Svet okoli nas je poln lukenj. Luknje se zdijo samoumevne. Luknje se zdijo del sveta, prav tako kot so del sveta oprijemljive stvari; prodniki, copati, železovi opilki, protoni in sponke za papir. Luknje zlahka prepoznamo; zanje imamo imena; poznamo vdolbine, jame, luknje, odprtine, skožnje, kaverne, predrtine, perforacije. Luknje znajo prepoznati že triletni otroci. Opišejo jih in štejejo prav tako, kot štejejo stvari. Luknje uporabljamo, da z njimi opisujemo obliko stvari (slovenska potica ima luknjo v sredini); z luknjami razlagamo, kako svet deluje (zračnica na kolesu je prazna, ker sem jo preluknjal).

Ampak luknje so čudne.

Mi, ljudje, stvari okoli nas zaznavamo kot figure, torej oblike, stvari, ki izstopajo, ki jih lahko ločimo od ozadja. Figura ima obris, ima obliko, ima svojo mejo, ki jo ločuje od ozadja; ozadje je vse, kar figura ni. Luknje v predmetih so potemtakem del ozadja, saj določajo obliko, konturo figure. A tudi luknja ima obliko, ima obris; opišemo lahko njeno obliko (lahko je okrogla, lahko je kvadratna, lahko je zapletena). Luknja je stvar zase, čeprav ni figura, čeprav je del ozadja.

Toda, ali luknje obstajajo neodvisno od stvari, v katerih so; stvari, ki jih luknjajo? Luknje – čeprav imajo, tako kot stvari, obliko, velikost, celo volumen in mesto v svetu – nimajo materialnosti. Ker luknje so iz ničesar. Luknje potrebujejo materialnega gostitelja, brez gostitelja ne obstajajo. Luknja je vedno luknja v čem, v tisti stvari, ki jo luknja. Sirova luknja je luknja v siru; brez sira ni nič.

In luknje lahko dobijo materialne goste; stvari, ki jih zapolnjujejo. Gost je lahko vino, ki zapolni vdolbino kozarca, ali jazbec, ki spi v svoji jazbini. Identiteta luknje ni identiteta tega, kar jo sestavlja; ker, kot vemo, so luknje iz ničesar. Toda identiteta luknja ni odvisna niti od njenega gostitelja. Luknja v siru je lahko enaka luknji v kamnu ali luknji v plastiki. Še manj pa je identiteta luknje enaka identiteti gosta; najsi luknjo kozarca zapolnimo z vinom ali vodo, gre še vedno za isto luknjo.

Luknje so odsotnosti, nekaj, kar kje manjka; nekaj, česar kje ni. So stvari, ki ne obstajajo; če pa že obstajajo, niso stvari. Če smo materialisti in predpostavljamo, da svet sestavljajo le materialne stvari, kot so galaksije, integrirana vezja, školjčne lupine in risalni žebljički, nas luknje spravljajo v zadrego; niso nič, so nič, skoraj nič.

Luknje lahko razumemo tudi kot motnje, kot posege v gostitelja; kot posledice dejanj luknjanja. Luknje imajo dinamično dimenzijo, imajo svojo zgodovino, svojo biografijo. Luknje nastanejo; z vrtanjem, kopanjem, dolbenjem, odvzemanjem snovi. A luknja lahko nastane tudi z dodajanjem. Lončarka skrbno dodaja glino okoli praznine, da na koncu zameji luknjo posode. Luknja, nastala z dodajanjem, se ne razlikuje od luknje, nastale z dolbenjem. Prav tako ima skupno površino, rob s stvarjo, ki jo luknja. A luknja je več (ali manj) kot to.

Luknje imajo svoje življenje, njimi se lahko marsikaj dogaja. Luknje se spreminjajo. Luknje se lahko povečajo ali zmanjšajo.

Med seboj jih je tudi težko ločiti; če ob luknji naredimo novo, koliko lukenj imamo? Če sta ločeni, gre verjetno za dve (ali pač – kaj pa, če so vse luknje v resnici ena sama zapletena luknja, del ozadja, ki sega v figure?); če se dotikata, pa gre najbrž za eno, novo luknjo (ki pa smo jo naredili dvakrat).

Ali imajo luknje tudi svoj konec? Ali luknje izginejo? Lahko jih zapolnimo, zadelamo. Ali potem luknja izgine ali pa nam ostane le zapolnjena luknja? Luknja izgine le, če jo požre večja luknja; in kam gre, ko izgine?

Luknje so osnovno organizacijsko princip sveta. Luknje ustvarjajo razlike med stvarmi. Luknja je tisto, kar loči recimo cev od palice. Luknje definirajo topologijo sveta. Topologija se sprašuje o radikalni različnosti stvari med seboj, tako da raztegne definicijo podobnosti do skrajnosti; pri primerjanju stvari se osredotoča le na število lukenj, ki jih stvari imajo. Tako sta recimo slamica in krof (ameriški, z luknjo!) topološko enaka in se topološko razlikujeta od recimo pomaranče ali kozarca, ki sta brez lukenj. Luknja v krofu mu preprečuje, da bi ga, tudi če ga poljubno stiskamo, raztegujemo in napenjamo, lahko pregnetli v jabolko ali reducirali v eno samo točko; kar pa lahko storimo z opeko ali kozarcem.

