirišču.  

Foto: Ksaver Šinkar

Kaj je bilo pri vašem delu ob tej seriji najboljše, kaj najtežje? 

Pri vsakem projektu je gotovo najzanimiveje izbirati prostore za posamezne like iz scenarija ter jim z opremo in predmeti določiti status in njihovo psihološko stanje. 

Dolina rož: “z asistentko Majo Šavc čakava v nizkem štartu vsaka z litrom umetne krvi v rokah v Plečnikovi vili” Foto: Ksaver Šinkar

Kako ste razmišljali o primernem vzdušju, ki naj ga poudarja scenografija? Gre za kriminalko, kako se žanr odraža v izboru prostorov?

Žanr kriminalk ima zanimive posebnosti, na primer trupla, pištole, streljanje, litre in litre umetne krvi, policiste, forenzike, detektive, vedno je kaj novega in vznemirljivega. Prav vsak prostor in predmet zahtevata tvojo pozornost. Kakšni posebni rekviziti, ki jih navaja scenarij, postanejo pravi podvigi. V scenariju za Leninov park je bilo na primer navedeno, da ima lik Vadnala v svoji prestižni pisarni na mizi nekakšno skulpturo perpetuum mobile. Po dolgotrajnem iskanju sta moji asistentki Maja Šavc in Nina Rojc le našli resnično izvrstne skulpture umetnic Mete Grgurevič in Urše Vidic iz serije Mehanična galanterija, 13 mehanskih principov 2013–2019. Takih osupljivih predmetov se vedno zelo razveselimo. Če posnetki preživijo tudi montažo, smo še bolj veseli. 

V seriji Dolina rož pa smo se zelo dolgo ubadali z lovsko trofejo tibetanske modre koze, ki naj bi visela na steni pri Zupetovih. Na koncu nas je v zadnjem trenutku rešil nagačevalec.   

Kaj si želite v svojem delu v prihodnje? 

Z nestrpnostjo pričakujem premiero dokumentarno-igranega animiranega filma Pošvedrani klavir, ki smo ga pred nekaj sezonami snemali z režiserjem in videastom Mihom Vipotnikom. V zgodovinski zgodbi o koncertnem klavirju, ki je trenutno nastanjen v radijskem studiu 1 Radiotelevizije Slovenija, smo imeli možnost oditi v leto 1943, se srečati s tehniko zaustavljenega gibanja (stop motion), preiti v današnji čas, vse skupaj pa se zdaj v postprodukciji povezuje z animiranim filmom.  

Videti je, da se je uredništvo igranega programa RTV Slovenija usmerilo v razvoj žanra kriminalk po literarnih predlogah slovenskih piscev. To se mi zdi odlično. Se obeta tudi nadaljevanje, četrta serija?

Da. Po treh uspešnih sezonah je trenutno v pripravi četrta serija. Le tako se lahko en žanr uspešno razvija, saj se s kontinuiranim delom izpopolnijo ekipe tako scenaristov kot režiserjev in ne nazadnje tudi scenografske in maskerske ekipe. 

Kakšen je danes položaj slovenskih scenografov? Je dovolj priložnosti za delo? Si lahko gledalci obetamo še več vizualnih in prostorskih presežkov?

Zadnjih nekaj let sem res sodelovala samo s filmskimi produkcijami, in sicer pri snemanju celovečernih filmov, serij ali kratkih filmov. Posebno zadovoljstvo je, kadar se lepo ujameš z režiserji in produkcijami, delovni procesi so tekoči, končni izdelek uspešen, in si vedno vesel, kadar te ponovno povabijo k sodelovanju. Kadar se filmi ne snemajo, se lotimo komercialnih projektov, reklamnih televizijskih spotov s slovenskimi ali tujimi produkcijami. Nekaterim scenografom tako ustreza zgoščeno delo za televizijske spote, pri katerem moraš v zelo kratkem času sproducirati ogromno količino scenografij in je vse bolj podobno »tekaškemu sprintu«, drugim pa bolj ustreza »maratonski tek« filmske produkcije, pri katerem celoten proces traja več mesecev. Mislim, da si vsi, ki uživajo v oblikovanju filmskih scenografij, najdejo sebi primerno nišo, v kateri so zelo uspešni.

Majhni budžeti za scenografijo so vedno izziv, kako dobesedno pričarati vse, kar se potrebuje, da bo slika dosegla zahtevan nivo.

Kaj je najpomembnejše za dober film?

Za uspešen film je po mojem na prvem mestu dober scenarij. 

***

Pogovarjala se je: Nina Granda

Fotografije: Ksaver Šinkar, Mateja Medvedič

Naslovni portret: Ksaver Šinkar
Produkcija: Radiotelevizija Slovenija, 2022
Uredništvo igranega programa
Urednik: Jani Virk
Izvršni producent: Jani Pirc
Direktorica nadaljevanke: Barbara Daljavec
Scenaristi: Matevž Luzar, Miha Hočevar, Srđan Koljević
Režiserja: Klemen Dvornik, Matevž Luzar
Direktorja fotografije: Vladan Janković, Miloš Srdić
Scenografka: Mateja Medvedič
Kostumografka: Nadja Bedjanič
Oblikovalka maske: Eva Uršič

Mailchimp brez napisa

Povezani članki