Igralka Alenka Kraigher se je ob začetku epidemije pred dvema letoma vrnila iz New Yorka, kjer je imela uspešno kariero na številnih odrih. Prebojni trenutek je bil nastop z Willemom Dafoejem v predstavi Richarda Foremana Idiot Savant, kjer so jo vzljubili tako gledalci kot kritiki. 

Po spletu naključij Alenka zdaj bogati slovenski ustvarjalni prostor. Poleg nekaj filmskih vlog – to soboto si lahko v kinu ogledate premiero filma Vesolje med nami v režiji Rahele Jagrič Pirc – je Alenka letos spomladi postala tudi zunanja predavateljica na AGRFT v Ljubljani. Pripravlja pa tudi zelo zanimiv scenarij. 

Vrnitev v Ljubljano se je zgodila zelo na hitro, kajne? Si tu nameravala ostati dlje časa?

V Ljubljano sem se z družino vrnila zaradi velikanske panike, ki je ob samem začetku pandemije konec marca 2020 zajela New York. Takrat so govorili, da bodo morda zaprli izhode iz mesta, sirene so ves čas tulile, na ulicah je bilo čutiti stres in napetost, bali smo se družbenih nemirov, predvsem pa si nismo želeli ostati zaprti v stanovanju z dvema majhnima otrokoma, z oteženim dostopom do narave. Najprej smo bili v Piranu pri teti, tam smo nameravali ostati en mesec, mislili smo, da bo do takrat vse skupaj minilo. Haha. Odkar smo v Sloveniji, sta pravkar minili dve leti. New York je bil precej bolj prizadet kot Ljubljana in si na umetniškem področju še vedno ni dovolj opomogel. Če gledam za nazaj, je bila zapustitev New Yorka absolutno najboljša odločitev. Moji prijatelji, ki so tam ostali, so bili izredno nesrečni. Še vedno se čutijo posledice.

Kaj si v Ljubljani kot igralka opazila? Kako je bilo za igralko v času epidemije?

V Ljubljani so se stvari precej hitreje odprle, že junija 2020 sem začela snemati celovečerni film Vesolje med nami, ki je ravnokar prišel v kinematografe. Potem sem pravzaprav veliko snemala, sodelovala sem pri veliko filmskih in televizijskih projektih, na daljavo pa sem nadaljevala ustvarjanje z newyorškimi kolegi, nastopila sem v mnogo spletnih gledaliških predstavah.

Predvsem ko smo šli snemat v zaprte prostore, me je pri srcu malo stiskalo, saj smo morali biti pred kamero z igralci veliko časa skupaj brez mask. Snemanje je bilo za producente zaradi testov in covidnih omejitev precej dražje, a ne toliko kot v ZDA. Tam so lahko nadaljevale le orjaške produkcije z ogromno denarja, drugi pa niso mogli slediti tako velikemu dvigu cen, tako da se je precej manj delalo. Pri nas se je res veliko snemalo.

Zdaj je teh omejitev praktično konec. Kaj je po dveh letih epidemije drugače?

Zdi se mi, da se je še najbolj spremenil sam odnos do virusa. Ljudje ga ne jemljejo več tako smrtno resno. Opazni sta utrujenost od pandemije in želja po vrnitvi v normalno življenje.

Znova smo se začeli družiti. Lahko hodimo na prireditve. Ko grem na kakšen dogodek, imam zdaj tak spoštljiv odnos do tega, čutim hvaležnost.

Angažirali so te kot zunanjo izvajalko pri predmetih Igralec in režiser ter Igra pred kamero. Sodeluješ s študenti režije na magisteriju in študenti igre višjih letnikov. Kako je delati s študenti?

Super. Iskreno mi je zelo všeč. Zase pravim, da sem večna študentka, vedno se kaj učim, praktično že 20 let, in zelo zanimivo je zdaj to obrniti, poskušati navdihniti druge. Poleg veliko izkušenj sem v New Yorku nabrala ogromno teoretičnega znanja. Čutim odgovornost to deliti naprej.  

