Študentska platforma 7:069 je nastala v želji, da bi študentom omogočila spoznavanje celotnega procesa produkcije umetnosti in razstavljanja. Svoje ime so povzeli po UDK klasifikaciji, po kateri so razvrščene knjige v knjižnicah – pod številko 7 najdemo vsebine o umetnosti, kataloge in razstavno gradivo pa pod kodo 7:069. Platforma uspešno organizira razstave po vsej Sloveniji in študentom omogoča praktično spoznavanje s svetom umetnosti. 

Kdo ste? Kaj počnete? Zakaj to počnete?
7:069 je platforma, ki deluje po principu pop-up galerije. Ekipo sestavljamo Mihael Novak, Maša Knapič, Nina Goropečnik, Lara Reichmann in Lene Lekše. Organiziramo razstave na katerih predstavljamo študentsko produkcijo iz Slovenije in tujine. Platforma študentom omogoča, da se spoznajo z različnimi sistemi razstavljanja, organizacijo razstave in prijavljanjem na razpise. Za študente je vzpodbudna izkušnja premestitve dela v nov kontekst, ki ni več vezan na študijski atelje. S podobnimi projekti smo se srečali v času izmenjav v tujini, kjer je prisotnost študentskih galerij izrazitejša. Organizacijo razstav vodijo študentje znotraj prostorov izobraževalnih institucij. Podoben prostor smo želeli vzpostaviti tudi pri nas. V tistem času s strani Akademije ni bilo spodbude za kaj takega, zato smo platformo zasnovali ločeno od izobraževalnih institucij in galerij. Nismo pa prvi s to željo. Iniciative, po študentsko vodenih galerijskih prostorih so se pojavile že večkrat. (Boks, Oko za oko, Vakuum). Kot galerija si želimo, da bi razstave pripomogle k boljši prepoznavnosti mladih umetnikov in jim omogočila nadaljnja sodelovanja z galerijami ali kuratorji.

Kako deluje galerija brez prostora? Kaj je prednost tolikšne fleksibilnosti? Ali stalen galerijski prostor sploh razumete kot nujen del galerijske dejavnosti?
Čeprav nimamo stalnega prostora, delujemo podobno kot druge galerije. Naš model delovanja je morda res bolj fluiden, razgiban in v fizičnem prostoru kot galerija obstajamo le v času trajanja razstave. Kljub temu poskušamo program voditi konsistentno iz leta v leto. Kot pop-up galerija nismo vezani na en sam prostor, trudimo se delovati decentralizirano in sodelovati z galerijami iz različnih delov Slovenije. Ne iščemo zgolj prostorov, ki so vezani na galerije ali kulturne organizacije ampak tudi neodvisne prostore, kot so Pekarna v Velenju in Trubarjeva hiša literature. Pop-up model nam nudi dostop do širše baze gledalcev, poleg tistih, ki nas redno spremljajo, dosežemo tudi stalne obiskovalce galerij, ki nas gostijo.
Biti galerija brez prostora je že od 60ih  precej pogosta praksa, kjer se galerije odločajo za alternativne in začasne metode svojega delovanja. Razlogov za takšno odločitev je več, lahko so finančno pogojene ali pa nastajajo v želji po odmiku od ustaljenih sistemov razstavljanja. Z razvojem tehnologije in interneta se je vzpostavil nov prostor in način umetniškega delovanja. Socialna omrežja na primer omogočajo umetnikom in galeristom, da gradijo na svoji prepoznavnosti, premeščajo dogodke in razstave v virtualni prostor. Sicer je res, da ima stalen galerijski prostor določene prednosti, v večini primerov je zasnovan tako, da nudi nevtralno okolje, je opremljen z vso potrebno tehnično opremo in podporo. V primeru, ko razstava poteka izven white cube-prostora so potrebne določene prilagoditve. Razmisliti  je treba o kontekstu novega prostora, ki morda ni nujno galerijski in kaj to pomeni za branje umetniškega dela.

