Ta teden poteka na domačiji na Dolenjskem mednarodna arhitekturna delavnica, posvečena gradnji z zemljo. Delavnica je del daljšega procesa raziskovanja in preizkušanj, ki se bo končal z gradnjo objekta iz zemlje, pred letom dni izbranega na natečaju revije Outsider. Večino materiala za hišo bomo izkopali na lokaciji sami. V sodelovanju z Zavodom za gradbeništvo (ZAG) izvajamo preizkuse trdnosti in odpornosti mešanic lokalne zemlje, ilovice in peska. Hišo iz zemlje bomo izvedli v seriji skupinskih delavnic, na katerih bomo skupaj pridobivali izkušnje in spoznavali zakonitosti zemlje v gradnji. Takšna participacija, sicer nekaj običajnega v tradicionalni gradnji v preteklosti, je ena izmed značilnosti sodobne gradnje z zemljo – njen učinek pa je poleg objekta tudi močna identifikacija in gradnja skupnosti. V nasprotju s sodobno arhitekturo gradnja z zemljo vrača v ospredje že pozabljene teme – sodelovanje, ozaveščen odnos do prostora, stik z materialom in vloženo energijo – ter zahteva veliko časa.
Avtorja idejne zasnove objekta, izbranega na natečaju, sta arhitekta Jill Ries in Andy Megard, prihajata iz Luksemburga in Belgije, natečajno nalogo pa so kot del seminarja obravnavali na fakulteti ULB La Cambre Horta v Bruslju. Obisk mladih kolegov na Dolenjskem je bil tudi priložnost za izmenjavo strokovnih izkušenj in primerjavo problemov z različnih koncev Evrope. Tako sta opisala težave mladih v Luksemburgu, ki se ne morejo osamosvojiti, saj so cene stanovanj astronomsko visoke. Po vsej Evropi se dogaja, da imajo stanovanja popolnoma novo funkcijo, ki je v zgodovini še niso imela. Ni več pomembno, kako udoben in varen je dom, pomembno je nekaj drugega: da vrednost nepremičnine stalno raste. Kupci teh »nadstandardnih« stanovanj ne kupujejo z namenom, da bi v njih živeli, ampak v njih parkirajo svoj kapital.
Gradbeni material se je podražil. Tudi to je skupna točka različnih koncev Evrope. Še posebno izrazito raste cena lesa in lesnih proizvodov, kar je slaba novica za zeleni prehod. Da drevo dozori in lahko postane hlod, traja od petdeset do sto let. Pred letom dni je v Avstriji, ki je ena največjih proizvajalk lesnih polizdelkov, zmanjkalo plošč OSB, in cene so se takoj zvišale za dvakrat ali celo trikrat. Kaj se dogaja? Največji kupci lesa so postali Kitajci, odkupovati so začeli tako zaloge avstrijskih polizdelkov kot tudi slovenske hlode.
Sami ne znamo nič več narediti. Še tako banalne stvari, kot je zaščitna maska, ne. V zadnjih dveh letih so izjemne količine kontejnerjev z maskami, hitrimi testi, respiratorji in drugo medicinsko opremo pripotovale iz Kitajske. Kontejnerji pa se niso vračali prazni, ampak napolnjeni z našimi surovinami. Tako nam globalizacija izdaja račun. Če smo se je tako veselili, ker smo lahko kupovali poceni in nam ni bilo treba opravljati težkih del, saj jih je nekdo na drugem koncu sveta opravil namesto nas, zdaj odplačujemo pravo ceno poceni oblačil in vse nepotrebne navlake.
Rešitev za sedanje razmere ni preprosta. Težko je kupovati lokalno, če prave alternative ni. Predvsem pa je pravi odgovor v spremenjenem odnosu do predmetov, okolja in gradnje, kar je težje doseči kot spremeniti nakupovalne navade.
Ob sedanji delavnici gradnje z zemljo na Dolenjskem razmišljam, da je eden od možnih izhodov iz strašljivih vrtincev prihajajoče draginje prav to. Gradnja z zemljo. Zemlja je material, ki je skoraj povsod na voljo. Seveda so nujni znanje in številne izkušnje, da jo je mogoče pravilno in smotrno uporabljati, a primerov dobre prakse v sodobni arhitekturi je vse več.
Zemlja je eden od najstarejših gradbenih materialov. V Evropi imamo občutek, da se v zadnjih letih vrača iz pozabe, toda v večini delov sveta ni bila nikoli pozabljena. To dokazuje tudi omenjeni natečaj za Hišo iz zemlje. Elaborati, prispeli iz Kitajske in Japonske, denimo, dokazujejo, da je tamkajšnja gradnja z zemljo živa tehnika. Dokazujejo tudi, da z zemljo ni nemogoče graditi na potresnih območjih – kar je največji pomislek, zakaj takšna gradnja pri nas ni mogoča. Bolj kot potresi so ovira za gradnjo z zemljo naši pravilniki za gradnjo. Ti so precej neprijazni do naravnih materialov ter s tem marsikoga spodbudijo k »varnejšemu« ter cenejšemu betonu in plastiki.
Tako v Sloveniji kot drugod po Evropi postaja gradnja z zemljo vse pomembnejša. In pri tem ne gre za fanatični ideološki diktat, ampak za racionalno izbiro. Ko sta prijatelja, arhitektka Sara Lucietto in Sanni Mezzasoma iz Umbrije leta 2015 odprla gradbeno podjetje Terraepaglia, v katerem izvajata izobraževalne delavnice ter gradbena dela iz zemlje in glinenega ometa, sta imela le nekaj naročil. Zdaj, dobrih sedem let pozneje, morata izmed več sto naročil za projekte skrbno izbrati tiste, ki jih bosta lahko izvedla – povpraševanje po različnih načinih uporabe zemlje v gradnji že daleč presega ponudbo.
Zadnje dni se sprašujem, kaj je pravi nadstandard. Je to res arhitektura, ki je namenjena le naložbi kapitala in je tako kakovost bivanja za veliko večino ljudi posledično slabša? Ali nasprotno, arhitektura, ki ustvarja boljše pogoje za posameznika in skupnost? Je presežna gradnja tista, ki poskuša nagovarjati le nepozorne oči, ali tista, ki navduši vsa čutila? Je nadstandard res gradnja, ki najprej za izvedbo, ob koncu pa še za odstranitev zahteva zelo veliko vložene energije, kot to velja za beton? Ali tista, ki se okolja dotika nežno, ki vznikne iz zemlje in se ob svojem koncu vanjo povrne?
Resnično presežna arhitektura ne nastaja več nujno v brezhibni belini arhitekturnih birojev, ampak na terenu, v skupnem angažiranem eksperimentiranju, učenju in mazanju rok.
Nina Granda