Opaziš kakšno bistveno razliko med zdajšnjimi študenti in nami pred leti?

Mislim, da ne. Zdaj je na akademiji precej več specialnih študijev – na primer kamere, scenaristike … – , kar se mi zdi super. Študenti so tako bolj raznovrstni.

Si sama pri študiju kaj pogrešala, pa želiš zdaj tisto, kar je manjkalo, vključiti v svoj pristop poučevanja ?

Študij mi je bil všeč, a bilo je fizično naporno, študenti smo bili izredno obremenjeni. Pridobila sem si mnogo koristnih praktičnih izkušenj. Če na ta čas pogledam z današnjimi očmi, bi rekla, da so mi manjkale kakšne vzornice – režiserke, ki bi tudi poučevale filmsko režijo. Maja Weiss je kot prva ženska pri nas posnela celovečerni igrani film šele, ko sem bila na sredi študija.

Premiki se dogajajo, vendar zelo počasi. Kako doživljaš gibanja, kot je #meetoo?

Moram reči, da sem presrečna, da so se z gibanjem #metoo na tem področju začeli dogajati neki širši družbeni premiki.

Si bila kdaj deležna neprimernega ravnanja? Si imela pri spopadanju s takšnim ravnanjem primerno oporo, sogovornika?

Sama sem v življenju doživela nekaj neprijetnih srečanj in neprimernega ravnanja moških. 

Pred leti so moji prijatelji in bližnji sicer odreagirali z veliko sočutja, a so tudi hkrati namigovali, da se ne da nič storiti, da svet pač tak je. Danes odreagirajo aktivneje, družba si bolj upa o tem spregovoriti in morda dejansko kaj storiti. Prej se je večinoma nemočno gledalo stran. Zdaj ravno pišem scenarij na to temo. Kako lahko neprimerno vedenje vpliva na ženske in njihove vsakodnevne ter življenske odločitve.

Kako ocenjuješ dogajanje na področju filma v zadnjih letih? Je tu v miselnosti prišlo do kakšnih večjih sprememb?

Ja, zagotovo. Zdaj je na sceni več raznovrstnih glasov, ki so bili včasih zapostavljeni. Imamo največje število močnih ženskih avtoric do zdaj, pa tudi več ženskih likov, ki so kompleksnejši. Ne samo ženske, v ospredje so prišli tudi predstavniki manjšin, drugačne spolne usmerjenosti, miselnosti. 

Čudno je gledati kakšne filme izpred 50 let ali pa celo 20 let starih, v smislu vedenja do žensk, do vseh predstavnikov manjšin. 

V filmih se je velikokrat prikazoval danes že zastarel pogled na svet. Navajeni smo bili na ogromno obupnih stereotipov, ki so tiho podpirali družbeno zavest o neki naravni neenakosti med ljudmi, manjvrednosti in tako naprej. S tem, ko pred in tudi za kamero zdaj sodeluje res pester nabor ljudi z vseh vetrov, ko jih lahko vidimo recimo v glavnih vlogah, to je ogromen preskok. Oni prinašajo nov, svoj pogled na svet. Mislim, da imata film in televizija izreden vpliv na to, kako dojemamo svet, in ga dejansko lahko spremenita na bolje. Ali slabše.

Lahko našteješ nekaj filmov, ki s pristopom, zgodbo, izvedbo sporočajo sodobno sporočilo? Nekaj, kar prej še ni bilo videno, slišano? 

Promising Young Woman me je kar pretresel. Protagonistka veliko likov obtoži, da so bili »sokrivi« kot družba, ki je raje pogledala stran, ker je bilo to lažje in je njim tako bolj ustrezalo. Žrtev zlorabe si je zato vzela življenje.

