Jana Jocif je po izobrazbi arhitektka in po poklicu fotografinja. Tako ni presenetljivo, da velik del njenega fotografskega opusa posvečen arhitekturi in kulturni dediščini. Poseben odnos do arhitekture ima že v genih. Njen pra-prastric ni nihče drug kot Jože Plečnik. Vendar tako kot ima poseben čut pri beleženju arhitekturnih detajlov, ima podobno pronicljiv pogled pri portretiranju ljudi. Njen objektiv zna ujeti presunljive psihološke odtenke in neopazne značajske podrobnosti.
Jana Jocif z revijo Outsider redno sodeluje že od vsega začetka. Poleg tega pa objavlja tudi v drugih revijah in strokovnih publikacijah. V sredo, 6. 4. 2022 ob 18:00, je otvoritev razstave Skrita dediščina: Portreti stoletij, ki bo v okroglem stolpu Škofjeloškega gradu. Vabljeni!
Dediščina, ki jo fotografiraš ima več obrazov. Lahko vidimo lepoto arhitekture in hkrati njeno minljivost. Kako sama doživljaš arhitekturne portrete, ki jih razstavljaš?
Portreti dediščine, ki jih predstavljam na razstavi, so povezani predvsem s krajem, v katerem živim. Objekti in njihovi detajli, ki so na fotografijah, pričajo zgodbe preteklih stoletij. Ob lovljenju trenutkov na terenu se pojavi cel mozaik čustev: žalost, veselje, navdušenje, zaskrbljenost, presunjenost, zgroženost … srčni utrip se poviša, dihanje postane plitko zaradi vse lepote, ki nam jo ponujajo obrazi stoletij.
Ob izboru fotografij si želim, da bi gledalcu pokazala lepoto tudi tam, kjer je navadno spregledana. Preko fotografije želim vzpostavit odnos med gledalcem in objektom …
Grenko spoznanje ob razstavi je, da nekatere hiše izginjajo in vse, kar za njimi ostane, so fotografije.
Minevanje: nekaj objektov, ki so na razstavi, je že porušenih. Pa ne zaradi dotrajanosti, ampak zaradi odločitev odločevalcev. Kako kot arhitektka in fotografinja komentiraš institucionalni odnos do dediščine?
»Kar so naši dedje dobro zgradili, ne bom rušil.« (Plečnik)
Če negiramo tradicionalno znanje in rušimo hiše naših prednikov, se ne moremo ničesar naučiti.
Menim, da bi institucije morale skrbeti za izobraževanje splošne javnosti. Predvsem tistih ljudi, ki imajo dediščino v svojih rokah. Če je njihov odnos do starega odklonilen, bi morali s primeri dobre prakse neodločnim lastnikom pokazati, da obstaja več možnosti in načinov prenov, ki zajemajo različne (finančne) vložke. V praksi je razširjeno mnenje, da prenova stane več kakor novogradnja, kar je lahko res, ni pa nujno. Najpomembnejša je po mojem mnenju izbira arhitekta, ki naročnika zmore prepričati v prenovo, kar hkrati pomeni tudi zmanjšanje ogljičnega odtisa, manj odpadkov in ohranjanje identitete prostora, ki je prav tako pomembna, kakor sta umetnost in jezik. Splošno mnenje javnosti bi bilo s pomočjo institucij nujno obrniti na stran ohranjanja dediščine in dokazovanja njene vrednosti. Nujno je še boljše povezovanje med strokami. Pomembno bi bilo tudi ozaveščanje o tem, da je dediščina od vseh nas in da se s tem gradi odnos družbe do kulturne vrednosti preteklih stoletij.
Menim tudi, da bi se morala sredstva za financiranje prenov znatno zvišati.
Mentaliteta, da je staro stavbo bolje porušiti in zgraditi novo kot obnavljati, je vedno bolj razširjena. Ali meniš, da lahko fotografije vzbudijo estetski čut tudi pri tistih, ki imajo takšne pomisleke?
Upam. Zdi pa se mi, da estetski čut ni dovolj. Fotografija bi morala vzbuditi čustva. Želim si, da bi gledalec preko moje fotografije vzpostavil odnos do dediščine.
Kdaj si prvič začutila interes za historično arhitekturo?
Verjetno se je prvi vpliv pojavil že v zgodnjem otroštvu. Ko sem bila stara tri leta, smo se z družino preselili v stanovanje v eno izmed starih hiš na Mestnem trgu v Škofji Loki. Ob večkratnem vsakodnevnem vzpenjanju po zavitih, vijugastih stopnicah, pogledu skozi okno na Loški grad, strehe iz bobrovca in historične fasade se gotovo rodi prva nezavedna ljubezen do kraja, ki ga čutiš kot svoj dom. Nadalje je to odnos do »starega«, ki ga negujemo v družini: glasba, arhitektura, arheologija … Velik vpliv sta imela oba mentorja za fotografijo še v osnovni šoli: prvi, Tone Mlakar, Plečnikov učenec, scenograf, in drugi Peter Pokorn, prav tako arhitekt. V času študija pa je name zagotovo najpomembneje vplivala prof. Maruše Zorec, s katero sva skupaj izbrali temo za diplomsko nalogo (Uršulinski samostan v Škofji Loki). Z ogledom na terenu me je opozarjala na zelo pomembne detajle, ki so bili največkrat povezani s svetlobo, ta je v arhitekturi najpomembnejša za dojemanje prostora, pri fotografiji pa ključna za nastanek fotografije same.
Je portretiranje arhitekture v čem podobno portretiranju ljudi?
V obeh primerih iščem iskrenost.
Pri portretu človeka želim izpostaviti njegove ključne lastnosti, občutja in čim globlje pogledati v dušo (glavni fokus je navadno na očeh, ki so ogledalo duše). Podobno pri fotografiranju stavb želim zabeležiti svoja občutja, premike moje duše, ki se zgodijo ob krivinah ravnih zidov, zmehčanih robov, umetelno obdelanih detajlih starih mojstrov zidarjev, tesarjev in kamnosekov, pravilni uporabi lokalnih materialov, genialnih prostorskih rešitvah, opazovanju patine, ki se pojavi z uporabo minulih stoletij …
Lepota človeka, ki se stara po naravnih zakonih, je podobna lepoti stare hiše.
Foto: Jana Jocif
Pripravil: Matevž Granda