Kakšna je po vašem mnenju vloga galerije sodobne umetnosti v današnjem svetu?
Odvisno od usmeritve posamičnega prostora. Če z izrazom galerija označujmo tako prodajne galerije kot tudi projektne prostore in alternativne razstavne prostore, se njihovi cilji razlikujejo, vendar osnovne naloge ostajajo iste. Nudijo okolje za predstavitev umetniških del, podporo umetnikom ter lahko prevzamejo tako producentsko kot tudi tržno vlogo. Galerija kot posrednica med umetnikom in gledalci z razstavami poveže umetniške projekte z javnostjo, da vidnost določenim projektom in posledično tematikam, ki jih same smatrajo kot aktualne. Na nek način zato zavzema izobraževalno vlogo. S prirejanjem dogodkov, predavanj in delavnic ima tudi vlogo povezovanja znotraj skupnosti, okolja v katerega se umešča in gradi na svojem občinstvu.

Kako kot študentje gledate na razmerje umetnosti in trga? Kako sami manevrirate med tem, da so vaše razstave (pa tudi vaša umetniška dela) hkrati zanimiva s stališča stroke in dostopna širši javnosti? Si želite, da bi vaša dela ljudje kupovali?
V primerjavi s tujino se nam zdi slovenski umetniški trg precej slabo razvit. Večina prodajnih galerij se fokusira na že uveljavljene avtorje, le nekaj je takih, ki zastopajo mlajše umetnike in sodelujejo na mednarodnih umetniških sejmih. Sami tudi ne poznamo veliko slovenskih zbirateljev, ki bi jih zanimala sodobna in novomedijska produkcija. Imamo nekaj posameznikov in galerij, ki si prizadevajo za to, da bi imeli mladi več priložnosti za prodajo svojih del. V lanskem letu je študentka ALUO-ja Natalija Kosmač organizirala že drugi ŠUS – študentski umetniški sejem, na katerem so udeleženci lahko prodajali svoja dela. Tudi DobraVaga in Ravnikar Gallery Space odpirata svoj prostor za trženje del mlajše generacije. Naše razstave niso prodajne in del ne izbiramo, da bi bila ta všečna širši javnosti, vseeno pa se preko postavitve, tekstov in vodstev trudimo biti razumljivi tudi tistim, ki niso aktivno vključeni v umetniško dogajanje. Naš primarni interes je predstaviti svežo študentsko produkcijo, seveda pa je dobrodošlo, če to doprinese k prodaji del.

Se vam zdi mlada umetniška scena pri nas dovolj kritiško, teoretsko, medijsko podprta? Katere časopise, revije, portale spremljate vi, ko želite prebrati kaj zanimivega o domači umetnosti?
Mladi sicer razstavljajo relativno pogosto, vendar so te razstave redko medijsko izpostavljene ali kritično obravnavane. Dogajanje na slovenski sceni zelo dobro dokumentira youtube kanal Sodobna umetnost, kar nekako kompenzira za pomanjkanje podprtosti iz strani medijev. Znotraj polja teoretskih razprav izstopa revija Šum, ki obravnava teme povezane s sodobno umetnostjo. Obe platformi spremljamo tudi mi, poleg tega pa še revijo Likovne besede, recenzije iz Radia Študent ter spletni platformi Koridor in Neodvisni.

Česa si na slovenski umetniški sceni želite? Kaj bi bil po vašem mnenju prvi korak, če bi želeli izboljšati položaj mladih umetnikov pri nas?
Mislimo, da je vsako leto pri nas kar nekaj priložnosti namenjenih mladim, kjer ti lahko predstavijo svoje projekte. Veliko razpisov je sestavljenih z namenom razstavljanja mladih ustvarjalcev (Program +30 – Aksioma, Inkubator – galerija Kapelica, nagrada OHO – P74), od lanskega leta pa je spet odprta Mala Galerija BS, ki razstavlja izključno študentske projekte. S strani univerze in drugih kulturnih institucij so razpisani različni interdisciplinarni projekti, ki omogočajo mladim, da se ukvarjajo z apliciranjem umetniških praks tudi na druga strokovna področja.
Želeli bi si več usmeritve s strani Akademije glede možnosti, ki jih imamo po opravljenem študiju, kjer bi se lahko že na dodiplomskem programu seznanili s pogoji, ki jih umetniški sistem zahteva. Veliko obetavnih umetnikov neha vztrajati tudi zaradi finančnih ovir. Produkcijski stroški postanejo preveliki in se jim preprosto ne splača, da bi nadaljevali. Zato si želimo, da bi obstajal bolj razvit trg in več galerij, ki bi zastopale mlade ter opravljale producentsko vlogo.

Naslovna slika: S03E03, This is too shall archive, Kino Šiska, foto: Jan Krek

Pogovarjala se je: Ajda Bračič