Potem so tu še The Lost Daughter, Titan, Maščevanje. Prav uživam, ko me filmi izzovejo. Z vsakim filmom po malem se dogajajo majhni, a pomembni preskoki. Vsak pogumen film navdahne potem nekaj novih, še bolj pogumnih. Ampak smo še na začetku in komaj čakam, da vidim, kakšen bo ta naš novi svet čez kakšnih 10, 20 let. 

En primer je na primer v filmu The Lost Daughter, ko glavna junakinja in mama dveh odraslih hčera čestita nosečnici z besedami »Čestitke. Materinstvo je … uničujoča odgovornost.« Kot gledalka sem pričakovala tipično frazo »materinstvo je prečudovito«. Majhen, a pomemben detajl upora konvencionalnemu pogledu na materinstvo. 

Maščevanje, akcijski film, ki je včasih sicer malo pretiran, nam predstavi neko seksi mlado ljubico kot tipičen stranski, banalni lik, gledalec jo takoj »prebere« in od nje nič ne pričakuje. Potem jo posilijo in ubijejo in na tej točki bi se ponavadi vse take stranske zgodbe stereotipno zaključile, ta film pa vse obrne na glavo. Dekle presenetljivo preživi in se poda na lov za svojimi morilci. Postane izredno močen lik, obseden z maščevanjem. Izkoriščevalski moški počasi postanejo prestrašene žrtve. 

V Titanu imamo prizor na parkirišču, na katerem se je seksi plesalka z razstave novih avtomobilov pravkar usedla v svoj avto. Začne se ji približevati moški, ki jo je takoj po njeni plesni točki prosil za avtogram in začel zasledovati. Parkirišče je čisto prazno in temačno. Gledalec takoj občuti neko bližajočo se nevarnost. Moški se nasloni na okno in ji reče, da jo obožuje. Začne se gibati naprej. Pričakujemo, da bo to ena tistih neprijetnih scen, v katerih kdo nadleguje žensko. Ona potem iz pričeske nenadoma potegne pletilko in ga zabode v vrat, nato skoraj zdolgočaseno čaka, da umre. Na živce ji gre, da jo ob umiranju pobruha. Ponovno en čisto drugačen razplet in pogled na neko dokaj stereotipno situacijo.   

Pojavil se je trend upora žensk proti zatiranju in pretrganja ideje o ženskah kot žrtvah. Ženske vračajo udarce. Nekatere ženske so v filmu trenutno v maščevalni fazi oziroma fazi odkrivanja notranje moči.

Zakaj se ukvarjaš z igro? Kaj je tisto najbolj bistveno, najgloblje, za kar ti pri tem gre? Kaj lahko ti kot igralka sporočiš občinstvu?

Igra je zame način, da se v življenju dokopljem do bistvenega, raziskujem, se podajam v neznano in se na ta način tudi povežem z drugimi, z gledalci, jih peljem s seboj. Tja, kamor si morda nihče od nas ne bi upal sam.

Kadar igram, čutim, da sem na sledi nečemu, kar je večje od mene, da sem povezana z vznemirljivo energijo, ki skriva neko skrivnost, ki jo želim odkriti. Z vsako vlogo gledalcu pripovedujem zgodbo.

Kakšnih vlog si želiš? Lahko kaj konkretno navedeš?

Takoj podpišem, da igram detektiva, ki rešuje umore ali pa išče morilko. To je za igralca izvrsten žanr. Pri nas sem nastopila v kar nekaj komedijah, v katerih se zelo zabavam, rada pa se znajdem tudi v resnih dramskih vlogah, raziskujem meje človeške biti. Trenutno res uživam v igranju v slovenščini in bi z veseljem nastopila tudi na slovenskih odrih.

Še ohranjaš stike s sceno v New Yorku?

Ja, v stiku sem z mnogo režiserji in gledališkimi skupinami, posnela sem veliko spletnih projektov in v načrtu imam občasne delovne obiske v ZDA. Predstave so tam časovno vedno v enem kosu, niso raztresene po celotni sezoni kot pri nas, tudi vaje so lahko zelo kratke, tako da je to izvedljivo.