Luknje tako organizirajo snov v različne organizacijske oblike. Živali, recimo, smo organizirano meso okoli luknje, cevi, od ust do anusa. Rastline pa so topološko podobne žogi ali listu papirja.

Luknje, prav zaradi svoje sposobnosti organiziranja snovi, ljudje mobiliziramo pri ukvarjanju s svetom. Nekatere umetnosti imajo luknje še posebej rade. Lončarstvo oblikuje luknje posod; kiparstvo ima rado luknje, pomislimo le ne skulpture Henryja Moora; čipka je umetnost vodenja niti okoli pravih lukenj.

Arhitektura je umetnost grajenja lukenj za človeške gostitelje. Arhitektura ustvari luknjo tako, da prostor zameji z opno zidov. Oblikovan prostor tako niso le zidovi, stropi, materialna opna, ampak predvsem luknja, ki jo ti zidovi omejujejo (in če smo zlobni, če arhitekta ali arhitekture ne maramo, jo lahko tudi okličemo za luknjo!).

Te opne so predrte; te perforacije in skožnje luknje povezujejo z drugimi luknjami (ali gre pač le za eno kompleksno luknjo, tega pri luknjah nikoli zares ne vemo), ki luknji omogočajo, da dobi gostitelje; svetlobo, zrak, pohištvo, ljudi.

Zato je še bolj kot arhitektura umetnost lukenj urbanizem. Stavbe povezuje omrežje praznega prostora; mreža ulic, cest, infrastrukture. Mesto je tako specifična konfiguracija praznega prostora, specifična oblika luknje, ki mesto preluknja skozi in skozi; luknja, ki izdiferencira maso mesta na specifičen način. Ta konfiguracija omejuje in usmerja gibanje ljudi. Če gredo lahko v praznem prostoru ljudje kamorkoli in v katerokoli smer, so njihove poti v mestu omejene in določene s konfiguracijo luknje, praznega prostora ulic, trgov in parkov.

Oblika luknje mesta je tako skupek pravil, ki določajo, kako so prostori mesta med seboj povezani; tako kot jezikovna pravila določajo, kako si lahko sledijo besede v stavku. Luknja mesta določa slovnico mesta, ki ga beremo (ali morda pišemo) s telesi, ko se gibamo skozenj (in se srečujemo z drugimi bralci).

Praktično filozofijo ukvarjanja z luknjami je do potankosti razvila arheologija. Arheologija se v praksi – ko raziskuje materialne ostanke preteklosti – ukvarja predvsem z luknjami. Najprej metaforično; saj je preteklost luknjasta, ker je velik del manjka.

Luknje ločujejo arheologijo od geologije. Arheologe prav tako tako kot geologe zanimajo plasti, ki so se naložile v preteklosti. Ampak, če se geološke plasti odlagajo horizontalno in si sledijo kot plasti v prekmurski gibanici, v kateri je najgloblja plast, testo, najstarejša; to gibanico ljudje popolnoma premešajo in zakomplicirajo s kopanjem lukenj.

Luknje ljudje namreč zelo radi kopljemo. Luknje so najpogostejša sled, ki jo ljudje za seboj puščamo. Kjerkoli luknjo najdemo, smo lahko skoraj prepričani, da so imeli zraven prste ljudje.

Hiša se začne z luknjami za temelje, za vkopi za sohe. Luknje ostanejo za kopanjem gramoza, gline, rude. Luknje so obrambni jarki okoli naselij. Luknje služijo kot shrambne jame. Luknje so pasti za živali. Luknje so luknje za kanalizacijo, so latrine. In na koncu ljudje kopljemo luknje za grobove.

Tako se pogosto zgodi, da v luknji, vkopani globoko v prazgodovinske plasti, najdemo rimski kovanec. Nič nenavadnega ni, da optični kabel teče skozi plasti rimskega mesta, saj leži v luknji, ki so jo delavci izkopali prejšnje leto.

Arheologi vemo, da imajo luknje svojo zgodovino. Dejstvo je, da večina lukenj svoje življenje konča zapolnjena s smetmi ali ruševinami, kot luknja za odpad. Ampak stara arheološka modrost pravi, da nobena luknja ni bila izkopana kot luknja za smeti. In prava umetnost je ugotoviti, čemu je služila in kakšna je njena zgodovina.

Zato je prepoznavanje lukenj poglavitna spretnost arheologa. Arheolog luknjo prepozna, čeprav je zapolnjena. Luknje, posegi v tla, v zaporedje plasti, v zgodovino nekega prostora aktivno spreminjajo razmerja; so posegi, ki rimske kovance in moderno infrastrukturo pomešajo z neolitskimi kamnitimi orodji in črepinjami. Luknje ustvarjajo zgodovino.

Luknje niso le odsotnost česa, luknje so (čeprav morda nič ali skoraj nič). Luknje niso lastnost stvari, ki jih luknjajo, luknje so del njih. Ta prisotnost (prisotnost odsotnosti), ta nič ali praznina luknje je kreativna intervencija v materiji. Luknje so heterogenosti v morju homogenosti. Luknje ustvarjajo razlike, ločujejo, dajejo pomen; tako kot presledki, premori in tišine (ponovno luknje!) v govoru. Brez lukenj ne bi bilo nič, vsaj nič pomenljivega in zanimivega.