Kaj si se v New Yorku naučila?

Delo in profesionalnost sta na prvem mestu. Vsi se ves čas trudijo biti boljši od samih sebe. Imajo vgrajen gon po preživetju, po popolnosti, perfekcionizmu. Stvari natančno analizirajo in vedno najdejo neke sistematične, učinkovite rešitve in izboljšave. Imajo tudi malo pretirano željo po nenehnem delu. Težko se je ustaviti. Ogromno sem se tam naučila. Imela sem več neverjetnih učiteljev in mentorjev, pri katerih sem se nenehno izpopolnjevala. New York je bil nepozabna, transformacijska izkušnja.

V New Yorku je zanimiva stanovanjska skupnost, v kateri bivate oziroma ste bivali. Lahko na kratko opišeš to »zadrugo«?

Gre za projekt mesta New York in neprofitne organizacije Artspace za umetnike. V stavbi je 89 neprofitnih stanovanj, dve gledališči, dve galeriji in nekaj pisarn za neprofitne organizacije. V vseh stanovanjih stanujejo umetniki najrazličnejših zvrsti (slikarji, glasbeniki, pevci, plesalci, pesniki, pisatelji, igralci, kiparji, fotografi, modni oblikovalci, kuratorji, režiserji, montažerji, kostumografi, mojstri ličenja, scenografi …). 25 stanovanj je za družine, drugi so v garsonjerah. Vsi se med seboj poznamo in lahko soupravljamo veliko galerijo oziroma prireditveni prostor v pritličju, ki deluje kot pomembno kulturno središče za sosesko. Organizirajo se najrazličnejši kulturni projekti, koncerti, delavnice, prireditve. Pred pandemijo se je vsak dan kaj zanimivega dogajalo. Tako vsakič, ko prideš domov, pravzaprav prideš na koncert, odprtje razstave, recitacijo poezije, večer flamenka … Vedno vsaj nekoga poznaš. To je neverjeten, utopičen svet. Otroci, ki v stavbi stanujejo, so med seboj dobri prijatelji, blizu so dogodkom in ljudem z vsega sveta. Pred stavbo je tudi prekrasno dvorišče, okrašeno z umetninami stanovalcev, prav tako so hodniki v vsakem nadstropju polni umetnosti.

Kako vidiš AGRFT in sebe kot sodelavko? Največji izziv?

AGRFT se mi zdi izredno pomembna ustanova za Slovenijo, saj gledališka in filmska umetnost predstavljata srce narodne zavesti. Kulturnike pri nas nekateri malo postrani gledajo, ampak lastna kultura se meni zdi bistvenega pomena za tako majhno državo. Z uporabo filmske govorice in tudi drugih umetnosti se »pogovarjamo« med seboj kot narod in
definiramo, kdo smo. Tega ne moremo samo prepustiti trgu.

Moja vloga na AGRFT se trenutno še oblikuje. Imam veliko izkušenj tako pred in za kamero, kot asistentka pa sem poučevala tudi študente igre na NYU in profesionalne igralce. Ameriški pristop k igri in režiji nasploh je zelo konkreten in metodičen, skoraj matematičen in hkrati zelo igriv. Gre za zelo uporabno znanje, odzivi študentov tukaj so bili pozitivni. Je pa precej drugačen pristop. Za igralce in režiserje je vedno zelo dobro, da se spoznajo s čim več različnimi tehnikami. Izziv je zame morda v tem, kako to čim bolj učinkovito predstaviti.

Z vidika podajanja snovi se mi zdi pomembno, da profesorji študente navdahnejo in spodbujajo, dopustijo, da se učijo na lastnih napakah, ter jih navdušijo, da iz sebe potegnejo nekaj iskrenega, in da tudi tvegajo.

Pripravila: Nina Granda
Naslovni portret: Carlos David